Jedro

Toženi stranki bi morali ob zatrjevanju izvedenih plačil solidarne porokinje zatrjevati in dokazati tudi druga pravno odločilna dejstva, iz katerih bi vsaj z verjetnostjo izhajalo, da s strani tožeče stranke zatrjevano in izkazano stanje dolga ni pravilno (npr. da je bil s plačili solidarne porokinje poplačan celoten dolg iz naslova limita in da po poplačilih solidarne porokinje prvotožena stranka odobrenega limita ni več koristila oziroma ga ni več koristila v takšnem obsegu...). Tega pa toženi stranki med postopkom pred sodiščem prve stopnje nista konkretno zatrjevali. Pavšalno nasprotovanje v smislu nevednosti ali izražanje pavšalnega dvoma v verodostojnost trditev tožeče stranke in predloženih listin v smislu, da toženi stranki ne vesta, ali je višina dolga pravilna, ker iz prometa na računu prvotožene stranke ni razvidno, ali oziroma kako je tožeča stranka obračunala plačila solidarne porokinje, pa v konkretnem primeru ne zadošča, da bi sodišče dvomilo v pravilnost trditev in predloženih dokaznih listin tožeče stranke. Skladno s sodno prakso in pravno teorijo se takšna pavšalna nasprotovanja ne upoštevajo.

Dokazi so skladno z določilom 212. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev. Ker toženi stranki med postopkom pred sodiščem prve stopnje nista podali nobenih konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih, ki bi vzbujala dvom v pravilnost višine zatrjevanega dolga in sam namen plačil solidarne porokinje za odločitev v konkretnem primeru ni bil pravno odločilen, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaslišanje toženih strank. Sodišče namreč lahko odloča le v okviru trditvene podlage strank, saj je le tako zagotovljeno enako obravnavanje strank in spoštovanje njihovih procesnih pravic (npr. zagotovitev možnosti kvalitetne obrambe), pri čemer se izvedejo le dokazi, ki so pomembni za odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da morata toženi stranki tožeči stranki plačati 15.557,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2018 dalje (I. točka izreka), v višjem znesku, za 750,21 EUR s pripadki, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženima strankama je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 567,00 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki poplačati negativno stanje na računu prvotožene stranke ob njegovem zaprtju v višini 15.557,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2018 dalje. Sodišče prve stopnje je nadalje odločilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila obresti v višini 750,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 3. 2018 dalje.

2. Proti I. točki izreka ter odločitvi o stroških (III. točki izreka) sta toženi stranki pravočasno vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno pa sta predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasili sta pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s prvotoženo stranko 22. 10. 2013 sklenila Pogodbo o transakcijskem računu (priloga A1, v nadaljevanju: Pogodba o TRR). Naknadno so pravdne stranke 8. 11. 2013 skladno z določilom 9. člena Pogodbe o TRR sklenile Pogodbo o odobritvi limita na transakcijskem računu št. TR 0004/2013 (priloga A2, v nadaljevanju: Pogodba o limitu). S Pogodbo o limitu je tožeča stranka prvotoženi stranki odobrila limit na njenem transakcijskem računu (v nadaljevanju: račun) v višini 40.000,00 EUR do 30. 4. 2014, prvotožena stranka pa se je zavezala tožeči stranki poravnati nastalo negativno stanje na računu v času in na način določen v sami pogodbi ter banki plačati tudi pogodbene obresti (1. točka Pogodbe o limitu). Drugotožena stranka je k Pogodbi o limitu pristopila kot solidarna porokinja. S tem se je zavezala, da bo izpolnila vse zapadle obveznosti prvotožene stranke iz Pogodbe o limitu, če jih prvotožena stranka od zapadlosti ne bo izpolnila (12. točka Pogodbe o limitu).

6. Pravdne stranke so k Pogodbi o limitu sklenile štiri dodatke. Z zadnjim, 16. 3. 2016 sklenjenim dodatkom (Priloga A6), je bil prvotoženi stranki podaljšan limit v višini 15.000,00 EUR do vključno 28. 4. 2017. Pravdne stranke so se v zadnjem dodatku k Pogodbi o limitu dogovorile, da limit zapade v plačilo 28. 4. 2017 (glej prilogo A6). Toženi stranki ob zapadlosti limita in niti po treh pozivih tožeče stranke (priloge A7 do A16) negativnega stanja na računu prvotožene stranke nista poravnali. Zato je tožeča stranka 4. 8. 2017 odstopila od Pogodbe o TRR in drugih pogodbenih razmerij. Tožeča stranka je v tem postopku vtoževala poplačilo negativnega stanja na računu prvotožene stranke ob zaprtju računa.

7. Skladno z določilom 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala, da ji toženi stranki zaradi negativnega stanja na računu prvotožene stranke ob njegovem zaprtju dolgujeta znesek v višini 15.557,66 EUR. Kot dokaz o višini dolga je predložila izpisek prometa na TRR prvotožene stranke od 1. 1. 2017 do 4. 8. 2017 (do datuma zaprtja računa zaradi odpovedi Pogodbe o TRR, priloga A21). Iz izpiska izhaja, da je bilo stanje na računu prvotožene stranke ob zaprtju računa minus 15.557,66 EUR. S tem je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede višine dolga na dan 4. 8. 2017. Posledično je trditveno in dokazno breme glede drugačne višine dolga prešlo na toženi stranki.

8. Toženi stranki sta zatrjevali, da ne vesta, ali je stanje oziroma višina dolga, ki ga vtožuje tožeča stranka, pravilna, ker iz prometa na računu prvotožene stranke ni razvidno, ali je tožeča stranka pravilno oziroma sploh upoštevala izvedeni plačili solidarne porokinje v znesku 18.500,00 EUR z dne 21. 7. 2016 in v enakem znesku z dne 19. 7. 2016 ter poplačilo A. d. d. v višini 12.500,00 EUR iz naslova tožeči stranki odstopljene terjatve.

9. S strani toženih strank zatrjevano dejstvo dveh plačil solidarne porokinje za kritje limita približno leto pred zapadlostjo limita v konkretnem primeru po presoji pritožbenega sodišča samo po sebi ne vzbuja nikakršnega dvoma v pravilnost vodenja (obračunavanja) stanja na računu prvotožene stranke in niti v pravilnost izkazanega višine dolga ob zaprtju računa. Pogodba o limitu oziroma pogodba o odobritvi prekoračitve pozitivnega stanja na računu ima pravno naravo kredita z značilnostmi kontokorentnega (obračajočega) kredita. Imetnik računa ta kredit črpa (uporablja) tako, da takrat, kadar na računu nima pozitivnega stanja, razpolaga z dodatnim kritjem na računu na podlagi odobrene prekoračitve stanja (limita), torej opravlja gotovinske dvige oziroma izdaja naloge za plačilo v breme prekoračitve (kredita). Kredit, ki ga uporabi na opisani način, imetnik računa vrača (plačuje) z zneski plačil opravljenih v dobro tega računa. Ta plačila se najprej uporabijo za poplačilo kredita, torej za zmanjšanje negativnega stanja na računu.2 Glede na navedeno je tako povsem običajno, da imetnik računa v dogovorjenem obdobju trajanja limita večkrat koristi odobreni limit in ga s poplačili na račun tudi večkrat vrača. 10. Sodišče prve stopnje je tako upoštevajoč pojasnjeno pravilno presodilo, da zaradi oddaljenosti plačil solidarne porokinje (julij 2016) od zapadlosti limita (28. 4. 2017), ti poplačili sami po sebi, četudi bi bili dejansko namenjeni za poplačilo limita, ne dokazujeta, da je stanje dolga na računu prvotožene stranke ob zaprtju računa nepravilno. Toženi stranki bi namreč morali ob zatrjevanju izvedenih plačil solidarne porokinje zatrjevati in dokazati tudi druga pravno odločilna dejstva, iz katerih bi vsaj z verjetnostjo izhajalo, da s strani tožeče stranke zatrjevano in izkazano stanje dolga ni pravilno (npr. da je bil s plačili solidarne porokinje poplačan celoten dolg iz naslova limita in da po poplačilih solidarne porokinje prvotožena stranka odobrenega limita ni več koristila oziroma ga ni več koristila v takšnem obsegu...). Tega pa toženi stranki med postopkom pred sodiščem prve stopnje nista konkretno zatrjevali. Pavšalno nasprotovanje v smislu nevednosti ali izražanje pavšalnega dvoma v verodostojnost trditev tožeče stranke in predloženih listin v smislu, da toženi stranki ne vesta, ali je višina dolga pravilna, ker iz prometa na računu prvotožene stranke ni razvidno, ali oziroma kako je tožeča stranka obračunala plačila solidarne porokinje, pa v konkretnem primeru ne zadošča, da bi sodišče dvomilo v pravilnost trditev in predloženih dokaznih listin tožeče stranke.3 Skladno s sodno prakso in pravno teorijo se takšna pavšalna nasprotovanja ne upoštevajo.4

11. Posledično za odločitev v tem postopku ni pravno odločilno, ali sta bili nakazili solidarne porokinje z dne 19. in 21. 7. 2016 v skupni višini 37.000,00 EUR namenjeni za poplačilo limita. Zato toženi stranki s pritožbenimi očitki o zmotni dokazni oceni sodišča prve stopnje glede pomena zapisa namena nakazil in o nasprotjih med razlogi sodbe glede namena plačila že iz tega razloga ne moreta uspeti. Tudi sicer pa zatrjevanega nasprotja med razlogi ni. Sodišče prve stopnje je namreč v 15. točki obrazložitve sodbe povzelo navedbe tožeče stranke, v 42. točki obrazložitve pa je na podlagi opravljene dokazne ocene podalo svoj zaključek, ki s povzetimi trditvami tožeče stranke ni v nasprotju (tudi obveznost na podlagi pogodbe o garanciji predstavlja dolg). Zato o kakršnihkoli nasprotjih med razlogi sodišča prve stopnje ni mogoče govoriti.

12. Pravilen je tudi zaključek sodišče prve stopnje, da toženi stranki nista zmogli svojega dokaznega bremena o tem, da je bila terjatev prvotožene stranke do družbe A. d. d. odstopljena tožeči stranki. Toženi stranki sta med postopkom pred sodiščem prve stopnje pavšalno zatrjevali, da je terjatev tožeče stranke do njiju nižja za 12.500,00 EUR, ker je tožeča stranka unovčila odstopljeno terjatev do družbe A. d. d. v višini 12.500,00 EUR. Tožeča stranka je tem trditvam nasprotovala. Trdila je, da ji terjatev do A. d. d. sploh ni bila odstopljena.

13. Kot je že bilo pojasnjeno mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Torej je bilo trditveno in dokazno breme o odstopu terjatve tožeči stranki na toženih strankah, ki sta podali ugovor delnega prenehanja terjatve tožeče stranke zaradi unovčenja odstopljene terjatve. Toženi stranki bi tako morali dokazati, da sta terjatev do A. d. d. odstopili tožeči stranki in da jo je tožeča stranka unovčila. Toženi stranki za dokaz resničnosti svojih trditev o odstopu terjatve do družbe A. d. d. tožeči stranki in njenem unovčenju pred sodiščem nista predložili nobenega dokaza niti nista predlagali izvedbe kakšnega dokaza.

14. Glede na navedeno tako pritožbeni očitki o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja o višini dolga, niso utemeljeni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je upoštevajoč pravno naravo limita v odločilnem delu zadostna in pravilna. Zato toženi stranki ne moreta uspeti niti s pritožbenimi očitki o neupoštevanju metodološkega napotila iz 8. člena ZPP.

15. Zatrjevana kršitev drugega odstavka 22. člena Pogodbe o limitu v delu, ki se nanaša na dodatni rok za poplačilo negativnega stanja na računu prvotožene stranke, bi lahko v tem primeru vplivala le na začetek teka zamudnih obresti. Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da zamudne obresti v tem postopku začnejo teči šele od vložitve predloga za izvršbo dalje (prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s 381. členom OZ), pritožbenemu sodišču ni jasno, kaj sta toženi stranki želeli doseči s pritožbenimi očitki o kršitvi drugega odstavka 22. člena Pogodbe o limitu oziroma kako bi lahko morebitne kršitve tega določila vplivale na odločitev sodišča. 16. Sodišče prve stopnje je v 46. in 47. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo zakaj v tem primeru na vtoževano terjatev sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave, opr. št. St ... z dne 4. 7. 2016, ne učinkuje. Pojasnilo je, da terjatev tožeče stranke ni bila vsebovana v posodobljenem seznamu terjatev (priloga B5) in zato skladno z določilom četrtega odstavka 221.b člena ZFPPIPP5 nanjo potrjena poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje. Glede na pojasnjeno so neutemeljeni pritožbeni očitki toženih strank, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo sklepa o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodba v tem delu neobrazložena. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede neučinkovanja sklepa o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi na vtoževano terjatev je zadostna.

17. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker ni zaslišalo toženih strank v zvezi z „_relevantnimi okoliščinami nakazil_“. Dokazi so skladno z določilom 212. člena ZPP in ustaljeno sodno prakso namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev.6 Ker toženi stranki med postopkom pred sodiščem prve stopnje nista podali nobenih konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih, ki bi vzbujala dvom v pravilnost višine zatrjevanega dolga in sam namen plačil solidarne porokinje za odločitev v konkretnem primeru ni bil pravno odločilen (glej točke 7 do 11 obrazložitve te sodbe), sodišče prve stopnje ni imelo podlage za zaslišanje toženih strank. Sodišče namreč lahko odloča le v okviru trditvene podlage strank, saj je le tako zagotovljeno enako obravnavanje strank in spoštovanje njihovih procesnih pravic (npr. zagotovitev možnosti kvalitetne obrambe), pri čemer se izvedejo le dokazi, ki so pomembni za odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP). Glede na navedeno tako sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje toženih strank, ni kršilo določil pravdnega postopka.

18. Upoštevajoč pojasnjeno sodišče prve stopnje toženima strankama ni odvzelo možnosti izjave v postopku in s tem pravice do sodnega varstva. Zato ni podana niti kršitev 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic).

19. Ker se toženi stranki zoper odločitev o stroških postopka pritožujeta le v posledici po njunem mnenju zmotne odločitve sodišča prve stopnje o glavni stvari, pritožbeno sodišče upoštevajoč zgoraj navedene razloge za potrditev odločitve sodišče prve stopnje, soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

20. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

22. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženi stranki s pritožbo nista uspeli. Zato sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), Bančni posli (ZOR, ZPlaP) s komentarjem, 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 1828. 3 Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta bili nakazili izvedeni pred obdobjem za katerega je tožeča stranka v spis predložila izpisek iz TRR (priloga A21). Zato je logično, da iz izpiska TRR ni razvidno, ali je ti dve nakazili tožeča stranka pri vodenju stanja na računu prvotožene stranke upoštevala. 4 J. Zobec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2005, komentar k 214. členu, str. 263 do 264, primerjaj tudi sklep III Ips 51/2019 z dne 17. 12. 2019, VSRS sodba II Ips 554/2009 z dne 17. 2. 2011 in VSRS sklep II Ips 222/2011 z dne 8. 10. 2011. 5 Iz določila četrtega odstavka 221.b člena ZFPPIPP izhaja, da se v postopku poenostavljene prisilne poravnave 212. do 218. člen ZFPPIPP smiselno uporabljajo tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena ZFPPIPP. 6 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015.