Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnica se je poškodovala dne 10.5.1995 v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Dobila je pretres možganov in zvin vratne hrbtenice. Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku in ji za telesne bolečine in neugodnosti prisodilo 500.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 570.000,00 SIT odškodnine. Zato je toženi stranki naložilo, da plača tožnici 1,220.000,00 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrne pravdne stroške, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še nadaljnjih 140.000,00 SIT pa je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne za še nadaljnjih 920.000,00 SIT, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka trdi, da je sodišče prve stopnje le povzelo navedbe strank in izvedenca, ni pa se opredelilo, kateri dejanski stan je upoštevalo oziroma kaj od vseh naštetih navedb je upoštevalo. Zato sodbe ni mogoče preizkusiti, kratka obrazložitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje naredilo vse prav, pa je zmotna. Tožena stranka se ne strinja s presojo sodišča druge stopnje, da ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je sodišče prve stopnje v dokazni sklep povzelo mnenje izvedenca pred pravdo, čeprav je bilo to sporno, pa ga potem ni dokazno ocenilo. Če je sodišče prve stopnje sprejelo tak dokazni sklep, bi moralo tudi oceniti v njem zajeto izvedensko mnenje pred pravdo ali vsaj obrazložiti, da ga ni upoštevalo. Ker tega ni storilo, gre gotovo za očitano procesno kršitev. Sodba je zato nelogična in se ne da preizkusiti. Ker je tako odločitev sodišče druge stopnje potrdilo, tudi njegova sodba nima razlogov in se ne da preizkusiti. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker so glede na izkazani obseg škode prisojeni pretirani zneski. Tožnica je utrpela le dve lažji telesni poškodbi, zdravljenje ni trajalo toliko časa, tožnica ni utrpela posebnih neugodnosti in nobenih posegov, zato je prisoja 500.000,00 SIT odškodnine previsoka. Enako velja za prisojo 150.000,00 SIT za sekundarni strah. Prisoja 570.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa je v celoti neutemeljena, ker ta oblika škode ni izkazana. Izvedenec dr. K. je ugotovil, da trajnih posledic poškodbe v funkcionalnem smislu ni. Prisotne so le še zaostale bolečine v vratu, te pa so tako ocenjene pri telesnih bolečinah. Sodišče mora pri svojem odločanju upoštevati opisni del, ne pa morebitnega zapisa odstotka zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Če bi pri tožnici res obstajale kakšne omejitve, ne bi po poškodbi toliko povečala obsega svojega dela in prevzela novih poslov. Če sploh so kakšne omejitve, so povezane z obremenitvami v njenem poklicu in ne s poškodbo. Po oceni tožene stranke znaša primerna odškodnina za vso škodo le 300.000,00 SIT, pri tem pa je potrebno upoštevati mehanizem nastanka poškodbe, saj vozilo njenega zavarovanca sploh ni bilo poškodovano. Šlo je torej za majhno delovanje sil in manjše zanihanje hrbtenice, kar ni moglo zapustiti nikakršnih posledic. Ob pravilni presoji dokazov torej posledice niso izkazane.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, ker naj bi povzelo le navedbe strank in navedbe (pravilno: ugotovitve) izvedenca in ker naj se samo ne bi opredelilo do obsega škode in tega, katere navedbe je upoštevalo. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje o tem so jasni in se pričnejo v drugem odstavku na 3. strani sodbe, ko sodišče povzema izvedenčeve ugotovitve in tožničino izpoved. Razlogi torej ne manjkajo in so tudi zadosti jasni. Zato enake očitane procesne kršitve tudi ni storilo sodišče druge stopnje, ko je na kratko odgovorilo na pritožbeni očitek tožene stranke in se pri tem sklicevalo na razloge sodišča prve stopnje na tretji strani sodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je neutemeljen nadaljnji revizijski očitek v zvezi z izvedenskim mnenjem pred pravdo. Čeprav je sodišče prve stopnje to mnenje navedlo v samem dokaznem sklepu, pa iz razlogov sodbe jasno izhaja, da ga ni upoštevalo, saj je na koncu 2. strani sodbe poudarilo, da je izvedensko delo zaupalo drugemu izvedencu, ker je bilo izvedensko mnenje pred pravdo pridobljeno brez soglasja tožene stranke. Sodišče druge stopnje je v odgovor na pritožbene očitke tožene stranke poudarilo, da je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da je sodbo oprlo le na mnenje izvedenca v pravdi. Zato tudi v zvezi s to revizijsko uveljavljano okoliščino pri nobenem od sodišč ni prišlo do očitane procesne kršitve. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče še ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Nekatere od nadaljnjih revizijskih trditev merijo na v revizijskem postopku nedovoljeno izpodbijanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Revizijska trditev, da naj bi tožnica po poškodbi pridobila nove stranke in povečala obseg svoje dejavnosti, kar naj bi kazalo na manjši obseg ali celo neobstoj zmanjšanja življenjskih aktivnosti, nima podlage v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je tožnica ob svojem zaslišanju izpovedala, da je pridobila dve večji stranki dva tedna pred nesrečo in ne po njej, kot zatrjuje revizija. Trditve tožene stranke o majhnem delovanju sil ob samem trčenju prav tako skušajo izpodbiti dejanske ugotovitve o obsegu ugotovljenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. To vsaj posredno izhaja iz same revizije, ko tožena stranka nadaljuje s trditvijo, da naj, ob pravilni presoji dokazov, posledice ne bi bile izkazane. Tožena stranka torej zatrjuje napačno dokazno oceno, ki se nanaša na ugotavljanje dejstev. Drugačno vrednotenje dokazov pomeni drugačno ugotovitev dejanskega stanja, tega pa stranka v reviziji ne more uveljavljati.

Neutemeljen je revizijski očitek o upoštevanju morebitnega odstotka zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je sodišče prve stopnje to obliko škode opisno povzelo v razloge sodbe in ocena izvedenca o 5-odstotnem zmanjšanju življenjskih aktivnosti niti ni navedena. Če bi to oceno sodišče prve stopnje povzelo v razloge, pa bi ob sicer opisno ugotovljenih konkretnih omejitvah tožnice v njenih vsakodnevnih življenjskih aktivnostih ocena v odstotku predstavljala le pomožno merilo. Trditvi tožene stranke, da naj bi bile omejitve tožnice povezane z njenimi poklicnimi obremenitvami, je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, ko je opozorilo na nasprotno ugotovitev izvedenca, da gre in zakaj gre ugotovljene omejitve pripisati samo poškodbi.

Tožnica je bila v času škodnega dogodka stara dobrih 33 let. Kot samostojna podjetnica se je ukvarjala s pranjem perila. Zaradi lažjega pretresa možganov in zvina vratne hrbtenice je v času zdravljenja trpela telesne bolečine različne intenzivnosti v trajanju približno 4 mesecev. Šest tednov je nosila Schantzovo ovratnico, kar je bilo v poletnem času zelo neugodno. Hodila je na fizioterapevtske vaje v ambulanto, doma pa je delala vaje za razgibavanje vratu in za obhrbtenične mišice. Hodila je na številne kontrolne preglede h kirurgu, fiziatru in splošnemu zdravniku in bila šestkrat rentgensko slikana. Za tak obseg te oblike nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 500.000,00 SIT odškodnine.

Čeprav tožnica strahu ob samem trčenju ni utrpela, ker je šlo za udarec od zadaj, dogodka pa se zaradi pretresa možganov in posledične kratkotrajne nezavesti ne spominja, pa je sodišče prve stopnje navedlo obsežne razloge o njeni utemeljeni zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki je trajala tri mesece in je bila večja od običajnih zaskrbljenosti pri tovrstnih poškodbah, ker je tožničino delo odvisno od njenih popolnih fizičnih sposobnosti. Sodišče prve stopnje je za to obliko škode tožnici prisodilo 150.000,00 SIT odškodnine.

Povedano je že bilo, da tožena stranka v reviziji nedovoljeno skuša izpodbiti dejanske ugotovitve obeh sodišč o zmanjšanju tožničinih življenjskih aktivnosti. Res je izvedenec ugotovil, da poškodba v funkcionalnem pogledu ni zapustila trajnih posledic, vendar je istočasno poudaril, da gre za zaostale bolečine v vratu, ki so posledica brazgotinskega draženja poškodovanih mehkih tkiv. Te bolečine jo tudi po končanem zdravljenju še vedno omejujejo in jo bodo omejevale v poklicnih in ostalih vsakodnevnih življenjskih aktivnostih. S težavo opravlja dela, ki zahtevajo prisilno držo glave in vratu (daljša vožnja z avtomobilom), defleksijo vratu (obešanje perila, pogledi navzgor), ponavljajoče se gibe z desno roko (likanje in podobno). Sodišče prve stopnje je obširno povzelo tožničino izpoved, kako mora po preteku določenega časa zaradi pojavljajočih se bolečin v opravljanje vsakdanjega poklicnega dela vlagati povečane napore. Opisalo je tudi dela, ki jih tožnica opravlja, ko se z avtom vozi k strankam po perilo, ga prenaša v večjih količinah v posodah, ga v večjih količinah pere, obeša, lika in ponovno razvaža strankam. S tožničino izpovedjo so zanesljivo izkazane njene duševne bolečine, ki jih trpi in jih bo v bodoče trpela zaradi ugotovljenih omejitev. Na take dejanske ugotovitve obeh sodišč je revizijsko sodišče vezano. Strinja pa se tudi z njuno pravno presojo, da gre za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti kot pravno priznano obliko nepremoženjske škode. Na tem mestu revizijsko sodišče še dodaja, da je zmotna v reviziji nakazana ocena, da naj bi sodišči druge in prve stopnje pri tej obliki škode ponovno upoštevali tožničino zaskrbljenost za opravljanje njenega poklica. V razlogih sodb sodišč druge in prve stopnje ni podlage za tako sklepanje.

Pravna podlaga za prisojo odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena in v 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89). Sodišče mora pri odločanju o podlagi škode in o višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri tem pa hkrati paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnine. Pri določanju odškodnine je zato treba na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa upoštevati tudi posebne okoliščine pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Zato je odškodnina posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

V obravnavni zadevi revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno uporabili pravkar povzete kriterije in merila za prisojo pravične odškodnine. Obseg tožničine škode je objektivno izkazan z izvedenčevimi ugotovitvami, subjektivni element je upoštevan pri oceni njene izpovedi kot stranke tudi o obstoju njenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Škoda je individualizirana glede na njeno starost, spol in konkretna poklicna opravila, prisojena višina za vse tri oblike škode pa je umeščena v okvir prisoj odškodnin za njenemu primeru podobne škodne primere. Zato sta bili odločitvi sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilni.

Revizijsko sodišče je na podlagi 393. člena ZPP 1977 zavrnilo neutemeljeno revizijo tožene stranke. Zavrnilni izrek te revizijske odločbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih revizijskih stroškov tožene stranke.