Jedro

V konkretnem primeru je odločujoča okoliščina ugotovitev, da tožeča stranka v svoji poslovni dokumentaciji ni predložila verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi morala dokazati, da je njej zaračunane storitve zanjo tudi zares opravila družba, glede katere je bilo v postopku ugotovljeno, da je neplačujoči gospodarski subjekt. Dolžnost tožeče stranka je bila, da opravo storitev s strani navedene družbe ustrezno oziroma verodostojno dokumentira. Ob navedenih ugotovitvah na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati izrecna izjava zgoraj navedene družbe, da je od tožeči stranki izdanih računov odvedla DDV, na katero se sklicuje tožeča stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožeči stranki za davčno obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 dodatno odmeril: - davek od dohodkov pravnih oseb v znesku 9.863,55 EUR in pripadajoče obresti v znesku 434,54 EUR; - davek na dodano vrednost (DDV) za davčno obdobje julij – september 2006 v skupnem znesku 1.418,79 EUR in pripadajoče obresti v znesku 90,80 EUR; DDV za davčno obdobje oktober – december 2006 v skupnem znesku 6.703,76 EUR in pripadajoče obresti v znesku 360,72 EUR (I. točka izreka). Iz II. točke izreka izhaja, da morajo biti odmerjene obveznosti plačane v 30 dneh od vročitve te odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe. Iz III. točke izreka izhaja, da tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ ter iz IV. točke izreka izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Prvostopenjski organ je pri tožeči stranki opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) davka od dohodkov pravnih oseb in DDV – določeni podatki za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 26. 3. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe.

2. Davčni organ je tožeči stranki izdal sklep za predložitev naslednje dokumentacije: specifikacije k računom: št. 2609005 z dne 19. 9. 2006, št. 2611011 z dne 16. 11. 2006 in št. 2612029 z dne 29. 12. 2006, izdanih s strani družbe A. d.o.o.; specifikacijo k pogodbi ter dokazilo o plačilu računov. DIN je bil usmerjen na prejete račune od družbe A. d.o.o. Davčni organ je preveril pravilnost izkazanih odhodkov. Tožeča stranka je davčnemu organu predložila podjemno pogodbo z dne 5. 9. 2006, sklenjeno med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. Računi, ki jih je družba A. d.o.o. izdala tožeči stranki, se nanašajo na naslednja dela: račun št. 2609005 z dne 19. 9. 2006 se nanaša na: svetovanje in izdelava celostne podobe odvetniške družbe, izdelava logotipa, izdelava dopisnih listov, izdelava vizitk, izdelava podobne vhodne table ter izdelava 2x usmerjevalnih tabel, svetovanje in idejna rešitev za oblikovanje interierjev odvetniške pisarne, usklajevanje ter nadzor nad izvedbo del; račun št. 2611011 z dne 16. 11. 2006 se nanaša na: izdelava internetne strani tožeče stranke; račun št. 2612029 z dne 29. 12. 2006 se nanaša na: opravljene storitve po pogodbi. Tožeča stranka je navedene račune družbi A. d.o.o. tudi plačala. Glede zahteve davčnega organa, da predloži specifikacijo k omenjenim računom je tožeča stranka pojasnila, da specifikacij v smislu predpisanih računovodskih standardov nima ter da je iz predložene pogodbe razvidno za kakšno vrsto storitev gre. Povedala je, da je imela zaposlene štiri odvetnike, ob razširitvi kadrovske zasedbe je bila prisiljena v iskanje novih poslovnih prostorov. Tožeča stranka je po nasvetu svoje stranke za opravo vseh ostalih storitev (kot so seljenje pisarne, postavitev e-strani, izdelavo enotne grafične podobe, itd) morala v kratkem času najti zanesljivega izvajalca. Za izvajalca je na podlagi priporočila svoje stranke izbrala družbo A. d.o.o., s katero je sklenila pogodbo o opravi storitev dne 5. 9. 2006. Storitve so po vedenju tožeče stranke opravljali delavci družbe A. d.o.o., kdo točno je opravljal dela pa tožeča stranka ni znala pojasniti.

3. Davčni organ je verodostojnost predloženih računov, izdanih s strani družbe A. d.o.o. poskušal preveriti pri tej družbi. Opravil je ogled sedeža te družbe, na katerem ni bilo table in ne poštnega nabiralnika z logotipom te družbe. Odgovorna oseba te družbe telefonsko ni dosegljiva. Iz uradno pridobljenih podatkov transakcijskega računa te družbe je bilo razvidno, da so poslovne aktivnosti omejene le na poslovanje s transakcijskim računom ter da je prilivom denarnih sredstev istega dne vedno sledil gotovinski dvig. Davčni organ se sklicuje na objektivne okoliščine, ki dokazujejo in na katere davčni organ opira svojo odločitev, da je tožeča stranka vedela oziroma bi morala vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del utaje davka. Tožeča stranka v postopku ni dokazala, da je zaračunane storitve res opravila družba A. d.o.o. Za slednjo davčni organ ugotavlja, da je po Uredbi Komisije (ES) št. 1925/2004 neplačujoči gospodarski subjekt, pri poslovanju te družbe gre za navidezno opravljanje dejavnosti, katerega izključni namen je bila izvedba utaje DDV po principu odbitka vstopnega DDV, ki je bil na izdanih računih zaračunan, vendar ne plačan s strani t. i. neplačujočega gospodarskega subjekta.

4. Davčni organ se sklicuje na 5. točko 7. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-1), ki ima kontinuiteto v tretjem odstavku 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčitev. Nadalje se sklicuje na 11. člen Zakona od davka o dohodku pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-1), na podlagi katerega znesek v višini 9.732.440,00 SIT (40.612,75 EUR) iz naslova opravljanja storitev s strani družbe A. d.o.o. ni davčno priznan odhodek za leto 2006. Po ugotovitvah davčnega organa znaša razlika obveznosti tožeče stranke iz naslova davka od dohodkov pravnih oseb v znesku 9.863,55 EUR. Pravica do odbitka vstopnega DDV je opredeljena v 40. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV), urejena je tudi v Šesti direktivi Sveta 77/388//EGS z dne 17. 5. 1977. Davčni organ se sklicuje še na sodbo Sodišča EU (prej Sodišče Evropskih Skupnosti) v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04, iz katere izhaja, da če davčna uprava ugotovi, da je bila pravica do odbitka izvedena z goljufijo, je pooblaščena, da z učinkom za nazaj zahteva vračilo odbitih zneskov in je naloga nacionalnega sodišča, da zavrne pravico do odbitka, če se ugotovi glede na objektivne elemente, da se je pravica uveljavljala z goljufijo. Zato davčni organ ugotavlja, da tožeča stranka na podlagi prejetih računov s strani družbe A. d.o.o. nima pravice do uveljavitve odbitka vstopnega DDV v davčnem obdobju julij – september 2006 v skupnem znesku 1.418,79 EUR (340.000,00 SIT) in v davčnem obdobju oktober – december 2006 v skupnem znesku 6.703,76 EUR (1.606.488,00 SIT), saj tožeča stranka ni dokazala resničnosti posla. Pripombe tožeče stranke pa davčni organ zavrača. 5. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in se na njegove ugotovitve v celoti sklicuje (254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ugovore tožeče stranke pa zavrača. Ugotavlja tudi, da iz vsebine računov izhaja, da le-ti ne vsebujejo podatkov o količinah in cenah opravljenih storitev, kar je v nasprotju z določili 34. člena ZDDV. Račun št. 2612029 pa poleg tega ne vsebuje vrste opravljenih storitev (po pogodbi). Sklicuje se tudi na Slovenske računovodske standarde (v nadaljevanju SRS), iz katerih med drugim izhaja, da mora opis poslovnega dogodka vsebovati natančno vsebino, kot to določa SRS 21.5. Ker tožeča stranka v postopku ni dostavila dokumentacije v zvezi z zaračunanimi dobavami blaga in storitev, ni izpolnila pogojev za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV od navedenih računov in posledično ni izkazala, da gre za odhodke, ki so bili nujni in so nastali pri opravljanju dejavnosti tožeče stranke. Ker sporni računi št. 2609005, 2611011 in 2612029 ne vsebujejo vseh obveznih podatkov po 34. členu ZDDV, tožeči stranki že iz tega razloga ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV ter posledično tožeči stranki od navedenih računov tudi niso priznani odhodki. Ker obstoj subjektivnega elementa ni odločilen, se drugostopenjski organ glede tega ni posebej opredeljeval. 6. Tožeča stranka v tožbi navedeno odločitev izpodbija in se sklicuje na napačno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. Uvodoma pojasnjuje, da je tožeča stranka pravna naslednica Odvetniške družbe B. o.p. - d.n.o. Ljubljana. V tožbi navaja, da je v letu 2006 najela za opravo določenih del gospodarsko družbo, ki je bila registrirana (sicer na novo), najela jo je po priporočilu svoje stranke. Ta družba je svoje delo opravila, kar je tožeča stranka plačala, plačala je tudi DDV. Omenjena družba je za leti 2006 in 2007 plačala tudi davek od dobička pravnih oseb, za kar je tožeča stranka predložila dokaze. Omenjena družba je tožeči stranki podala izrecno izjavo, da je od tožeči stranki izdanih računov odvedla DDV. Dela so bila za tožečo stranko nesporno opravljena, saj jih tožeča stranka ni bila sposobna sama opraviti. Tožeča stranka je davčnemu organu v dokaz svojih trditev predložila tudi vse kontne kartice, iz katerih je razvidno, da za dela, ki jih je opravila ta družba kot izvajalec, ni plačala nikogar drugega.

7. Tožeča stranka se nadalje sklicuje, da v času poslovnega sodelovanja z navedeno družbo niso obstojala nobena navodila davčnega organa o tem na kaj naj zavezanci pazijo pri poslovanju z družbami, ki so se kasneje izkazale za missing traderje. Tožeča stranka je navedeno družbo preverila po najrazličnejših bazah podatkov, ki so ji bili dostopni. Poleg tega tožeča stranka ni imela nobene potrebe sodelovati z missing traderjem, v tistem obdobju je imela tudi preneseno izgubo, družbeniki pa veliko neizplačanih in zapadlih potnih stroškov. Zato ne vzdrži presoje trditev davčnega organa, da je tožeča stranka vedela, da sodeluje z missing trader družbo. Podatki v zvezi s poslovanjem družbe A. d.o.o. tožeči stranki niso dostopni in zanje ni mogla vedeti. Tožeča stranka je v pripombah na zapisnik v pritožbi navedla, da je po javno dostopnih podatkih bila v letu 2008 družba A. d.o.o. še vedno vpisana v Poslovni register Slovenije, ki ga vodi Ajpes in je vpisana v davčni register DURS kot pravna oseba, ki opravlja dejavnost ter ima družba, po podatkih o TRR na spletnih straneh Banke Slovenije, odprt transakcijski račun. Navedena družba je torej resnično poslovala, kar velja tudi za leto 2006 in 2007. Zato tožeča stranka nasprotuje očitku, da je vedela oz. bi morala vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del davčne utaje.

8. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, da računi niso dovolj specificirani, da bi lahko veljali za verodostojne listine. Vsak račun skupaj s priloženo specifikacijo v celoti ustreza standardom verodostojne listine. Sklicuje se na pogodbo, sklenjeno med tožečo stranko in družbo A. d.o.o., specifikacijo storitev ter račune, ki jih je tožnik plačal A. d.o.o. Nikjer pa ni nobenega računa, pogodbe ali drugega primerljivega dokaza, da bi tožeča stranka enake storitve, kot jih je naročila in plačala navedeni družbi, naročila oz. plačala tudi komu tretjemu. Med drugim se davčni organ do navedb ali je posamezne storitve opravil kdo drug, npr. študenti, sploh ni opredelil. Zahteva, da bi morala tožeča stranka v dokaz, da so bile storitve opravljene, predložiti davčnemu organu podizvajalske pogodbe, je v nasprotju s pozitivno zakonodajo. Iz ugotovitev davčnega organa glede storitev, ki so bile opredeljene v pogodbi med tožnikom in družbo A. d.o.o. ter na tej podlagi izdanih računov, je razvidno, da je tudi davčni organ kot tretja oseba prepoznal, na katere poslovne dogodke se računi nanašajo. Zato ni možno zatrjevati, da ne gre za poslovno potrebne odhodke in za neverodostojne knjigovodske listine.

9. Po mnenju tožeče stranke je neutemeljeno sklicevanje davčnega organa na sodbo sodbo Sodišča EU št. C-439/04 in C-440/04 – združeni zadevi, na podlagi katere utemeljuje, da se tožeči stranki ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV. Razvidno tudi ni zakaj naj bi bila navedena sodba neposredno uporabljiva. Napačen je zaključek, da bi tožeča stranka vedela ali morala vedeti, da sodeluje v davčni goljufiji. Dejansko stanje v zadevi je bilo ugotovljeno nepopolno in nepravilno, razlogi izpodbijane odločbe pa nimajo opore v listinskih dokazih. Sklicuje se na 5. člen ZDavP-2, po katerem je davčni organ dolžan z enako skrbnostjo ugotoviti tudi tista dejstva, ki so v korist zavezanca za davek, česar davčni organ v konkretnem postopku ni storil. Tožeča stranka meni, da izpodbijana odločba izkrivlja navedbe tožeče stranke. Gre za vprašanje katera dela je opravila družba A. d.o.o. Tožeča stranka je ves čas postopka navajala kaj je opravila družba A. d.o.o. in kaj so na podlagi dela te družbe potem opravili posamezni drugi izvajalci. Prvostopenjski in drugostopenjski organ se nista opredelila do določenih dokaznih predlogov tožeče stranke, npr. za postavitev izvedenca računalniške stroke ali za vpogled v internetne strani tožeče stranke in do večine navedb tožeče stranke. Čeprav davčni organ gotovo ni računalniški ekspert pa zatrjuje, da so internetne strani, ki jih je oblikovala družba A. d.o.o. jeseni 2006, obstojale že aprila 2006. To se ne bi zgodilo, če bi davčni organ postavil izvedenca računalniške stroke, ki ga predlaga tožeča stranka.

10. Po mnenju tožeče stranke je izpodbijana odločba posegla tudi v ustavno varovane kategorije davčnega zavezanca, veljavni ZDDV ne pozna nepriznavanja pravice do odbitka vstopnega DDV. Nadalje se sklicuje, da noben predpis ne nalaga tožeči stranki, da preverja ali njen izvajalec plačuje davke. Tudi če družba A. d.o.o. izstopnega DDV ni izkazovala in plačevala, to na pravni položaj tožeče stranke ne bi smelo vplivati, pri čemer se tožeča stranka sklicuje na sodbe Sodišča EU (C-254/03, C-355/03, C-484/03), ki se nanašajo na primer, ko so bili zavezanci vključeni v verigo davčnega vrtiljaka, ne da bi za to vedeli. V konkretni zadevi navodila Davčne uprave Republike Slovenije, kako prepoznati neplačujoče gospodarske subjekte, v času poslovnega odnosa med tožečo stranko in družbo A. d.o.o. sploh še niso obstojala, z retroaktivno uporabo navodil je kršeno zaupanje v pravno varnost. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločitvijo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa sodišče dodaja:

14. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o., za katero prvostopenjski organ ugotavlja, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“ oziroma t. i. „missing trader“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedena družba storitev, zaračunanih po navedenih računih, ni opravila in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Prvostopenjski organ se sklicuje tudi na objektivne okoliščine, na podlagi katerih zaključuje, da je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV ter na prakso Sodišča EU, sodba v združeni zadevi C-439/04 in C-440/04 (Axel Kittel). Iz navedene sodbe je namreč razvidno, da nedvomno ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV v primeru, ko gre za zlorabo pravic in za transakcije, katerih edini cilj je pridobitev davčne ugodnosti, če je mogoče očitati subjektivni element. 15. Tudi po mnenju sodišča je tožeči stranki mogoče očitati subjektivni element, na podlagi objektivnih okoliščin, na katere se pravilno sklicuje prvostopenjski organ. Tožeča stranka ni predložila dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da je družba A. d.o.o. kot pogodbena stranka tožeče stranke le-tej dejansko opravila zaračunane storitve. Sama pogodba še ni dokazilo, da so bile storitve opravljene. Tožeča stranka pa tudi ni predložila nobene korespondence z omenjeno družbo. V času poslovanja z navedeno družbo ni bilo na voljo nobenih podatkov o delovanju te družbe, za opravljanje dejavnosti družba ni imela zagotovljenih ne materialnih in ne kadrovskih pogojev. Družba A. d.o.o. svoje dejavnosti ni nikjer oglaševala, ni zaposlovala delavcev, poslovne aktivnosti navedene družbe so bile le nakazila sredstev na transakcijski račun in gotovinski dvigi. Ob omenjenih neobičajnih okoliščinah ter ob poslu, ki ni zanemarljive vrednosti (vrednost računov, ki jih je izdala družba A. d.o.o. je z DDV znašala 48.735,30 EUR), bi se tožeča stranka, za katero se predpostavlja, da deluje kot dober gospodarstvenik, morala in mogla zavedati, da sodeluje pri utaji DDV.

16. Vendar to ni edini očitek, ki gre tožeči stranki. Po presoji sodišča je odločujoča okoliščina ugotovitev, da tožeča stranka v svoji poslovni dokumentaciji ni predložila verodostojnih dokazil, s katerimi bi lahko in tudi morala dokazati, da je njej zaračunane storitve zanjo tudi zares opravila družba A. d.o.o., glede katere je v postopku ugotovljeno, da je neplačujoči gospodarski subjekt ali „missing trader“, kot jih opredeljuje Uredba Komisije (ES) št. 1295/2004, ki na računih izkazanega in dolgovanega DDV ni plačala. Subjektivni elementi, ki jih navaja prvostopenjski organ na strani tožeče stranke, tako niso edini odločilni element v obravnavanem primeru za odločitev. V zadevi je odločujoče, da tožeča stranka listinsko ni izkazala, da bi bile storitve, ki jih je tožeči stranki zaračunala družba A. d.o.o., res opravljene s strani navedene družbe. Dolžnost tožeče stranka pa je bila, da opravo storitev s strani navedene družbe ustrezno oziroma verodostojno dokumentira. Ob navedenih ugotovitvah na drugačno odločitev v zadevi ne more vplivati izrecna izjava družbe A. d.o.o., da je od tožeči stranki izdanih računov odvedla DDV, na katero se sklicuje tožeča stranka.

17. Pravilna pa je tudi ugotovitev drugostopenjskega organa, da sporni računi, ki jih je tožeči stranki izdala družba A. d.o.o., ne vsebujejo vseh potrebnih elementov po 34. členu ZDDV. Na računu mora med drugim biti naveden tudi podatek o količinah in cenah opravljenih storitev. Navedenih podatkov račun št. 2609005 z dne 19. 9. 2006 in račun št. 2611011 z dne 16. 11. 2006 ne vsebujeta. Račun št. 2612029 z dne 29. 12. 2006 pa poleg tega ne vsebuje vrste opravljenih storitev po pogodbi. Iz 34. člena ZDDV pa izhaja, da mora račun vsebovati tudi podatke o vrsti opravljenih storitev.

18. Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (40. člen ZDD). Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. Kot že rečeno, razlogi za odločitev po mnenju sodišča niso zgolj v dejstvu, da je tožeča stranka sodelovala z navedeno družbo, ampak v okoliščini, da ni izkazala, da je navedena družba zaračunane storitve za tožečo stranko tudi resnično opravila, saj tožeča stranka ni predložila nikakršnih verodostojnih dokumentov, ki bi to izkazovali. Tožeča stranka pa je tista, ki mora izkazati, da so bile storitve njej opravljene s strani subjekta, ki ji je izdal račune, saj tožeča stranka na podlagi navedenih računov uveljavlja davčne ugodnosti. Dokazno breme trditev v davčnem postopku je na strani davčnega zavezanca (95. člen Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-1 oziroma 76. člen ZDavP-2), če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače. Davčni zavezanec dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (96. člen ZDavP-1, 77. člen ZDavP-2). Ker je dokazno breme na strani davčnega zavezanca in ne na strani davčnega organa, ni bila dolžnost davčnega organa, da se opredeli do navedb tožeče stranke o tem ali je posamezne storitve opravil kdo drug, npr. študenti, kot tudi ni bil dolžan slediti dokaznim predlogom tožeče stranke, npr. za postavitev izvedenca. Kot rečeno, bi tožeča stranka morala dokazati, da je storitve zanjo opravil izdajatelj računa. V zvezi z dokazovanjem resničnosti transakcije sodišče poudarja, da dokazovanje ni omejeno le na določena dokazna sredstva, zato ni pomembno, ali je davčni zavezanec obvezan voditi dokumentacijo po posebnih predpisih, na kar se v tožbi sklicuje tožeča stranka, ki meni, da so zahteve davčnega organa v nasprotju s pozitivno zakonodajo.

19. V postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, je tožeča stranka sodelovala, bila seznanjena z vsemi ugotovitvami in je imela možnost dajati izjave in pripombe na ugotovitve prvostopenjskega organa ter dostaviti vso dokumentacijo, s katero je razpolagala, in ki se je nanašala na zaračunane storitve. Knjigovodske listine so verodostojne, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.12.). Tožeča stranka v svoji dokumentaciji drugega kot ugotavlja prvostopenjski organ ni izkazala, predvsem pa ni dokazala, da bi navedene storitve, od katerih je odbijala vstopni DDV, opravila družba, ki je izdala račune. Ker tožeča stranka uveljavlja davčne ugodnosti iz tega naslova in ker je davčni organ podvomil v verodostojnost teh računov, bi morala dokazati, da so bile za njo res opravljene storitve s strani izdajatelja računov (40. člen ZDDV). Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Tožeča stranka pa ni predložila verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da je sporne storitve opravila družba, ki je izdala račune. Sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, da so bile v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka, kot tudi sklicevanje tožeče stranke na kršitev ustavnih pravic, saj sodišče takšnih kršitev ni ugotovilo.

20. Zgolj računi in njihovo plačilo še ne izkazujeta resničnost opravljenih storitev. Takšno stališče izhaja tudi iz prakse SEU (C-342/87) v zadevi Genius Holding BV, da mora biti na računu zaračunana dejanska transakcija, da je DDV resnično dolg do države oz. da nastane pravica do odbitka vstopnega DDV. Zgolj zato, ker je DDV na računu naveden, ne da bi bila zaračunana resnična transakcija, pomeni, da DDV ni resnično dolg do države oz. da ne nastane pravica do odbitka vstopnega DDV, tako kot v obravnavanem primeru. Tožeča stranka v postopku ni izkazala, da bi storitve, zaračunane z navedenimi računi, res opravil izdajatelj računov. Sodišče zavrača kot brezpredmetno tožnikovo sklicevanje, da v času, ko je tožeča stranka poslovno sodelovala z navedeno družbo, niso obstojala nobena navodila davčnega organa o tem na kaj naj zavezanci pazijo pri poslovanju z družbami, ki so se kasneje izkazale za missing traderje. Izpodbijana odločba je bila namreč izdana ob upoštevanju relevantnega in v času izpodbijane odločbe veljavnega predpisa (40. člen ZDDV), pri tem pa je tudi pravilno sklicevanje davčnega organa na sodbo Sodišča EU, ki pomeni razlago predpisa, ki je veljal v relevantnem obdobju.

21. Ob okoliščinah, ki so pojasnjene in izhajajo iz navzkrižne kontrole pri družbi A. d.o.o., ki je izdala sporne račune, ni bilo nobenih realnih pogojev, da storitve opravi, zato gre tudi po mnenju sodišča za navidezne in fiktivne račune, iz katerih tožeča stranka pravice do odbitka vstopnega DDV ne more uveljavljati. Okoliščine so v obravnavani zadevi v zadostni meri razjasnjene. Tožeča stranka v tožbi ni navedla ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje. Šesto direktivo je treba razlagati tako, da nasprotuje pravici davčnega zavezanca, da odbije plačani vstopni DDV, kadar transakcije, na katerih temelji ta pravica, pomenijo zlorabo. Enako tudi praksa VS RS (opr. št. X Ips 194/2010 z dne 19. 5. 2011, opr. št. X Ips 347/2010 z dne 14. 4. 2010). Zato je pravilna odločitev davčnega organa, da je tožeča stranka dolžna plačati DDV za davčno obdobje julij – september v znesku 1.418,79 EUR in za davčno obdobje oktober – december 2006 v znesku 6.703,76 EUR ter da je dolžna plačati davek od dohodka pravih oseb v znesku 9.863,55 EUR, poleg tega pa tudi pripadajoče obresti.

22. Po presoji sodišča je davčni organ v obravnavanem primeru odločil pravilno in zakonito, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.