Jedro

Zagovornica z razlogi sodišča prve stopnje očitno ne soglaša, saj podaja svojo lastno dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pokaže kot neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati 144,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega L.A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obdolžencu izreklo varnostni ukrep odvzem predmetov, in sicer mu je odvzelo škarje za trto z napisom Stocker, z ročajem oranžno-črne barve. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, in sicer potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca v višini, ki bo odmerjena s posebnim sklepom, ter plačati 60,00 EUR sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovanca E.R. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je opis dejanskega stanja, ki je povzet v izrek sodbe, nejasen in nelogičen, razlogi napadene sodbe pa so življenjsko in izkustveno nelogični, nejasni in celo s seboj v nasprotju. Vendar pa je glede na dejansko vsebino pritožbenih navedb glede uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka zaključiti, da zagovornica s pritožbenimi zatrjevanji, da je opisano ravnanje obdolženca neživljenjsko in nelogično, saj je s tem, ko je pljunil oškodovanca prišlo do preobrata in se je verbalni spopad sprevrgel v fizični napad oškodovanca na obdolženca, v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Enako velja tudi za pritožbena izvajanja, da so neprepričljive navedbe prvostopenjskega sodišča o neskladjih v izpovedbi oškodovanca in priče, ki jih je slednje pripisalo časovni oddaljenosti dogodka. Napadena sodba ima namreč ustrezne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o oceni zagovora obdolženca in izvedenih dokazih. Ti razlogi si med seboj niso v nasprotju, kot to skuša prikazati zagovornica, saj je sodišče prve stopnje z jasnimi in tehtnimi razlogi pojasnilo svojo odločitev o obstoju kaznivega dejanja in o obdolženčevi krivdi za kaznivo dejanje, pri čemer je v točki 5 napadene sodbe posebej pojasnilo, zakaj kljub manjšim razhajanjem sledi izpovedbam oškodovanca in priče. Zagovornica z razlogi sodišča prve stopnje očitno ne soglaša, saj podaja svojo lastno dokazno oceno, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pokaže kot neutemeljena.

5. Zagovornica neutemeljeno uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko navaja, da sodišče prve stopnje v nasprotju z določili 17. člena ZKP ni zasledovalo materialne resnice, saj je o odločilnem dejstvu sklepalo na podlagi številčne premoči, ne da bi preizkusilo skladnost, verjetnost in verodostojnost vsebine izpovedb prič, na drugi strani pa verjetnost vsebine obdolženčevega zagovora. Tudi v tem delu iz pritožbene obrazložitve izhaja, da zagovornica preko zatrjevanih relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka utemeljuje pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tako tudi kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 372. člena ZKP ni podana.

6. Zagovornica tudi ne more biti uspešna, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa ga je utemeljeno spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po prvem odstavku 127. člena KZ-1. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornice obdolženca dodaja:

7. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbo oškodovanca in njegove zunajzakonske partnerke L.A., medtem ko je zagovoru obdolženca sledilo le deloma, čeprav je iskren in logičen. Meni, da je glede na predhodno dogajanje, zlasti ob priznanem dejstvu, da je oškodovanca pljunil, nato pa sedel v avtomobil z namenom, da bi se odpeljal, povsem verjetno in pričakovano, da je oškodovanec reagiral z napadom. Nelogično in neživljenjsko je, da bi oškodovanec s pristopom k vozilu obdolženca želel prositi, naj zapusti njuno dvorišče. Navaja, da če bi ga imel namen napasti, bi to storil že prej, tako pa je z razlogom segel po vinogradniških škarjah, ki jih je po naključju imel na dosegu rok, saj se zaradi nesporne premoči oškodovanca ni mogel upreti stisku njegovih rok. Sodišče prve stopnje pa je tudi prezrlo, da se je obdolženec takoj po dogodku sam odpeljal na Policijsko postajo L., da bi prijavil dogodek.

8. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca E.R., ki je ovrgel zagovor obdolženca, saj je pojasnil, da se je obdolženec z vozilom ustavil pri njegovi hiši, kjer ga je provociral. Zato je šel po zunajzakonsko partnerico, obdolženec pa se je medtem odpeljal po cesti naprej, nato pa se je vrnil. Najprej se je pogovarjal z njegovo partnerico, ki ga je prosila, naj odide, a ker ga je slišal, da ga je žalil, mu je žalitve vrnil, obdolženec pa je nato z avtom zapeljal proti njemu, da je moral odskočiti. Avto je ustavil, izstopil ter pristopil v njegovo neposredno bližino in ko ga je vprašal, če ga hoče poljubiti, ga je pljunil, nato pa se je vrnil v avto. Oškodovanec je pristopil in se sklonil proti spuščenemu oknu ter ga pozival naj odide, obdolženec pa je s škarjami zamahnil proti njegovemu vratu, zaradi česar je oškodovanec nastavil roko tako, da ga je zadel v predel leve podlahti, a ga ni poškodoval, saj je nosil zaščitno obleko. Takšni izpovedbi oškodovanca je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj je bila ves čas postopka skladna, oškodovanec pa je pri njej vztrajal tudi ob soočenju z obdolžencem. Prepričanje sodišča o verodostojnosti njegovih izpovedb je potrdila priča oškodovančeva zunajzakonska partnerica L.A., ki je povedala, da jih je obdolženec provociral in žalil in kljub pozivom, naj odide, tega ni storil, ampak je izstopil iz vozila in oškodovancu grozil in mu pljunil v obraz. Obdolženec se je z vso silo pripeljal do oškodovanca ter skozi priprto okno mahal z reznimi škarjami in ga pri tem zadel. 9. Pritožba pri tem izpostavlja neskladnost v izpovedbah oškodovanca in priče, s čimer skuša omajati njuno verodostojnost, vendar neutemeljeno. Povsem pričakovano je, da s potekom časa prihaja do določenih razhajanj v izpovedbah prič glede zaznavanja istega historičnega in zato neponovljivega dogodka, zaradi česar je nujno, da sodišče, upoštevajoč vse okoliščine zadeve, skrbni presodi vse dokaze in ugotovi, katerim dokazom je verjelo in katere je kot neverodostojne zavrnilo. To pa je sodišče prve stopnje tudi naredilo, saj se je v točki 5 napadene sodbe do neskladij jasno opredelilo in s tehtnimi razlogi pojasnilo, da kljub manjšim razhajanjem, ki jih je moč pripisati časovni oddaljenost, izpovedbama sledi. Po oceni pritožbenega sodišča opisana neskladja niso takšna, da bi sodišče podvomilo v verodostojnost izpovedb, temveč kažejo na resnicoljubnost prič, ki so o dogodku povedale, kot so se ga spomnile, kljub temu pa se izpovedbi še vedno ujemata v vseh ključnih podrobnosti, kot to pravilno ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče. Zato pritožba, ki skuša prikazati, da je sodišče prve stopnje premalo kritično ocenilo njuni izpovedbi, ne more uspeti.

10. Zagovornica prav tako ne more biti uspešna z obširnimi pritožbenimi izvajanji, da je obdolženec dejanje storil zato, ker se je branil. Zagovornica prezre, da je sodišče prve stopnje še posebej ocenilo zagovor obdolženca v točki 6 ter pri tem navedlo prepričljive razloge, zakaj zagovoru ne sledi, s čimer se pritožbeno sodišče strinja in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Poleg tega je sodišče prve stopnje v točki 7 še dodatno pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru ni šlo za silobran, pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem razlogom sodišča prve stopnje nima ničesar za dodati.

11. Zagovornica sicer ne graja odločbe o kazenski sankciji, vendar je pritožbeno sodišče glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja skladno z določilom 386. člena ZKP napadeno sodbo preizkusilo tudi v odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo in tudi pravilno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolženemu utemeljeno izreklo sankcijo opozorilne narave, in sicer pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen tri mesece zapora, s preizkusno dobo enega leta. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da bo izrečena pogojna obsodba na obdolženca vplivala tako, da v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj, saj ni ugotovilo nobenih okoliščin, ki bi narekovali spremembo izrečene pogojne obsodbe, obdolžencu v korist. 12. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik v pritožbi niti v preostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče odločilo o pritožbi tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. Prav tako pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti skladno s prvim odstavkom 383. člena ZKP ter je pritožbo zagovornice obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno (391. člena ZKP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse, temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, višina sodne takse pa je odmerjena v skladu s tarifno številko 7111 v zvezi s tarifno številko 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah.