21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 441/2003 z dne 31. 3. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kopru št. P 498/92 z dne 3. 2. 2003 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnik (v pravdi tožnik) od toženk zahteval, naj z njim po določbah Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – v nadaljevanju SZ) sklenejo prodajno pogodbo za stanovanje v Ankaranu, Jadranska cesta 11, ali pa za stanovanje v V., V. V. V. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sodišči sta presodili, da pritožnik ni upravičen do odkupa stanovanja, ker je bil ob uveljavitvi SZ solastnik stanovanjske hiše.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da je tožbo skupaj s še sedmimi tožniki vložil dne 24. 8. 1992 in tedaj kot vrednost spora navedel 8.500 SIT, dokončno pa je tožbeni zahtevek oblikoval šele z vlogo z dne 25. 5. 1998. Pojasnjuje, da je glede na razdružitev pravd in spremembo tožbe vrednost spora med postopkom spremenil najprej na 780.000 SIT in nazadnje na 353.994 SIT. Ker naj bi Okrajno sodišče pri odmeri pravdnih stroškov kot vrednost spora upoštevalo 353.994 SIT, Višje sodišče pa naj bi vrednost spora znižalo na 8.500 SIT, sodiščema očita nenačelnost in s tem kršitev 2. člena Ustave. Zaradi tega znižanja je po mnenju pritožnika kršena tudi njegova pravica iz 25. člena Ustave, saj naj bi s tem izgubil pravico do revizije. Ker naj bi razen njega vsi drugi tožniki "iz začetne skupne tožbe" v sporu uspeli, saj naj bi sklenili ugodno sodno poravnavo, je po njegovi oceni kršen 14. člen Ustave. Trdi, da mu ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic, ker so bili zavrnjeni "skoraj vsi" njegovi dokazni predlogi, pritožbeno sodišče pa je njegove "tovrstne ugovore ignoriralo". V zvezi z zatrjevano kršitvijo 23. člena Ustave poudarja, da je zaradi dolgotrajnosti postopka izgubil možnost dokazovanja svojih trditev.

B.

3.Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo pritožniku kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Zatrjevane pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave) pritožnik ne more utemeljiti zgolj z navedbo o domnevnem uspehu tožnikov v drugih pravdah. Tudi sicer pritožnik pri tem izhaja iz zmotnega izhodišča, ko enači odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka s sklenitvijo sodne poravnave. Ker so po navedbah pritožnika tožniki v razdruženih pravdah sklenili sodno poravnavo, to pomeni, da o njihovih zahtevkih sploh ni odločilo sodišče, temveč so stranke z njimi same prosto razpolagale.

5.Z vidika pravice do enakega varstva pravic bi lahko bil pomemben pritožnikov očitek, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal. Vendar pritožnik ne pojasni, katere dokazne predloge naj bi sodišče zavrnilo. Pavšalna trditev, da je Višje sodišče pritožnikove "tovrstne ugovore" v pritožbi "enostavno ignoriralo", za utemeljitev ustavne pritožbe prav tako ne zadošča.

6.Tudi če bi bilo pritožnikovo razumevanje procesnega prava o reviziji pravilno, pa zatrjevana izguba te pravice ne posega na raven ustavne pravice do pravnega sredstva. Ustavno sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da iz 25. člena Ustave izhaja zgolj jamstvo dvostopenjskega sodnega postopka. To je pritožniku bilo zagotovljeno. Pravice do izrednega pravnega sredstva (kar je tudi revizija) pa ta človekova pravica ne zagotavlja.

7.Ker človekove pravice, kot jih zatrjuje pritožnik, očitno niso bile kršene, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem pravdnem postopku. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodavno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. V delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, se je za sprejem ustavne pritožbe izrekel sodnik dr. Ciril Ribičič. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić