Jedro

V kolikor bi sprejeli tezo prvostopenjskega sodišča, da je moč kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo storiti le izven mejnih prehodov, kjer se opravlja mejna kontrola, potem bi kaznivo dejanje po 1. odst. 311. čl. tedaj veljavnega KZ sploh ne bilo potrebno, iz česar sledi zaključek, da je kaznivo dejanje lahko storjeno pri prestopu meje na mejnem prehodu ali kjer koli drugje čez črto, ki označuje državno mejo.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru obtožena N. D. in P. C. na podlagi 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi v sostorilstvu storila kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odst. 311. čl. v zvezi s 25. čl. KZ. Skladno z določbo 1. odst. 96. čl. ZKP je sodišče sklenilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obtožencev in potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov proračun.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje okrožni državni tožilec. Uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona po 1. tč. 372. čl. v zvezi z 2. tč. 370. čl. ZKP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožena N. D. in P. C. spozna za kriva kaznivega dejanja po 2. odst. 311. čl. v zvezi s 25. čl. KZ in ju na podlagi iste določbe tudi kaznuje.

Zagovornik obt. P. C. v odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca predlaga, da pritožbeno sodišče vloženo pritožbo državnega tožilca kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba okrožnega državnega tožilca je utemeljena.

Prav ima okrožni državni tožilec, ko v svoji pritožbi opozarja na to, da se izkažejo pravni sklepi, ki jih je v obravnavani kazenski zadevi sprejelo prvostopenjsko sodišče kot pravno pomotni. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi izpodbijane sodbe zapisalo, da Kazenski zakonik v svojem 311. čl. govori o prepovedanem prehodu čez državno mejo, Zakon o tujcih pa omenja nedovoljen vstop, kar pomeni, da je prepovedan prehod meje mogoč le na mestih, kjer se ne opravlja mejna kontrola potnikov, torej izven za to določenih mejnih prehodih. Sledeč obtožbenim navedbam naj bi bila izvršitvena oblika obravnavanega kaznivega dejanja v tem, da naj bi obtoženca skupaj z Z. O. iz koristoljubnosti spravila čez mejo Republike Slovenije več oseb, ki niso imeli vizuma za tranzit ali prihod v Republiko Slovenijo, pri čemer je okrožni državni tožilec kaznivo dejanje kvalificiral kot prepovedan prehod čez državno mejo po 2. odst. 311. čl. v zvezi s 25. čl. v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja veljavnega Kazenskega zakonika. V 1. odst. 311. čl. tedaj veljavne zakonodaje pa je bilo kaznivo tudi, kdor brez predpisanega dovoljenja prestopi ali poskusi prestopiti mejo Republike Slovenije oborožen ali nasilno. V kolikor bi sprejeli tezo prvostopenjskega sodišča, da je moč kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo storiti le izven mejnih prehodov, kjer se opravlja mejna kontrola, potem bi kaznivo dejanje po 1. odst. 311. čl. tedaj veljavnega KZ sploh ne bilo potrebno, iz česar sledi zaključek, da je kaznivo dejanje lahko storjeno pri prestopu meje na mejnem prehodu ali kjer koli drugje čez črto, ki označuje državno mejo.

Upoštevaje vse zgoraj navedeno se tedaj izkaže pritožba okrožnega državnega tožilca kot utemeljena, v posledici česar je bilo na podlagi 1. odst. 392. čl. ZKP izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje.