Jedro

V obravnavanem primeru se je ena od bistvenih sestavin prodajne pogodbe (cena) oblikovala na način, ki je bil tudi v nasprotju z določbami kazenskega zakona, ki so prisilne narave. Zaradi opisanih ravnanj je nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (ceni), s tem pa je nična tudi pogodba v celoti, saj sklenjene pogodbe brez dela, v katerem je dogovorjena pogodbena cena, le za eno od pogodbenih strank (drugotoženo, za katero ni bilo ugotovljeno, da je storila kaznivo dejanje), ni mogoče obdržati v veljavi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da je prodajna pogodba št. 67/78-4, ki je bila 30.6.1978 sklenjena med J., kot prodajalcem in toženima strankama T. in M.K., kot kupcema, nična. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih morata toženi stranki nerazdelno povrniti tožeči stranki v znesku 12.725 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. S pravnomočno kazensko sodbo je bila ugotovljena kazenska odgovornost le za prvotoženo stranko. Zato kazenske odgovornosti na drugotoženo stranko ni mogoče razširjati. Dejstvo, da je bila za prvotoženo stranko ugotovljena kazenska odgovornost, za drugotoženo stranko ne more imeti pravnih posledic. V razlogih sodbe se sodišče sklicuje na sodbo kazenskega sodišča, vendar pa iz izreka sodbe tega sodišča ne izhaja, da se sodba nanaša ravno na pogodbo št. 67/78, z dne 30.6.1978 in na aneks k tej pogodbi, ki je bil sklenjen dne 20.12.1978. Trditev, da je sama sklenitev prodajne pogodbe predstavljala storitev kaznivega dejanja, ni obrazložena. Dejstvo, da se neko dejanje šteje za kaznivo dejanje tudi nujno ne pomeni, da je potrebno uporabiti ničnostno sankcijo. Pravnomočna kazenska sodba za drugotoženo stranko ne more imeti učinkov. S sklenjenim poslom tožeča stranka ni bila oškodovana, tožena stranka pa si premoženjske koristi ni pridobila. Ni tudi nujno, da so vsa vprašanja, ki so se obravnavala v kazenskem postopku, identična z vprašanji, ki so pravnoodločilna v pravdnem postopku. Ničnost sklenjene prodajne pogodbe ni podana niti iz razlogov, ki jih navaja pritožbeno sodišče, niti ni razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Podrobneje so ta stališča tožene stranke obrazložena v pritožbi, na katero se tožena stranka v izogib ponavljanju sklicuje. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožena stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odst. 385. člena ZPP), izhaja, da je toženec pri sklepanju sporne prodajne pogodbe št. 67/78-4, z dne 30.6.1978 in aneksa k tej pogodbi, ki je bil sklenjen dne 20.12.1978, izrabil svoj položaj generalnega direktorja in s tem odvisnost Z. kot direktorja prodajalca, zaradi česar je slednji pristal na to, da je bila v pogodbi navedena nižja cena od povprečne realne cene. Na tan način je toženec sebi in svoji ženi (drugotoženi stranki) pridobil premoženjsko korist v vrednosti 364.608 tedanjih dinarjev, kar je predstavljalo 28,43 % realne cene. Iz ugotovitev nižjih sodišč nadalje tudi izhaja, da sta toženec in direktor prodajalca, ki je v imenu prodajalca prodajno pogodbo podpisal, storila kaznivo dejanje zlorabe položaja po 2. odstavku 133. člena KZ SRS in sicer toženec kot napeljevalec, Z. pa kot storilec. Obstoj kaznivega dejanja je bil ugotovljen v kazenskem postopku, sodba kazenskega sodišča pa je postala pravnomočna.

Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev, je tudi po mnenju revizijskega sodišča odločitev nižjih sodišč, da je sporna pogodba nična, materialnopravno pravilna. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen ZOR). Med pravdnima strankama je bila sklenjena prodajna pogodba. Pri tej pogodbi sta bistveni sestavini predmet prodaje in cena. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da se je v obravnavanem primeru eden od bistvenih elementov sklenjenega pravnega posla in sicer cena, oblikoval na način, ki je predstavljal "izrabo položaja generalnega direktorja" (na strani prvotožene stranke) in "zlorabo odvisnosti direktorja prodajalca" (tudi s strani prvotožene stranke), zaradi česar je direktor prodajalca pristal na to, da se je v pogodbo vnesla nižja pogodbena cena od povprečne realne cene (razlika je znašala 28,43 %). Toženima strankam kot kupcema (tedaj obema) je zato nastala premoženjska korist v vrednosti 364.608 tedanjih dinarjev. Določanje bistvenega elementa pogodbe (cene) na opisani način, brez dvoma že samo po sebi predstavlja ravnanje, ki ni v skladu z moralnimi in etičnimi načeli (103. člen ZOR) in to ne glede na to, ali ima tako ravnanje pogodbenih strank (ali pa vsaj nekaterih od njih) tudi elemente kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru pa je bilo s pravnomočno kazensko sodbo celo tudi ugotovljeno, da sta pooblaščenec prodajalca in eden o kupcev (prvotožena stranka), z opisanimi ravnanji (natančnejši opis dejanja je razviden iz izreka pravnomočne kazenske sodbe opr. št. K 540/85, z dne 25.4.1986, v zvezi s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Kp 830/87, z dne 20.10.1987, na katero se nižji sodišči sklicujeta), storila tudi kaznivo dejanje zlorabe položaja po 2. odstavku 133. člena KZ SRS in sicer prvotoženi kot napeljevalec, pooblaščenec prodajalca pa kot storilec, kar pomeni, da se je v obravnavanem primeru ena od bistvenih sestavin prodajne pogodbe (cena) oblikovala na način, ki je bil tudi v nasprotju z določbami kazenskega zakona, ki so prisilne narave. Zaradi opisanih ravnanj je nično določilo o bistvenem elementu pogodbe (ceni), s tem pa je nična tudi pogodba v celoti, saj sklenjene pogodbe brez dela, v katerem je dogovorjena pogodbena cena, le za eno od pogodbenih strank (drugotoženo, za katero ni bilo ugotovljeno, da je storila kaznivo dejanje), ni mogoče obdržati v veljavi.

Revizijska trditev, da iz izreka kazenske sodbe ne izhaja, da se kazenska sodba nanaša ravno na pogodbo št. 67/78, z dne 30.6.1978, ni točna. Točno je le to, da v izreku sodbe nista navedena datum in številka pogodbe, sicer pa iz izreka (še bolj pa seveda iz obširnih razlogov tako sodbe sodišča prve kot druge stopnje) jasno izhaja, da so bila predmet obravnave v kazenskem postopku ravno dejanja, ki so bila v zvezi s pogodbo št. 67/78, z dne 30.6.1978 (in kasneje sklenjenim aneksom) in na podlagi katerih je prišlo do sklenitve pogodbe št. 67/78, z dne 30.6.1978. Trditve tožene stranke v reviziji, da bi se lahko v kazenskem postopku obravnavala tudi kakšna druga pogodba zato predstavljajo sprenevedanje, kar dokazuje tudi dejstvo, da tekom pravdnega postopka, v katerem se ugotavlja ničnost pogodbe št. 67/78, z dne 30.6.1978, tožena stranka tekom dolgoletnega pravdanja (tožba je bila vložena že 6.1.1989) prav nikoli ni postavila trditve, da je od tožene stranke kupila še kakšno drugo hišo razen tiste, ki je bila predmet pogodbe št. 67/78, z dne 30.6.1978 in kasneje sklenjenega anaksa.

Tudi revizijska trditev, da "eden temeljnih očitkov, da sama sklenitev pogodbe predstavlja kaznivo dejanje" nima prave obrazložitve, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče v razlogih sodbe take trditve namreč sploh ni postavilo, saj je zapisalo, "da sta sklenitelja te pogodbe toženec in Z. storila kaznivo dejanje zlorabe ......" (2. str. razlogov sodbe). Med obema trditvama seveda obstaja bistvena razlika. Dejstvo pa je, da ima trditev pritožbenega sodišča, da "sta sklenitelja pogodbe storila kaznivo dejanje", podlago v pravnomočni kazenski sodbi, saj sta bila zaradi storitve kaznivega dejanja tudi oba pravnomočno obsojena, nekorektna revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče zatrjevalo, "da sama sklenitev pogodbe predstavlja kaznivo dejanje", pa podlage v kazenski sodbi ne bi imela, saj tega kazensko sodišče res ni ugotovilo. Vendar pa je bistveno, da pritožbeno sodišče take trditve, kot zatrjuje tožena stranka v reviziji, sploh ni postavilo. Zato je tudi obrazložiti ni moglo. Smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP zato ni podana.

V ostalem pa se revizija sklicuje na trditve, ki jih je postavila že v pritožbenem postopku, s predlogom, da naj se štejejo kot sestavni del revizije. Tak predlog tožene stranke ne more biti uspešen. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje. Že zato njeni razlogi ne morejo biti enaki kot so lahko pritožbeni razlogi proti (nepravnomočni) sodbi sodišča prve stopnje. Sicer pa tudi po določbah ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP). Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).