Jedro

Opustitev, ki vsebinsko zajema tudi navedbe zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s prvo očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZPP/77 v zvezi z 230. členom ZPP/77), daje podlago za zaključek, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo zahtevek tožnic, da se spremenita izpodbijani odločbi tožene stranke z dne 3.9.1992 in 20.5.1993 tako, de se tožnicam dokončno likvidira in obračuna, prizna in izplača družinska pokojnina po pokojnem očetu A. Z. z zamudnimi obrestmi od vsakega zapadlega obroka dalje ali da se napadeni odločbi tožene stranke razveljavita in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožečih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo drugostopenjskega sodišča je Državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi dveh bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kot prvo je uveljavljala kršitev po določbi 230. člena ZPP/77, ker sodišči javne listine nista uporabili tako, kot to določa zakon, kar predstavlja bistveno kršitev pravdnega postopka po prvem odstavku 354. člena ZPP/77, saj je to vplivalo na pravilnost odločitve. Druga uveljavljena kršitev pa je bistvena kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ker izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nimata razlogov. Za pravilno odločitev sta po navedbah zahteve za varstvo zakonitosti odločilni dejstvi, ali je tožena stranka zakonito prenehala izplačevati z ustrezno listino priznano družinsko pokojnino in ali je zakonito opustila izdajo dokončne odločbe o tej pravici. Zato je Državno tožilstvo predlagalo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila v skladu z določbo drugega odstavka 408. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP/77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) v zvezi z določbo 390. člena ZPP/77 vročena vsem strankam v postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno, nesuspenzivno, devolutivno in dvostransko pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja javni tožilec v svoji zahtevi (prvi odstavek 408. člena ZPP/77).

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe je Vrhovno sodišče ugotovilo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje, pred njim pa sodišče prve stopnje, v postopku nista ugotavljali in ne obrazložili, ali je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita ali ne, kljub temu, da je predmet presoje v socialnem sporu predvsem zakonitost izpodbijane dokončne odločbe. To zakonitost je treba preveriti v formalnem in materialnem pogledu. Materialna presoja zakonitosti obsega preveritev uporabe materialnega zakona, formalna presoja zakonitosti pa obsega preveritev uporabe procesnega prava v predhodnem postopku. Taka obveznost sodišča izhaja iz določbe 34. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), ki se zaradi določbe tretjega odstavka 68. člena ZDSS uporablja tudi v sporih, ki so se pričeli pred uveljavitvijo ZDSS. Po citiranih določilih se v socialnih sporih smiselno uporabljajo določbe 23. člena ZDSS, za te spore pa veljajo (kljub določbam 35. člena ZDSS) tudi določbe 24. člena ZDSS oziroma obvezno ugotavljanje zakonitosti. Že samo formalna preveritev uporabe postopkovnih in materialnih predpisov bi pokazala, da za odločitev pomembna dejstva že pri toženi strani niso bila ugotavljana (ni ugotovljeno, ali je predlagateljica F. nastopala samo zase ali je imela pooblastilo tudi za zastopanje obeh sester, kakšen postopek je bil voden pri toženi stranki - nov zahtevek, obnova postopka, razveljavitev ali spremeba dokončne odločbe). To pomeni, da brez dopolnjevanja dokaznega postopka v sodbah ne more biti razlogov o odločilnih dejstvih (se sploh niso ugotavljala - za kakšen zahtevek gre, kako je umrl oče tožnic, ali je bila izdana dokončna odločba za izplačevanje priznane pravice in če ne, zakaj je bilo to opuščeno, ali je bilo izplačilo pokojnine res ustavljeno in pravna podlaga ustavitve izplačila). Šele ugotavljanje vseh teh dejstev bi dalo podlago za odločitev ali je zahtevek tožnic (tožnice?) utemeljen ali ne. Tako pa opustitev, ki vsebinsko zajema tudi navedbe zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi s prvo očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (prvi odstavek 354. člena ZPP/77 v zvezi z 230. členom ZPP/77), daje podlago za zaključek, da ja zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Ker je sodišče ugotovilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, razveljavilo v skladu z določbo drugega odstavka 408. člena ZPP/77 v zvezi z določbo prvega odstavka 394. člena ZPP/77 sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP/77 uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).