Jedro

Namen omejitev izvršbe iz 102. člena ZIZ je v varstvu dolžnikovega eksistenčnega minimuma, ki mu ob posegu v njegovo premoženje zaradi izvršbe še omogoča dostojanstveno življenje (2., 34. in 50. člen Ustave). Ob ustavno skladni razlagi, ki vključuje tehtanje navedenega dolžnikovega interesa in upnikove pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), je zato pravilno razumeti zakonsko omejitev, da mora dolžniku ostati najmanj znesek v višini dveh tretjin minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost (2. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ), tako da so vir eksistenčnega minimuma vsi dolžnikovi stalni prejemki in ne ločeno posamezen prejemek pri določenem izplačevalcu.

Pravilno poplačilo upnika ob sočasnem varstvu dolžnikovega eksistenčnega minimuma se lahko doseže le ob usklajenem postopanju izplačevalcev stalnih prejemkov, ki ga vodi, nadzoruje in usmerja sodišče. Kot vir zagotavljanja dolžnikove eksistence se lahko upoštevajo tudi morebitni stalni prejemki (tudi pokojnina), ki jih prejema dolžnik od izplačevalca v tujini.

Upnik lahko doseže, da se pri omejitvi izvršbe pravilno upoštevajo vsi dolžnikovi stalni prejemki, z zahtevo za odpravo nepravilnosti v izvršbi v skladu z določilom prvega odstavka 52. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru dolžnikovega dolžnika z dne 6. 12. 2011 in sklep I 93/2008 z dne 24. 11. 2011 v presežku od že plačanega zneska v višini 411,48 EUR razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Ugodilo je tudi ugovoru dolžnikovega dolžnika z dne 20. 8. 2012 in sklep I 93/2008 z dne 9. 8. 2012 razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka) ter odločilo, da upnica sama krije svoje stroške v ugovornih postopkih (III. točka izreka).

2. Upnik v pravočasni pritožbi izpodbija citirani sklep iz razloga bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev, opredeljeno v 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Opozarja na trditveno in dokazno breme, zaradi katerega je nezakonito opozarjanje sodišča prve stopnje na nezadostnost dokazov. Opozarja, da sodišče ni vezano na načelo materialne resnice, razen izjemoma. Sodišče se je pri odločitvi nepravilno oprlo na dosje dolžnika št. 096663, na katerega se je dolžnikov dolžnik skliceval v ugovoru z dne 6. 12. 2011, saj dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran, upnik pa dosjeja tudi ni prejel, s čimer je bilo poseženo v njegovo pravico do izjave. Meni, da je bilo kršeno določilo tretjega odstavka 9. člena in 53. člena ZIZ, ki določa, do kdaj lahko dolžnik navaja pravno pomembna dejstva in dokaze. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da pokojnine, ki jo dolžnik prejema od različnih izplačevalcev ni mogoče obravnavati kot celote. Meni, da bi se moral glede omejitve izvršbe po 102. členu ZIZ upoštevati tudi del pokojnine, ki ga dolžnik prejema v Republiki Avstriji. Glede na namen omejitve izvršbe zagotoviti socialno varnost, bi se morali upoštevati vsi prejemki kot celota, od te celote pa mora ostati dolžniku minimum, ki ga je določil zakonodajalec. Kot primerjavo navaja prejemke iz delovnega razmerja izplačane s strani različnih delodajalcev. Ker je že z avstrijsko pokojnino, na katero v tej izvršbi ni poseženo, dolžniku zagotovljen zakonski minimum, bi moral dolžnikov dolžnik izplačati celotno pokojnino, ki jo dolžnik prejema v Sloveniji. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglaša pritožbene stroške.

3. Dolžnikov dolžnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je že v predhodni odločbi I Ip 224/2013 z dne 16. 5. 2013 opozorilo na dolžnost materialnega procesnega vodstva ob smiselni uporabi 286.a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo s pozivom dolžnikovemu dolžniku, oblikovanem v sklepu z dne 27. 9. 2013. S tem ni kršilo razpravnega načela in zanemarilo trditvenega in dokaznega bremena, kot neutemeljeno meni upnik, ampak je zakonito sledilo cilju, da se celovito ugotovi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev. Z izvedbo materialnega procesnega vodstva se namreč udejanja aktivna vloga sodnika pri iskanju materialne resnice s spodbujanjem procesnih dejanj strank v okviru odprtega odločanja kljub uveljavljenemu razpravnemu načelu, po katerem odloča sodišče le v okviru trditev in dokazov, ki so jih podale stranke. Ker sodišče ne more samo po uradni dolžnosti ugotavljati odločilnih dejstev in izvajati dokazov, je za popolno in pravilno ugotovitev spornega dejanskega stanja še toliko bolj pomembno, da sodnik skrbi za dopolnitev nepopolnih navedb o odločilnih dejstvih in dopolnitev dokazov. To pomeni, da je razpravno načelo, na katero se sklicuje upnik, z materialnim procesnim vodstvom omiljeno(1). Vse povedano smiselno velja tudi za izvršilni postopek(2), toliko bolj v obravnavani zadevi, ko gre za poseben postopek pridobitve izvršilnega naslova in sočasne dovolitve izvršbe v zvezi z odgovornostjo izplačevalca pokojnine in drugih stalnih prejemkov za pravilno realizacijo sklepa o izvršbi (134. člen v zvezi z drugim odstavkom 128. člena ZIZ), ki je po svojem cilju soroden postopku uveljavljanja odškodninske odgovornosti v pravdnem postopku.

6. Dolžnikov dolžnik je svoj dokazni predlog, za katerega tudi upnik ugotavlja, da je bil (pravočasno) podan že v ugovoru z dne 6. 12. 2011, po pozivu sodišča prve stopnje le dopolnil oziroma ga preciziral s tem, ko je kot listino iz dolžnikovega dosjeja št. 0966663 navedel in predložil sklep št. 25-I-9666663 z dne 27. 8. 1985. Ta sklep je upnik prejel, zato zatrjevana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ni podana.

7. Dokazovanje višine letnega dodatka za rekreacijo s potrdili pa niti ni bilo potrebno, saj je ta določena s prisilnim predpisom in dolžnikov dolžnik višjega zneska dolžniku ni smel izplačati. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bil dolžnik upravičen le do sorazmernega dela letnega dodatka v letni višini 107,07 EUR (za leta 2009 do 2011) in ne v celotnem letnem znesku 367,95 EUR, kot je zmotno zatrjeval upnik (136.c člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1). Pri tem je pravilno izhajalo iz sorazmernega dela v skladu z doseženo pokojninsko dobo dolžnika v Sloveniji, kot ta izhaja iz predloženega sklepa št. 25-I-9666663 z dne 27. 8. 1985. Morebitna procesna kršitev v zvezi s potrdili kot nepravočasnem dokaznem gradivu, ki jo je zatrjeval upnik, zato ni bistvena. Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je dolžnikov dolžnik z naknadnim nakazilom zneska 411,48 EUR upniku dne 7. 12. 2011 pravilno odtegnil vse zneske letnega dodatka, kot jih je bil po sklepu o izvršbi dolžan.

8. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da dolžnikov dolžnik ni odgovoren po prvem odstavku 134. člena v zvezi z drugim odstavkom 128. člena ZIZ, ker ni odtegnil zneskov dolžnikove pokojnine, ki niso presegli omejitve izvršbe iz 102. člena ZIZ, ki je opredeljena v višini 2/3 minimalne plače. Ker upnik ni odgovoril na ugovor, so štela ta dejstva za resnična (prvi odstavek 58. člena ZIZ). Odgovornosti dolžnikovega dolžnika za pravilno odtegnitev in izplačilo po sklepu o izvršbi iz prvega odstavka 134. člena v zvezi z drugim odstavkom 128. člena ZIZ) v konkretni zadevi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni dopustno razlagati tako daleč, da bi dolžnikov dolžnik brez poprejšnjega navodila sodišča moral upoštevati tudi znesek pokojnine, ki ga prejema dolžnik v tujini, kot se zavzema upnik.

9. Upnik sicer pravilno izhaja iz stališča, da je namen omejitev izvršbe iz 102. člena ZIZ v varstvu dolžnikovega eksistenčnega minimuma, ki mu ob posegu v njegovo premoženje zaradi izvršbe še omogoča dostojanstveno življenje (2., 34. in 50. člen Ustave). Ob ustavno skladni razlagi, ki vključuje tehtanje navedenega dolžnikovega interesa in upnikove pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), je zato pravilno razumeti zakonsko omejitev, da mora dolžniku ostati najmanj znesek v višini dveh tretjin minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost (2. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ), tako da so vir eksistenčnega minimuma vsi dolžnikovi stalni prejemki in ne ločeno posamezen prejemek pri določenem izplačevalcu. Vendar zakonodajalec postopanja posameznih izplačevalcev in medsebojnega usklajevanja, ko je teh več, ni opredelil, kot je to storil v primeru izvršbe na več dolžnikovih računov pri več organizacijah za plačilni promet. Sodišče druge stopnje meni, da je pravno praznino sicer mogoče popolniti z analogno uporabo 145. člena ZIZ (drugi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih - ZS), a mora biti ta posebej prilagojena, saj izplačevalci stalnih prejemkov nimajo istih lastnosti kot organizacije za plačilni promet, pri čemer prenosi med računi, ki jih zanje določa zakonodajalec, niso možni.

10. Od posameznih izplačevalcev se lahko enako kot od organizacij za plačilni promet zahteva, da delujejo usklajeno na način, da upnik ne bo zaradi več izplačevalcev stalnih prejemkov izigran oziroma v slabšem položaju, kot če bi bil izplačevalec vseh dolžnikovih prejemkov le eden, toda zagotoviti je potrebno tudi varstvo dolžnikovega eksistenčnega minimuma. Pravilno poplačilo upnika ob sočasnem varstvu dolžnikovega eksistenčnega minimuma pa se lahko doseže le ob usklajenem postopanju izplačevalcev stalnih prejemkov, ki ga vodi, nadzoruje in usmerja sodišče. Podrobna navodila, koliko naj posamezni izplačevalci odtegnejo in plačajo, lahko da sodišče šele, ko pridobi podatke o stalnih prejemkih od posameznega izplačevalca (6. točka prvega odstavka 4. člena ZIZ). Podatke lahko pridobi tudi upnik (šesti odstavek 4. člena ZIZ).

11. Sodišče druge stopnje meni, da se lahko kot vir zagotavljanja dolžnikove eksistence upoštevajo tudi morebitni stalni prejemki (tudi pokojnina), ki jih prejema dolžnik od izplačevalca v tujini, saj bi se ob drugačni razlagi dolžnik lahko izognil posegu na svoje premoženje, čeprav to ne bi bilo nujno za njegovo preživetje, kar bi bilo v nasprotju z že pojasnjenim ravnotežjem med upnikovimi in dolžnikovimi ustavno varovanimi interesi v izvršbi. Če bi šlo dejansko le za del in ne edini dolžnikov vir preživljanja iz stalnih prejemkov, bi bil nasproti ostalim dolžnikom, ki bi se jim upoštevali vsi prejemki, neupravičeno privilegiran, pri tem pa bi bili tudi upniki neutemeljeno različno obravnavani, s čimer bi zašli v ustavno neskladno razlago (drugi odstavek 14. člena Ustave). Vendar mora biti sodišče pri čezmejnih prejemkih še posebej pozorno, da ima ob podatkih o višini stalnega prejemka na voljo tudi podatek o morebitni njegovi obremenitvi, ki izvira iz morebitne prisilne izvršbe na prejemek v tujini. Odločilen je podatek o stalnem (neto) prejemku, s katerim dolžnik prosto razpolaga. Le ta prosti del se lahko upošteva pri določitvi minimuma (2. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ), ki mora dolžniku ostati ob izvršbi na stalne prejemke, ki se izplačujejo v Republiki Sloveniji. Dolžniku mora biti pri tem dana možnost, da se o prostem delu oziroma obremenitvi stalnega prejemka, ki ga prejema v tujini, izjavi (5. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Toda upnik lahko doseže, da se pri omejitvi izvršbe pravilno upoštevajo vsi dolžnikovi stalni prejemki, z zahtevo za odpravo nepravilnosti v izvršbi v skladu z določilom prvega odstavka 52. člena ZIZ, ne pa že v tem postopku, ki teče v zvezi z odgovornostjo dolžnikovega dolžnika na podlagi prvega odstavka 134. člena ZIZ. Ker je po pojasnjenem pogoj za varstvo dolžnikovega eksistenčnega minimuma ustrezna korespondenca med vsemi izplačevalci stalnih prejemkov, ki jo glede na obstoječo zakonsko ureditev lahko vodi, usmerja in nadzoruje le sodišče, posameznega izplačevalca, dokler s strani sodišča ne prejme ustreznih navodil, odgovornost po prvem odstavku 134. člena ZIZ ne more bremeniti. V obravnavani zadevi dolžnikov dolžnik takih navodil ni prejel. 13. Po pojasnjenem, ko sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1) : Več o materialnem procesnem vodstvu v razmerju do razpravnega načela Betetto, N. v: Ude, L. in Galič, A.(ur.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 583 in 584. Op. št. (2) : Primerjaj o materialnem procesnem vodstvu v izvršilnem postopku VSL sklep I Ip 294/2011 z dne 2. 2. 2011.