Jedro

Senat okrožnega sodišča je po enomesečnem priporu na predlog preiskovalnega sodnika izdal sklep o podaljšanju pripora. Kljub pritožbi zoper njega in razveljavitvi navedenega sklepa obdolženec ni bil nezakonito v priporu, saj po določbi 2.odst. 205.čl. ZKP pritožba zoper sklep senata ne zadrži njegove izvršitve.

V primeru razveljavitve sklepa o podaljšanju pripora, ko je obdolženec v priporu, mora sodišče tako kot ob odreditvi pripora ob uporabi smiselne razlage 2.odst. 20.čl. Ustave najkasneje v 24 urah ponovno odločiti o predlogu za podaljšanje pripora in če pripor podaljša, sklep v okviru 24 urnega roka tudi vročiti obdolžencu.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pri Okrožnem sodišču v Kopru je v teku kazenska preiskava zoper obdolženega A.M. zaradi kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena in kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ. Zoper obdolženca je preiskovalni sodnik dne 7.4.1999 odredil pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Pripor je bil s sklepom senata Okrožnega sodišča z dne 5.5.1999 podaljšan. Ta sklep je na pritožbo obdolženčevega zagovornika Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 11.5.1999 razveljavilo in zadevo poslalo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom z dne 14.5.1999 ponovno odločilo, da se pripor obdolžencu iz razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP podaljša za en mesec. Pritožbo obdolženčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Kopru s sklepom z dne 20.5.1999 zavrnilo.

Zagovornik obdolženca je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora dne 24.5.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitev 205. člena ZKP, kršitev 2. odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije in kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočni sklep o podaljšanju pripora odpravi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje Višjemu sodišču v Kopru.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da kršitev 11. točke 371. člena ZKP niti kršitve ustave in 205. člena ZKP niso podane. Pritožbe obdolženčevega zagovornika zoper sklep senata o podaljšanju pripora ni zadržala njegove izvršitve, zato ni točna trditev, da je bil pripor podaljšan brez odločbe. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Višje sodišče v Kopru v svojem sklepu z dne 20.5.1999 izrecno navaja, da je sodišče podaljšalo pripor obdolžencu na podlagi predloga preiskovalnega sodnika z dne 3.5.1999, in to potem, ko je bil v zvezi s tem predlogom dne 13.5.1999 opravljen narok v skladu z določbo 2. odstavka 205. člena ZKP. Uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sklep sodišča druge stopnje ne imel razlogov glede vprašanja, kateri predlog preiskovalnega sodnika je bil podlaga odločanju o podaljšanju pripora, oziroma ker naj bi bili ti nerazumljivi, ni podana.

Obdolžencu je bil pripor s sklepom preiskovalnega sodnika odrejen 7.4.1999. Pred iztekom enomesečnega pripora je preiskovalni sodnik dne 3.5.1999 podal senatu okrožnega sodišča predlog za podaljšanje, senat je pripor podaljšal s sklepom z dne 5.5.1999. Sklep o podaljšanju je drugostopno sodišče s sklepom z dne 11.5.1999 razveljavilo in zadevo poslalo prvostopnemu sodišču v novo odločitev. Po določbi 1. odstavka 205. člena ZKP sme biti obdolženec po enomesečnem priporu, odrejenim s sklepom preiskovalnega sodnika, pridržan v priporu samo na podlagi sklepa o podaljšanju pripora.

Takšen sklep je senat okrožnega sodišča izdal in do njegove razveljavitve kljub pritožbi obdolženec ni bil nezakonito v priporu, saj po določbi 2. odstavka 205. člena ZKP pritožba zoper sklep senata ne zadrži njegove izvršitve.

Sodišče prve stopnje je razveljavitveni sklep prejelo 11.5.1999 ob 15.47 uri. Z razveljavitvijo sklepa o podaljšanju pripora je za obdolženca in za sodišče nastal podoben položaj kot ga ureja 2. odstavek 20. člena Ustave, ki določa, da mora biti ob priporu, najkasneje pa v 24 urah po njem, vročena pisna, obrazložena odločba.

V 205. členu ZKP, ki ureja podaljševanje pripora do vročitve obtožnice sodišču, to je pripora do šestih mesecev, ni posebnih določb za primer razveljavitve sklepa o podaljšanju. Določbe, da sme biti obdolženec po enomesečnem priporu, ki ga je odredil preiskovalni sodnik, v priporu pridržan samo na podlagi sklepa o podaljšanju pripora, ni moč razlagati tako, da se priprtega v primeru razveljavitve tega sklepa takoj izpusti tako kot pri odpravi pripora, saj je še vedno podan predlog preiskovalnega sodnika ali državnega tožilca za podaljšanje pripora, o katerem je treba odločiti. V primeru razveljavitve sklepa o podaljšanju pripora, ko je obdolženec v priporu, mora sodišče tako kot ob odreditvi ob uporabi smiselne razlage 2. odstavka 20. člena Ustave, najkasneje v 24 urah ponovno odločiti o predlogu za podaljšanje pripora in če pripor podaljša, sklep o tem v okviru 24 urnega roka tudi vročiti obdolžencu.

V obravnavani zadevi bi tako prvostopno sodišče moralo 12.5.1999 odločiti o podaljšanju pripora in sklep, v tem primeru sklep o podaljšanju, obdolženemu M. vročiti istega dne. V tem istem primeru, ko prvostopno sodišče v 24 urnem roku ni odločilo o podaljšanju pripora in sklepa seveda ni moglo vročiti obdolžencu, bi moral biti ta izpuščen na prostost. Vprašanje, ki se posebej zastavlja prav v obravnavanem primeru je, ali lahko sodišče v 24 urnem roku odpravi napake, zaradi katerih je bil sklep o podaljšanju razveljavljen, posebej kadar je v zvezi s tem opraviti kakšno procesno dejanje v navzočnosti strank. Kratek, 24 urni rok v večini primerov ne bo omogočal seznanitve obdolženca in njegovega zagovornika s predlogom za podaljšanje pripora ali izvedbe posebnega naroka, bo pa lahko sodišče, v kolikor bo takšna pomanjkljivost razlog pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, že pred odločitvijo pritožbenega sodišča, če bo ocenilo, da je očitek utemeljen, pomanjkljivost odpravilo in tako zagotovilo ustrezno podlago za takojšnje odločanje o podaljšanju pripora v primeru razveljavitve sklepa. Ne glede na vprašanje, ali je moč pripisati razveljavitev izpodbijanega sklepa pomanjkljivo izvedenemu postopku ali pa so za to podani objektivni razlogi, v nobenem primeru obdolženec ne more biti v priporu brez sklepa o podaljšanju pripora ob upoštevanju navedenega 24 urnega roka.

Na podlagi takšne razlage 1. in 2. odstavka 205. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 20. člena Ustave je potrebno ugotoviti, da je bil obdolženi M. za čas od 24 ur po razveljavitvi sklepa o podaljšanju pripora z dne 11.5.1999 do vročitve sklepa o podaljšanju pripora z dne 14.5.1999, v priporu v nasprotju z navedenimi določbami. Vendar pa kršitev navedenih določb postopka oziroma postopka, ki je tekel pred izpodbijanim pravnomočnim sklepom, nima za posledico nezakonitost sklepa. Nasprotno, prav s sklepom o podaljšanju pripora prvostopnega sodišča, ki je postal pravnomočen s sklepom sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo pritožbo zoper prvostopni sklep, je bilo nezakonito stanje odpravljeno. Zato tudi ni moč pritrditi zagovorniku obdolženca, da je bil ta v priporu brez odločbe sodišča od 7.5. do 20.5.1999, ampak je bil brez sklepa o podaljšanju pripora v nasprotju z Ustavo v priporu v časovnem razdobju, ki je začelo teči z iztekom 24 urnega roka, v katerem bi moral prejeti sklep o podaljšanju pripora do vročitve takšnega sklepa.

Vprašanje, ali je pri utemeljevanju suma o storitvi kaznivega dejanja ali pripornih razlogov moč upoštevati kot okoliščino v škodo obdolženca dejanja, glede katerih kazenski postopki ali postopki o prekršku še niso pravnomočno končani (obdolženec je lahko utemeljeno osumljen storitve teh dejanj), je vprašanje, zvezano z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP), s tem ni kršeno načelo domneve nedolžnosti (3. člen ZKP).

Vložnik zahteve napačno razlaga navedbe preiskovalnega sodnika v predlogu za podaljšanje pripora, da še niso bile zaslišane vse, v zahtevi za preiskavo predlagane priče. Preiskovalni sodnik s tem ne utemeljuje nevarnosti, da bi obdolženec na prostosti vplival na posamezno pričo (tako imenovani koluzijski priporni razlog), ampak utemeljuje le nujnost podaljšanja pripora, v tem primeru iz razloga 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP, ker preiskave še ni mogel zaključiti. Preiskovalni sodnik je priporni razlog ponovitvene nevarnosti utemeljil, o predlogu je odločilo prvostopno sodišče, odločitev pa je preizkusilo sodišče druge stopnje.

Sodišče prve, še posebej pa sodišče druge stopnje sta tudi preizkusili, ali je podaljšanje pripora v konkretnem primeru neogibno potrebno za varnost ljudi. Tako prvostopno sodišče ocenjuje, da obdolženčevo prejšnje življenje, dejanji, katerih storitve je utemeljeno osumljen v tem postopku, kot njegovo obnašanje po teh dejanjih narekuje sklep, da je obdolženec nagnjen k uporabi nasilja in nasilnem razreševanju konfliktnih situacij in zato tudi ne pride v poštev nadomesten ukrep. Pritožbeno sodišče ugotavlja sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi, do katerega bi prišlo lahko, če bi bil obdolženec izpuščen na prostost in priporom kot posegom v njegovo pravico do prostosti. Iz navedenega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili oziroma preizkusili obstoj vseh pogojev, ki so potrebni za odreditev oziroma podaljšanje pripora oziroma tako ugotovili, da je v konkretnem primeru pripor neogibno potreben za varnost ljudi.

Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da ugotovljena kršitev 1. in 2. odstavka 205. člena ZKP in 2. odstavka 20. člena Ustave nima za posledico nezakonitosti izpodbijanega sklepa, prav tako tudi, da niso podane druge kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.