Jedro

Vodenje dveh postopkov v konkretnem primeru ne more predstavljati dolžnikove zlorabe v smislu zavestnega povzročanja dodatnih stroškov v stečaju in namernega škodovanja upniku v stečaju, posledično pa tudi ne predstavlja zlorabe pravice do odpusta obveznosti v smislu tretjega v zvezi s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP. Dolžnik je skušal namreč v okviru dopustnega sodnega varstva uveljaviti svoje stališče, da ima na sporni nepremičnini, ki predstavlja dom njegovi družini, lastninsko pravico. Če oseba meni, da ima na nepremičnini lastninsko pravico in skuša to svojo pravico sodno uveljaviti, se ji iz tega razloga ne more očitati zavlačevanja postopka prodaje te nepremičnine v stečajnem postopku, niti neupravičenega povzročanja stroškov, saj gre za varstvo ustavno varovane kategorije pravice do zasebne lastnine v okviru ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.

Uveljavljanje svojih pravic v sodnih postopkih, ki se sicer na koncu izkažejo za neutemeljene, ne more pomeniti zlorabe pravice, pa četudi se je ena od strank postopka določenih dejstev (ne pa tudi vseh tistih, ki so na koncu pripeljali do zavrnitve postopka) zavedala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 12. 8. 2020 vložil upnik B. d. o. o. (r. 34).

2. Zoper sklep se pritožuje upnik, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika ustavi in predlog za odpust obveznosti zavrne.

3. Upravitelj na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na predlog dolžnika s sklepom z dne 27. 2. 2020 začelo postopek odpusta obveznosti stečajnemu dolžniku in mu določilo preizkusno dobo dveh let od začetka postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 27. 2. 2022. Proti sklepu je vložil ugovor upnik iz razloga zlorabe pravice do odpusta obveznosti, ki ga je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljenega.

6. Zloraba pravice do odpusta obveznosti je opredeljena z generalno klavzulo v tretjem odstavku 399. člena ZFPPIPP, po katerem odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti. Pri tem je potrebno izhajati iz namena odpusta obveznosti. Namen odpusta obveznosti je omogočiti odpust obveznosti tistemu dolžniku, ki ni zmožen izpolniti svojih obveznosti, čeprav je ravnal in ravna vestno in pošteno. Pritožba ima na načelni ravni prav, da je vrednostna usmeritev, ki jo vsebuje načelo vestnosti in poštenja iz 5. člena Obligacijskega zakonika - OZ, pomembna tudi za opredelitev namena pravice do odpusta obveznosti, ki jo stečajni dolžnik uveljavlja s predlogom za odpust obveznosti. Načelo vestnosti in poštenja določa tako vrednostno usmeritev ravnanja strank tudi pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti, zloraba pravice pa nasprotno pomeni izvrševanje upravičenj (pravice) prek tiste meje, ki v kakovostno enakem obsegu tudi drugemu dopušča, da uresničuje pravico, ki mu pripada1. 7. Glede na to upnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da pomeni dolžnikovo ravnanje v zvezi z vložitvijo dveh tožb, obeh iz razloga, da se ugotovi obstoj njegove lastninska pravica na nepremičnini, v kateri biva s svojo družino (ženo in tremi šoloobveznimi otroci) zlorabo pravice oziroma delovanje v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Dolžnik je v stečajnem postopku družbe E. d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju E.) prijavil izločitveno pravico na nepremičnini ID znak 000, ki je bila prerekana, zato je dolžnik v skladu z napotitvenim sklepom (sklepom o preizkusu terjatev v stečaju družbe E.) vložil tožbo, vendar v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani XI Pg 2173/2015 ni uspel, saj je bil njegov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen (I Cpg 1175/2016), odločitev je bila potrjena tudi v postopku z revizijo (III Ips 14/2018). Dolžnik je nato pred istim sodiščem vložil tožbo na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na isti nepremičnini kot navedeno zgoraj, ki se je vodila pod XI Pg 2287/2017 in v katerem je bil njegov tožbeni zahtevek na prvi stopnji zavrnjen, višje sodišče je njegovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, tako da je njegovemu tožbenemu zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ugodilo (I Cpg 968/2018), vendar je bila sodba višjega sodišča v postopku z revizijo nato spremenjena in je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje (III Ips 2/2020). Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da vodenje takih dveh postopkov v konkretnem primeru ne more predstavljati dolžnikove zlorabe v smislu zavestnega povzročanja dodatnih stroškov v stečaju in namernega škodovanja upniku v stečaju, posledično pa tudi ne predstavlja zlorabe pravice do odpusta obveznosti v smislu tretjega v zvezi s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP. Dolžnik je skušal namreč v okviru dopustnega sodnega varstva uveljaviti svoje stališče, da ima na sporni nepremičnini, ki predstavlja dom njegovi družini, lastninsko pravico. Če oseba meni, da ima na nepremičnini lastninsko pravico in skuša to svojo pravico sodno uveljaviti, se ji iz tega razloga ne more očitati zavlačevanja postopka prodaje te nepremičnine v stečajnem postopku, niti neupravičenega povzročanja stroškov, saj gre za varstvo ustavno varovane kategorije pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) v okviru ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS). Da je dolžnik uspel s pritožbo zoper sodbo, ki je bila izdana v okviru drugega postopka XI Pg 2287/2017, čeprav je bila sodba višjega sodišča I Cpg 968/2018 kasneje v reviziji spremenjena (III Ips 2/2020), pa kaže tudi na to, da ni bilo že na prvi pogled povsem jasno ter dejansko in pravno povsem nedvoumno, da so bili dolžnikovi zahtevki, ki jih je uveljavljal pred sodišči, tako očitno neutemeljeni, kot skuša to sedaj v okviru tega postopka uveljaviti upnik. Zato ni mogoče soglašati s stališčem pritožbe, da se je moral dolžnik tudi zato, ker ni v celoti plačal kupnine za sporno nepremičnino, zavedati, da s tožbami nikakor ne more uspeti, kar naj bi še posebej kazalo na njegovo zlorabo pravice. S tako ozkim stališčem se tudi pritožbeno sodišče ne more strinjati, saj je dolžnik v navedenih dveh sodnih postopkih uveljavljal številne razloge dejanske in pravne narave, zaradi katerih je menil, da je lastnik sporne nepremičnine. Uveljavljanje svojih pravic v sodnih postopkih, ki se sicer na koncu izkažejo za neutemeljene, ne more pomeniti zlorabe pravice, pa četudi se je ena od strank postopka določenih dejstev (ne pa tudi vseh tistih, ki so na koncu pripeljali do zavrnitve postopka) zavedala.

8. Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do ugovornih očitkov upnika (sedaj pritožnika) glede tega, da se je postopek po drugi tožbi (XI Pg 2287/2017) vodil povsem neutemeljeno in neupravičeno, ker naj bi šlo v obeh zadevah za isto pravno vprašanje. Iz konteksta obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na ugovor upnika v zvezi z vodenjem sodnih postopkov (zadnji odstavek na strani 2, ki se nadaljuje na strani 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa) je razvidno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do bistvenih razlogov, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev. Pri tem je razvidno, katera dejstva in okoliščine ter pravna stališča je sodišče prve stopnje obravnavalo kot bistvene, nanje oprlo svojo odločitev in se do njih opredelilo, zato je tudi razvidno, katerih okoliščin kot takih sodišče prve stopnje ni štelo za bistvene in se mu zato do njih ni bilo potrebno opredeljevati. Po presoji pritožbenega sodišča očitek, da se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo, zato ne pomeni morebitne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik za konkretno odločitev namreč ni bistvena. Ali je šlo pri odločanju v navedenih dveh sodnih postopkih za isto pravno vprašanje je bilo namreč pomembno le v teh dveh sodnih postopkih samih, pri čemer ne gre spregledati, da tožba v postopku po drugi tožbi (XI Pg 2287/2017) ni bila zavržena, temveč je sodišče o zahtevku odločalo meritorno.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno vztrajanje, da dolžnik ni imel ekonomskega interesa za vodenje pravd, saj bi v primeru, da bi želel doseči izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, moral sam najprej izpolniti svoj del obveznosti in plačati preostali del kupnine v višini 91.000,00 EUR, česar ni storil. Upnik niti v ugovoru (PD 34) niti sedaj v pritožbi ni ponudil trditev o tem, koliko je sporna nepremičnina pravzaprav sploh vredna in kolikšen delež predstavlja zato neplačan del v razmerju do celotne kupnine. Na podlagi tako pavšalnih navedb opredeljevanje do ekonomskega interesa zato ni mogoče. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje na ekonomsko neupravičenost pravdnih postopkov, ker so bili z vodenjem navedenih pravd povzročeni pravdni stroški stečajnemu dolžniku E., zoper katerega so se vodili. V sodnih postopkov vedno nastajajo določeni stroški. Pri tem pa ekonomski interes ne more prevladati nad zavarovanjem ustavno varovanih pravic. Zato je bila dolžniku v obeh pravdnih postopkih tudi zagotovljena brezplačna pravna pomoč (neprerekane trditve dolžnika na naroku dne 6. 10. 2020; PD 41).

10. Dolžnik je v okviru naroka, ki je bil opravljen zaradi obravnave upnikovega ugovora navajal, da poteka pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod IV P 1910/2018 postopek zaradi izpraznitve sporne nepremičnine, v katerem uveljavlja dolžnik ugovor, da v skladu s Stanovanjskim zakonom - SZ-1 lastnik ni upravičen zahtevati izselitve najemnika oziroma prejšnjega najemnika, dokler mu ne povrne vlaganj. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi pravilno pojasnilo, da navedeni postopek in ravnanja dolžnika v njem, ne morejo vplivati na presojo utemeljenosti ugovora, saj dolžnik nepremičnine ne želi izročiti upravitelju, dokler mu ne bodo povrnjena vlaganja. Dolžnik s tem smiselno trdi, da v nepremičnini ne prebiva brez pravnega naslova, sodišče prve stopnje pa se v presojo utemeljenosti dolžnikovih ugovorov pravilno ni spuščalo, saj mu tudi ni bilo znano dovolj dejstev, da bi se kakorkoli lahko do predmetnih ugovorov vsebinsko opredelilo. Poleg tega gre po presoji pritožbenega sodišča tudi na tem mestu za ustavno dopustno uveljavljanje pravic v sodnih postopkih, kar samo po sebi ne more pomeniti zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da gre za nepotrebno pravdanje in zavlačevanje postopka prodaje, saj skuša s tem dolžnik v okviru ustavno dopustnih možnosti zavarovati svoj pravni (pa tudi ekonomski) položaj. Sodišče prve stopnje se tako pravilno ni opredeljevalo do utemeljenosti navedenih ugovorov dolžnika, saj ti ne predstavljajo vprašanja, ki bi ga sodišče moralo rešiti kot predhodno vprašanje. Upnik gradi namreč svoje očitke o zlorabi pravic le na tem, da so taki dolžnikovi ugovori v pravdnem postopku brez dejanske in pravne podlage, kar pa bo stvar presoje v pravdnem postopku, samo po sebi pa to ne pomeni zatrjevanih zlorab. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da dolžnik zatrjevanih vlaganj ni prijavil v stečaju družbe E. Upniki morajo v stečajnem postopku prijaviti le terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka (prvi odstavek 296. člen ZFPPIPP) in le za te terjatve velja posledica, da v razmerju stečajnega dolžnika prenehajo, če niso prijavljene (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Ker upnik ni ponudil trditev, da gre v obravnavanem primeru glede vlaganj za take terjatve, se pritožbeno sodišče do tega dejstva podrobneje niti ne more opredeliti.

11. Kot izraz zlorabe je skušal upnik uveljaviti tudi dejstvo, da dolžnik kljub bivanju v sporni nepremičnini, za to ne plačuje najemnine ali uporabnine, poleg tega pa tudi ne plačuje obratovalnih stroškov (voda, komunalne storitve, plin), zaradi česar je dolžnik obogaten na škodo upnikov v stečaju pravne osebe. Pritožba ima sicer prav, da neplačevanje obratovalnih stroškov, najemnine in uporabnine vpliva tudi na predmetni osebni stečaj. Ker odgovarja dolžnik za terjatev upnika do glavnega dolžnika družbe E. kot porok, to pomeni, da če prejme upnik zaradi ravnanj dolžnika v stečaju družbe E. v poplačilo svoje terjatve manj, v tem postopku osebnega stečaja pa bodo dolžniku obveznosti odpuščene, ima to vsekakor vpliv na končno oziroma skupno višino poplačila upnika. Vendar dolžniku očitana ravnanja (neplačevanje obratovalnih stroškov, najemnine / uporabnine) sama po sebi nimajo značilnosti zlorabe pravice do odpusta obveznosti, temveč jih je potrebno pravno ovrednotiti.

12. Dolžnik, ki uveljavlja pravico do odpusta obveznosti, zlorablja to pravico, če svojih obveznosti ni zmožen izpolniti, ker je v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja pri prevzemanju ali izpolnjevanju svojih obveznosti ali pri razpolaganju s svojim premoženjem ravnal nevestno ali nepošteno, ali če glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da je zmožen izpolniti vse svoje obveznosti v celoti 2 . V ugovoru je upnik v zvezi z neplačevanjem stroškov dolžniku očital le to, da jih ni plačeval, zaradi česar je bil dolžnik na račun stečajne mase obogaten. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da upnik ni podal nobenih trditev o tem ali bi te svoje obveznosti dolžnik bil sploh sposoben plačati. Pri tem je dolžnik trdil, da teh stroškov ni plačal, ker za to ni imel denarnih sredstev niti on niti njegova žena, s tem, da je žena zaposlena le za polovični delovni čas kot čistilka in mesečno prejema 400,00 EUR plače, on je že 3 leta brezposeln, od februarja 2020, ko se je začel predmetni postopek osebnega stečaja, pa te stroške plačuje s pomočjo denarne socialne pomoči, ki je prej ni prejemal, saj je upal, da se bo situacija uredila brez nje. Pritožba zato nima prav, da dolžnik ni pojasnil zakaj stroške od februarja 2020 dalje plačuje, saj iz njegovega pojasnila izhaja, da jih sedaj plačuje kot prejemnik socialne pomoči, ki je prej ni imel. Trditev dolžnika v zvezi s sedanjim plačevanjem stroškov, podanih na naroku 6. 10. 2020, upnik ni prerekal, zato tega ne more storiti šele sedaj v pritožbi. Pritožbeno sodišče je trditve upnika v pritožbi, ki se nanašajo na pojasnjevanje sedanjega dolžnikovega plačevanja teh stroškov štelo kot nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker se je v postopku izkazalo, da dolžnik obratovalnih stroškov ni plačeval, ker ni imel sredstev za njihovo plačilo (nasprotnega pa upnik v tem postopku ni izkazal), slednjega brez ustreznih drugih trditev, ni mogoče šteti za ravnanje v nasprotju z vestnostjo in poštenjem. Da tudi druga ravnanja dolžnika, ki mu jih očita upnik, ne omogočajo takega sklepanja, pa je že bilo pojasnjeno.

13. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z neobstojem ovir za odpust obveznosti ter na tako ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabilo, zato je pritožba upnika neutemeljena. Višje sodišče tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 Marijan Pavčnik v Miha Juhart, Nina Plavšak: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 104. 2 Dr. N. Plavšak, Poglavje 11.3.3.4., e.komentar ZFPPIPP, Tax-Fin-Lex.