Jedro

Razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca je odpadel, ker je bila delavka, ki je bila začasno odsotna, razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in ji je pogodba o zaposlitvi prenehala po samem zakonu. Pogodba o zaposlitvi za določen čas pa je prenehala z dnem, ko se je tožena stranka seznanila s pravnomočno odločbo o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije. Ker je tožnica tudi po tem dnevu opravljala delo, se šteje, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Ker je bilo tožnici omogočeno brezplačno zastopanje, ji stroški postopka niso nastali. Tožena stranka, ki v sporu ni uspela, pa je dolžna stroške, odmerjene v korist tožnice, plačati na poseben račun sodišča.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 2. in 3. točki izreka spremeni tako, da v tem delu glasi: „2. Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo dne 11. 8. 2009 in je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki.

3. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas vključno od dne 12. 8. 2009 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v vse obvezne oblike socialnega zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje in ZPIZ in za njo plačati vse predpisane prispevke za socialno varnost od dne 12. 8. 2009 dalje. „ V preostalem se sodba sodišča prve stopnje in sklep sodišča prve stopnje razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek tožnice, ki se glasi na ugotovitev, da se je delovno razmerje za določen čas tožnice pri toženi stranki, na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 12. 2006, spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas, tako da je tožnica s toženo stranko sklenila delovno razmerje za nedoločen čas od vključno 20. 6. 2009 dalje. Nadalje pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni nezakonito prenehalo dne 11. 8. 2009 in da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas od vključno dne 12. 8. 2009 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v vse obvezne oblike socialnega zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje in ZPIZ in za njo plačati vse predpisane prispevke za socialno varnost od dne 12. 8. 2009 dalje; da ji je tožena stranka iz naslova neizplačanega nadomestila plače za mesec avgust 2009 dolžna izplačati znesek 326,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2009 dalje do plačila, iz naslova neizplačanega nadomestila plače za mesec september, oktober, november in december 2009 ter januar in februar 2010 izplačati neto mesečno plačo v višini 487,42 EUR in sicer do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu do plačila, iz naslova neizplačanega nadomestila plače za mesec marec, april in maj 2010 izplačati neto mesečno plačo v znesku 562,73 EUR in sicer do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v mesecu do plačila ter ji povrniti tudi stroške postopka. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da stroške postopka tožnice krije sodišče. Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnica iz vseh razlogov 338 čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oz. podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Tožnica poudarja, da je napačno stališče prvostopnega sodišča, da naj bi šlo za spremembo tožbenega zahtevka v smislu 2. odst. 184. čl. ZPP. Tožnica vztraja, da gre le za modifikacijo oz. dopolnitev tožbenega zahtevka v smislu 3. odst. 184. čl. ZPP, saj je prvotno prvo točko razdelila na dve točki in s tem natančneje opredelila del zahtevka, ki glasi „da je tožeča stranka še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki“, pri čemer je upoštevala 54. čl. ZDR. Dejansko ne gre za vsebinsko spremembo tožbenega zahtevka, temveč le za njegovo dopolnitev v obliki natančnejše opredelitve. Tožnica zato meni, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je nova prva točka tožbenega zahtevka postavljena prepozno, nepravilna oz. v nasprotju z določbami ZPP. O pravilnosti takšnega stališča govori tudi dejstvo, da niti sodišče prve stopnje ni prepričano v svojo odločitev, kar izhaja iz obrazložitve. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da je tožena stranka dne 1. 7. 2009 prejela obvestilo ZPIZ-a o invalidski upokojitvi delavke L.I., katero je tožnica nadomeščala, vendar pa popolnoma spregleda tožničine navedbe, da je z dnem 19. 6. 2009 (z datumom pravnomočnosti odločbe o invalidski upokojitvi delavke L.I.), odpadel formalni razlog za obstoj pogodbe o zaposlitvi za določen čas tožeče stranke pri toženi stranki, saj delavka, ki jo je tožnica nadomeščala od tega datuma naprej ni več v delovnem razmerju pri toženi stranki in je zato ne more nihče več nadomeščati. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je tožnica dejansko delala še 1. in 2. julija 2009 po 8 ur ter 3. julija 2009 še 3 ure, za preostalih 5 ur pa je koristila „višek ur“. Vse to se je zgodilo po tem, ko je tožena stranka tudi formalno izvedela za pravnomočnost odločbe o invalidski upokojitvi nadomeščane delavke. Že iz navedenega ter v skladu s 54. čl. ZDR je jasno, da je tožnica od tega datuma dalje s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Navedeno le še dodatno potrjuje dejstvo, da ji je delodajalec oz. sedaj tožena stranka prostovoljno in v skladu z obvestilom o letnem dopustu za leto 2009 omogočila izrabo letnega dopusta, ki prav tako sodi v delovno razmerje. Dejstvo, da je tožena stranka šele po prejemu obvestila ZPIZ začela urejati stvari v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ne more iti v škodo tožnice. Navedeno še posebej velja ob upoštevanju dejstva, da je tudi tožena stranka sama (poleg delavke L.I.) predlagala invalidsko upokojitev nadomeščane delavke že v mesecu januarju 2009 in da je njunima predlogoma dejansko bilo ugodeno in o čemer je bila tožena stranka obveščena že 19. 5. 2009. Zato ni bilo pričakovati, da se bi sprožil kakšen postopek za razveljavitev te odločbe in je dejansko bilo le vprašanje časa, kdaj bo odločba tudi pravnomočna. Tako je imela tožena stranka več kot dovolj časa pripraviti vse potrebno za prenehanje delovnega razmerja tožnici. Nenazadnje bi lahko tožnici v skladu z določbami ZDR tudi izplačala odškodnino zaradi neizrabe letnega dopusta, pa tega ni storila, temveč je tožnico sama napotila na letni dopust. Tožnica je letni dopust izrabila v popolnoma običajnem času. Glede na vse navedeno je popolnoma irelevantna trditev sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnice ni mogla odjaviti iz zavarovanja pred 1. 7. 2009, saj takšnega namena niti ni imela, ker je tožnici s svojimi dejanji izrecno dovolila delati naprej in je na ta način v bistvu sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni potreben, saj je pri teh pogodbah datum prenehanja veljavnosti bistvena sestavina in je vedno točno določen ali vsaj določljiv. V konkretnem primeru je bil ta datum določljiv, in sicer z vrnitvijo začasno odsotne delavke L.I.. Ta delavka se ni vrnila na delo, vendar je odpadel razlog oz. pravna podlaga za nadaljnji obstoj pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico in sicer z dnem pravnomočnosti odločbe o invalidski upokojitvi nadomeščane delavke, ko slednja ni bila več zaposlena pri toženi stranki. S tem v zvezi je popolnoma napačen zaključek oz. v nasprotju z materialnimi predpisi zaključek sodišča prve stopnje, da sta s podpisom te listine bili stranki soglasni, da tožnici pogodba o zaposlitvi pri toženi stranki preneha z dnem 11. 8. 2009. Upoštevaje zgoraj navedeno je namreč pogodba o zaposlitvi za določen čas prenehala veljati z dnem pravnomočnosti odločbe o invalidski upokojitvi nadomeščane delavke, zato bi se takšen sporazum lahko sklenil le za kakšno drugo pogodbo o zaposlitvi in ne za pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 29. 12. 2006, saj ta ni veljala že veliko pred podpisom predmetnega obvestila (oz. sporazuma, kot to napačno ugotavlja sodišče) in je zato le-ta popolnoma nepotreben oz. brezpredmeten. To dejanje tožene stranke le dodatno potrjuje trditvi tožnice, da je tožena stranka vedela, da je tožnici že prenehala veljati pogodba o zaposlitvi za določen čas in je zadevo želela sanirati tako, da je tožnico zavedla k podpisu predmetnega obvestila. Da gre za zavajanje s strani tožene stranke nesporno izkazuje tudi sam naslov zadevne listine. Tožnica je to listino res podpisala, vendar le kot potrditev prejema obvestila in nikakor ne kakršnegakoli sporazuma. Tožnica je tudi izpovedala, da je vse stvari glede delovnega razmerja urejala s M.K.

in da ni imela nikakršnega razloga, da ji ne bi zaupala in se je zato tudi ravnala po njenih napotkih, vse z edinim ciljem ureditve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki naj bi se s tožnico, po zatrjevanju M.K.,

sklenila po objavi razpisa. Šele s kasnejšim ravnanjem tožene stranke je tožnica ugotovila, da je bila zavedena s strani tožene stranke. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in v zvezi z 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, da je v delu zahtevka pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, v delu zahtevka pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Iz dokaznega postopka v tem individualnem delovnem sporu izhaja, da je tožnica pri toženi stranki dne 29. 12. 2006 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delovno mesto čistilke in sicer iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke L.I. (2. alinea 1. odst. 52. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Delavka tožene stranka L.I., ki jo je tožnica nadomeščala pri delu, je bila odsotna zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni dlje časa. L.I. je bila z odločbo ZPIZ z dne 11. 5. 2009 (priloga B10) razvrščena v I. kategorijo invalidnosti, priznana ji je bila pravica do invalidske pokojnine od 16. 9. 2008 dalje. Navedeno odločbo je tožena stranka prejela dne 19. 5. 2009. Dne 1. 7. 2009 pa je tožena stranka prejela tudi dopis ZPIZ z obvestilom, da je odločba z dne 11. 5. 2009 postala pravnomočna dne 19. 6. 2009. Tožnica je bila v zvezi z L.I. in z obvestilom ZPIZ seznanjena dne 2. 7. 2009, dogovorjeno je bilo, da tožnica ta dan dela 8 ur, naslednji dan 3 ure, ker ima 5 ur viška, od 6. 7. do 11. 8. 2009 pa koristi letni dopust. Tožnica je v celoti izkoristila letni dopust. Dne 10. 8. 2009 pa je pri tajnici tožene stranke M.K. podpisala še obvestilo (priloga A3), iz katerega je razvidno, da sta stranki sporazumni, da se pogodba o zaposlitvi za določen čas razveljavi z dnem 11. 8. 2009 in da s tem dnem delavki preneha delovno razmerje.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas v skladu z določbo 1. odst. 77. čl. ZDR preneha veljati s prenehanjem razloga, za katerega je bila sklenjena. Iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas (priloga A1) je jasno razvidno, da je bila pogodba s tožnico sklenjena za nadomeščanje delavke L.I. in sicer do vrnitve te delavke nazaj na delo. Čas trajanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas je bil torej določljiv. V skladu s 119. čl. ZDR pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. V konkretnem primeru je delavki L.I. pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po samem zakonu dne 19. 6. 2009, ko je postala odločba ZPIZ o razvrstitvi te delavke v I. kategorijo invalidnosti, pravnomočna. Tožnica ima sicer prav, ko trdi, da je formalnopravno s tem dnem tudi odpadel razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi le za določen čas. Ker pa ZDR v 119. čl. prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu veže na dan, ko je delavcu (in ne delodajalcu) vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna, v povezavi z 52. čl. ZDR ni nepomembno, kdaj se delodajalec seznani s tem, da je odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. V konkretnem primeru se je to zgodilo dne 1. 7. 2009, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je s tem dnem prenehal tudi razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas.

Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila tožnica na delu 1. in 2. julija po 8 ur, 3. julija 3 ure (preostalih 5 ur je koristila višek ur, ki ga je imela po evidenci za april), od 6. 7. do 11. 8. 2009 pa je koristila letni dopust. Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da se je vse navedeno zgodilo po tem, ko je bila tožena stranka tudi formalno s strani ZPIZ-a obveščena o pravnomočnosti odločbe o invalidski upokojitvi nadomeščane delavke in torej po datumu, ko je pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi prenehanja razloga, zaradi katerega je bila sklenjena, tudi dejansko prenehala veljati. Za čas po 1. 7. 2009 pravdni stranki nista sklenili nobene pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila v neposredni povezavi s predhodno pogodbo. Tožnica je po izteku časa pogodbe o zaposlitvi za določen čas, delo nadaljevala v soglasju z delodajalcem in po njegovih napotkih. Ker stranki nista sklenili nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je edino pravilno, da se šteje, da je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

Tožnica ob navedenem v pritožbi pravilno poudarja, da dejstvo, da je tožena stranka šele po prejemu obvestila ZPIZ začela urejati stvari v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ne more iti v škodo tožnice. Navedeno še posebej velja ob upoštevanju dejstva, ki izhaja iz listin v spisu, da je tudi tožena stranka sama (poleg nadomeščane delavke L.I.) predlagala invalidsko upokojitev nadomeščane delavke že v mesecu januarju 2009 in da je njunima predlogoma dejansko bilo ugodeno in o čemer je bila tožena stranka obveščena že 19. 5. 2009. Pravico do uveljavljanja sodnega varstva zoper to odločbo pa sta imeli le zavarovanka L.I. in tožena stranka (priloga B10).

Tožnica nadalje pravilno izpostavlja tudi, da se sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi neutemeljeno sklicuje na obvestilo z dne 10. 8. 2009 (priloga A3), ki vsebuje tudi sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene med strankama dne 29. 12. 2006. Sporazum o prenehanju delovnega razmerja pri pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni potreben, saj je pri teh pogodbah datum prenehanja veljavnosti bistvena sestavina (29. čl. ZDR) in je vedno točno določen ali vsaj določljiv. V konkretnem primeru je bil ta datum določljiv, in sicer z vrnitvijo začasno odsotne delavke Ivanovićeve na delo. Ta delavka se zaradi invalidske upokojitve ni vrnila na delo, zato je odpadel razlog oz. pravna podlaga za nadaljnji obstoj pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnico. Pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena med pravdnima strankama je prenehala veljati dne 1. 7. 2009. S tem v zvezi je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sta bili s podpisom obvestila z dne 10. 8. 2009 stranki soglasni, da tožnici pogodba o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki preneha z dnem 11. 8. 2009 in da tožnica, ker ga je podpisala prostovoljno, sama nosi morebitne posledice. Upoštevaje zgoraj navedeno je namreč pogodba o zaposlitvi za določen čas, sklenjena med strankama dne 29. 12. 2006, prenehala veljati že dne 1. 7. 2009, zato se pravdni stranki dne 10. 8. 2009 nista mogli sporazumeti o prenehanju veljavnosti te iste pogodbe o zaposlitvi za določen čas oz. je takšen sporazum, ki ga vsebuje obvestilo (A3) v konkretnem primeru popolnoma brezpredmeten.

Ker je v delu, ki se nanaša na transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi in na podlagi 5. alinee 358. čl. ZPP spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku pod tč. 2. in 3. ugodilo. Glede na vse obrazloženo, tožnici delovno razmerje pri toženi stranki namreč ni zakonito prenehalo dne 11. 8. 2009 in je tako tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki. V posledici navedenega, je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas vključno od dne 12. 8. 2009 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, jo prijaviti v vse obvezne oblike socialnega zavarovanja pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje in ZPIZ in za njo plačati vse predpisane prispevke za socialno varnost od dne 12. 8. 2009 dalje.

Ker je sodišče prve stopnje zavzelo nepravilno stališče, da v konkretnem primeru ni nastopila transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, tudi ni izvajalo dokaznega postopka v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo neizplačanih plač, v posledici česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi, preostali del izpodbijane sodbe (tč. 4. in 5.) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti.

Pritožbeno sodišče pa je na utemeljeno pritožbo tožnice razveljavilo tudi sklep sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje ta del tožbe zavrglo. Tožnica namreč utemeljeno zatrjuje, da ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica ta del tožbenega zahtevka (ugotovitev, da se je delovno razmerje za določen čas spremenilo v delovno razmerje za nedoločen čas) postavila prepozno. Tožnica je tožbo v zvezi z veljavnostjo in zakonitostjo pogodbe o zaposlitvi zoper toženo stranko vložila pravočasno. Če tožeča stranka le dopolni, spremeni ali popravi posamezne navedbe, zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (3. odstavek 184. člena ZPP). Tožnica je na naroku dne 5. 5. 2010 tožbeni zahtevek le določneje opredelila, pri čemer ne gre za spremembo tožbe po 2. odst. 184. čl. ZPP, ker niso izpolnjeni elementi, za katere se po 2. odst.184. čl. ZPP šteje, da gre za spremembo tožbe. Ker sodišče prve stopnje v tem delu tožbenega zahtevka ni meritorno odločilo, temveč je tožbo zavrglo, je pritožbeno sodišče iz procesnih razlogov sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v meritorno odločanje (365. čl. v zv. s 355. čl. ZPP).

Tožnica je s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka (1. odst. 154. čl. ZPP). Tožnici je bila z odločbo Strokovne službe za BPP opr. št. BPP 340/2009 z dne 25. 8. 2010 odobrena redna brezplačna pravna pomoč na prvi in drugi stopnji, katere stroški zastopanja se krijejo iz proračuna Republike Slovenije (44. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči – ZBPP, Ur. l. RS št. 96/2004 in nadaljnji). To pomeni, da je bilo tožnici omogočeno brezplačno zastopanje, zato sama stroškov s tem ni imela. Tožena stranka, ki v sporu ni uspela, je dolžna stroške, odmerjene v korist tožnice, plačati na poseben račun sodišča, saj terjatev iz naslova stroškov postopka, odmerjenih v korist stranke, ki je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, preide na Republiko Slovenijo do višine, izplačane iz naslova brezplačne pravne pomoči (46. člen ZBPP). Stroške, ki se prisojajo v korist tožnice, bi moralo zato sodišče prve stopnje odmeriti in o njih odločiti. V izpodbijani sodbi se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na odločbo, ki bo izdana v postopku brezplačne pravne pomoči. Taka odločba se izda le za odvetnika, ki je stranko zastopal in se nobeni od strank ne vroči - zato tožena stranka niti ne more vedeti, kolikšni stroški so bili (ali bodo) izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči oz. koliko je dolžna plačati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tudi del sodbe o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odmeri potrebne stroške zastopanja (v skladu s stroški, ki so bili izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči) in jih naloži v plačilo toženi stranki, ki mora te stroške plačati na poseben račun sodišča (ki mora biti v izreku naveden).

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe in sklepa je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).