Jedro

Tožena stranka s tem, ko tožeči stranki, kot morebitnemu zavezancu, sploh ni dala možnosti udeležbe v postopku vse do izdaje izpodbijane odločbe, ni omogočila uveljavljanje njenih pravic in pravnih koristi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo RS št. ... z dne 25.9.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano delno odločbo odločila, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 64/2, njiva 889 m2 in parc. št. 65/2, njiva 770 m2, vl. št. 232 k.o. K., ki se glasi na vzpostavitev lastninske pravice in posesti v korist M.H. Nadalje pa je tudi odločila, da bo o odškodninskem zahtevku odločeno v posebnem postopku, ker nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi. Svojo odločitev je tožena stranka utemeljila s tem, da je bila predmetna nepremičnina podržavljena M.H. z odločbo ObLO Ljubljana- V., Okraj Ljubljana z dne 12.6.1959 na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. V zemljiški knjigi je sedaj pri predmetni nepremičnini knjižena družbena lastnina in kot imetnik pravice uporabe M. muzej Ljubljana. Zemljišče v naravi predstavlja arheološko najdbišče - ostanek nekdanje antične Emone. Arheološki kompleks je namenjen javnosti. Po mnenju pristojnega ministrstva niso izpolnjeni pogoji za vračilo zemljišča v naravi, saj je obravnavana nepremičnina namenjena za splošno izobraževalne in kulturne namene, zlasti pa za specialno izobraževalne namene za študij arheologije in arhitekture. Zato obstajajo ovire po 1. točki 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) za vračanje v naravi. To nepremičnino tako ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino, saj je arheološko najdbišče vezano na obstoječe zemljišče. V nepremičnino so bila vložena znatna družbena sredstva, ob katerih cena samega zemljišča predstavlja zanemarljivo vrednost. Poleg tega pa obstajajo ovire za vračilo v naravi tudi po 1. odstavku 32. člena ZDen, saj je M. muzej odkril na zemljišču arheološki kompleks zgradb. Ob podržavljenju nepremičnine je bila upravičenki plačana odškodnina v znesku, ki po mnenju izvedenca in cenilca gradbene stroke z dne 17.9.1994, predstavlja le 6,17% realne vrednosti nepremičnine.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da ji pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost sodelovati v postopku in je to odločbo hkrati z ostalo spisno dokumentacijo prejela od tožene stranke.

Tožena stranka na tožečo stranko ni naslovila nobenega poziva, razvidno pa je, da smatra tožečo stranko za zavezanca v tej zadevi. Tožena stranka bi morala tožeči stranki omogočiti sodelovanje v postopku, ji dati možnost, da se opredeli do ugovorov in navedb subjekta, ki razpolaga z nepremičninami. Prav tako bi morala omogočiti tožeči stranki, da se opredeli o obstoju navedenih ovir za vračanje. Ker tožena stranka tega ni storila oz. tožeči stranki ni bila dana možnost udeležbe v posebnem ugotovitvenem postopku, je podana kršitev pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožeča stranka ima tudi pomisleke v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe. Zgolj dejstvo, da je nepremičnina v upravljanju Mestnega muzeja, ne pomeni, da obstaja ovira za vrnitev po 1. odstavku 19. člena ZDen. Arheološki ostanki so se nahajali na parceli že v času podržavljenja in kot je mogoče razumeti iz akta od odvzemu zemljišča iz posesti upravičenke, so ji bile nepremičnine prav zato tudi odvzete. Neprimerno je tudi sklicevanje tožene stranke na obstoj ovire po 32. členu ZDen, saj ne gre za pozidavo zemljišča v času po podržavljenju.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravni spis.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka v obravnavanem primeru denacionalizacije ni dovolj upoštevala pravil postopka, kar bi lahko vplivalo na rešitev zadeve. ZDen v 1. odstavku 60. člena določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec ali druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. V postopku za uveljavljanje pravic do denacionalizacije se po določbi 2. odstavka 6. člena ZDen uporablja ZUP, če ta zakon ne določa drugače. ZUP v 1. odstavku 135. člena določa, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Ta določba velja tako za skrajšani kot za posebni ugotovitveni postopek. Tožena stranka s tem, da tožeči stranki, kot morebitnemu zavezancu, sploh ni dala možnosti udeležbe v postopku vse do izdaje izpodbijane delne odločbe, ni omogočila uveljavljanja njenih pravic in pravnih koristi. Tožena stranka bi morala tožečo stranko pritegniti v postopek, da se izjasni o ovirah za vračanje premoženja v naravi, oceni vrednost podržavljenega premoženja in višino plačane odškodnine, saj bo tožeča stranka zavezanec za odškodnino v obveznicah v primeru, če premoženja ne bo mogoče vrniti v naravi.

Tako neupoštevanje pravil postopka tožene stranke pa bi po mnenju sodišča moglo vplivati na odločitev o stvari.

Sodišče tudi ugotavlja nejasnost v dispozitivu izpodbijane odločbe, ki v 1. točki zavrača zahtevo za denacionalizacijo nepremičnine, v 2. točki pa ugotavlja, da iste nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi in bo zato o odškodninskem zahtevku odločeno v posebnem postopku.

Na osnovi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS Ur. l. RS, št. 4/77). Določbe ZUS in ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).