Jedro

Zaslišanje strank je subsidiaren dokaz. Opustitev lahko pomeni, da dejansko stanje ni popolno ali pravilno ugotovljeno, ne pomeni pa kršitve postopka.

Izrek

Pritožbi se kot neutemeljeni zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 191,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od njihove dospelosti dalje do plačila, nadalje pa še pravdne stroške v znesku 4.350,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Prisojeni znesek je odškodnina za škodo, ki jo je tožnica utrpela v zvezi s poškodovanjem njenega moža Š. Ž. pri delu dne 4.4.1987, ko ga je v času zdravljenja hudo poškodovanega negovala. Po zvišanem zahtevku je zahtevala po 30,00 SIT mesečno z zamudnimi obrestmi od vsakega dospelega obroka do plačila, sodišče prve stopnje pa ji je priznalo različne mesečne zneske, v skupnem seštevku 191,00 SIT. Pri tem je upoštevalo podatke o tedanjih osebnih dohodkih negovalke v Domu za ostarele, poleg tega pa je od teh zneskov odbilo 40% na račun sokrivde tožničinega moža Š. Ž. za nastalo škodo. Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se je pritožila proti zavrnilnemu delu sodbe, uveljavljajoč vse tri pritožbene razloge po členu 353 ZPP. Pritožbe posebej ne obrazlaga, predlaga pa, da se naj sodba tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožena stranka se prav tako pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je prvostopno sodišče kršilo postopek, ko ni zaslišalo tožnice kot stranke. Obseg njene škode je zato ostal povem nerazjasnjen. Tudi ni primerno vzeta za osnovo določitve odškodnine plača negovalke v Domu starejših občanov, saj gre pri plači zaposlenega negovalca za povsem druga razmerja. Tekom postopka je tožena stranka predlagala prekinitev postopka, kar predlaga tudi zdaj, saj ni znano, kje živi tožnica, njen pravni zastopnik nima stikov z njo, poleg tega pa je država, kjer tožnica živi, v vojnem stanju. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala, da pritožbeno sodišče to pritožbo zavrne. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve, na katero pazi pritobeno sodišče po uradni dolžnosti (člen 365/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tudi ni kršitve postopka v tem, da tožeča stranka ni bila zaslišana. Zaslišanje strank je , kot je to določeno v členu 264 ZPP, subsidiaren dokaz, ki ga sodišče izvede, kadar ni drugih dokazov ali kadar tudi po izvedenih drugih dokazih spozna, da je to potrebno za ugotovitev pomembnih dejstev. V danem primeru se je sodišče prve stopnje oprlo predvsem na ugotovitve v spisu sodišča združenega dela opr. št. S 1204/89 in na navedbe tožeče stranke, ki niso v nasprotju s podatki in ugotovitvami v citiranem spisu in katerim ugotovitvam tudi tožena stranka ni ugovarjala, odločilo, ne da bi prej zaslišalo tožnico. Ta dokaz zlasti glede na ugotovitve izvedencev medicinske stroke ni bilo potrebno izvesti. V kolikor pa bi se izkazalo, da je zaradi tega postopek ostal pomanjkljiv glede ugotovljenega dejanskega stanja, bi šlo kvečjemu za pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nikakor pa ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Kar se tiče višine ugotovljene tožničine škode, oziroma podatkov, na katere se je sodišče prve stopnje oprlo, ko je ugotavljalo tožničino škodo, pa gre za dejstva, za dejansko stanje, katerega pa v postopkih v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati (člen 467/1 ZPP). Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila materialnega prava, torej pravna pravila Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na povrnitev nastale škode. Končno je treba glede na pritožbeni predlog o prekinitvi postopka opozoriti na določilo člena 212 ZPP, da bi zaradi vojnih razmer sodišče prekinilo postopek tedaj, če bi prenehalo z delom. Dejstvo pa, da tožnica živi na območju, kjer poteka vojna, pa ni razlog za prekinitev postopka. Pritožbi torej nista utemeljeni in ju je bilo treba zato zavrniti. Pravdni stranki zato tudi trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka tudi odgovora na pritožbo, ki za odločitev v zadevi ni bil potreben (166, 154 in 155 ZPP).