Jedro

Tožnik je z obravnavanim odlaganjem odpadkov povzročil nezakonito stanje, izpodbijana odločba pa je namenjena odpravi tega stanja, ne glede na to, da je bilo to stanje povzročeno na nepremičnini v lasti tretje osebe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da takoj po prejemu te odločbe preneha z vnašanjem odpadkov na zemljišče parc. št. 3090/1 k.o. ... (1. točka izreka), z navedenega zemljišča odstrani vse gradbene odpadke v ocenjeni količini 15.000 m3 in jih odda zbiralcu gradbenih odpadkov, predelovalcu ali odstranjevalcu odpadkov, za oddane odpadke pa je izpolni evidenčne liste v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, vse v roku do 5. 11. 2012 (2. točka). Poleg tega mora tožnik v roku do 5. 11. 2012 vzpostaviti stanje zemljišča, podobno stanju pred izvedbo posega z nasipanjem gradbenih odpadkov, površina pa mora biti zatravljena (3. točka). O izvršitvi obveznosti iz 2. točke mora takoj pisno obvestiti inšpektorico in priložiti evidenčne liste (4. točka). Poleg tega je odločil še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve (5. točka) in da v postopku niso nastali stroški (6. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da je zemljiškoknjižna lastnica zemljišča, na katerem se odloženi odpadki, A. z.o.o., odpadke pa naj bi po njeni izjavi odlagal tožnik. Tožnik je bil zato seznanjen z ugotovitvami v postopku in pozvan, naj se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih pri odločanju, na kar je pisno odgovoril, da je res odlagal odpadke na predmetnem zemljišču ter da jih bo odstranil v roku 6 mesecev, zemljišče pa zatravil in vzpostavil v prvotno stanje.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, iz obrazložitve pa izhaja, da je tožnik v pritožbi navajal, da je na predmetni parceli zgolj začasno deponiral približno 3500 m3 materiala, preostanek pa je bil navožen že pred leti na zahtevo Lovske družine M. in v soglasju s Skladom kmetijskih in gozdnih zemljišč. Vendar pa tožnik teh dejstev ni navajal v prvostopenjskem postopku in v pritožbi ni navedel oziroma pojasnil, zakaj jih tedaj brez svoje krivde ni mogel navajati. Zato gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni mogoče upoštevati.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijana odločba nična zaradi neizvršljivosti, saj ni lastnik predmetne parcele, zato z njo ne more razpolagati. V zvezi z njo nima sklenjene nobene pogodbe, temveč je tam izvedel izravnavo terena, v naravi pa je zdaj zatravljeno in urejeno zemljišče. Material je na parcelo že vrsto let prej navozila Lovska družina M. in „ostale fizične osebe“, ker je bilo tam odlagališče materiala. Meni, da bi bilo treba v postopek pritegniti vse „zainteresirane osebe“, toženka pa bi se morala opredeliti, koga šteje za zavezanca. Sodišču predlaga, naj opravi glavno obravnavo, izpodbijano odločbo odpravi in izreče za nično, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.

Kot pravilno ugotavlja drugostopenjski upravni organ, je prvostopenjski organ tožniku omogočil, da se izjasni glede dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev (kar med strankama niti ni sporno), tožnik pa je tedaj navedel le, da je obravnavane odpadke res odložil in da jih bo tudi odstranil. V postopku pred prvostopenjskim organom ni navedel ničesar drugega, glede na prej povzeto določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP pa bi lahko toženka njegove nadaljnje navedbe v pritožbenem postopku upoštevala le, če bi pojasnil, zakaj jih ni mogel predložiti oziroma navesti že prej.

Sodišče se strinja s toženko, da tega ni storil, zato je toženka ravnala pravilno, ko je pri odločanju upoštevala zgolj njegove navedbe, podane v prvostopenjskem upravnem postopku, in na njih oprla svoje ugotovitve o dejanskem stanju.

ZUP v 3. točki prvega odstavka 279. člena določa, da se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Ta zakonska določba je jasna in omejuje sankcijo ničnosti na odločbe, ki jih sploh ni mogoče izvršiti; gre torej za objektivno neizvršljive odločbe, oziroma odločbe, ki jih ne more izvršiti nihče, pod nobenimi pogoji, bodisi iz dejanskih, bodisi iz pravnih razlogov. Tožnik meni, da gre v obravnavani zadevi za tako odločbo zato, ker bi moral za njeno izvršitev poseči v tujo lastnino, za kar nima pravnega naslova.

Smisel izrekanja inšpekcijskih ukrepov je v tem, da naj oseba, ki je nezakonitost zagrešila, to tudi odpravi. V obravnavanem primeru to izhaja iz pravne podlage za izrekanje inšpekcijskih ukrepov, na katero se sklicuje toženka, in iz splošnega načela iz prvega odstavka 110. a člena ZVO-1, po katerem je povzročitelj obremenitve odgovoren za sanacijo okoljske škode, med drugim tudi tiste, ki izhaja iz dejavnosti ravnanja z odpadki (2. točka drugega odstavka 110. a člena).

Tožnik je z obravnavanim odlaganjem odpadkov povzročil nezakonito stanje, izpodbijana odločba pa je namenjena odpravi tega stanja, neglede na to, da je bilo to stanje povzročeno na nepremičnini v lasti tretje osebe. Podlaga za odstranitev nelegalno odloženih odpadkov je torej dokončna upravna odločba, s tem pa je nezakonitost ravnanja inšpekcijskega zavezanca izključena, saj za to ravnanje obstaja ustrezen pravni naslov. Sodišče dodaja še, da so pravice tretjih, v katere bi utegnil poseči ta pravni naslov, zavarovane z možnostjo njihove udeležbe v inšpekcijskem postopku. Tožnik kot inšpekcijski zavezanec torej z odstranitvijo nezakonito odloženih odpadkov na podlagi izpodbijane odločbe ne bo protipravno posegel v lastninsko pravico lastnika predmetnega zemljišča, zato je njegovo stališče o neizvršljivosti in s tem ničnosti te odločbe neutemeljeno.

Po povedanem niti nadaljnje tožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev, sodišče pa v zvezi z njimi vendarle dodaja še, da tožnik v tem upravnem sporu lahko zastopa le svoj pravni interes (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ne pa pravnega interesa oseb, za katere meni, da bi še morale biti udeležene v postopku, ter da je tožnik v izpodbijani odločbi jasno in nedvoumno opredeljen kot inšpekcijski zavezanec.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnik v tožbi ni navedel novih dejstev in dokazov, ki bi jih bilo skladno z določbami ZUS-1 mogoče upoštevati pri odločanju oziroma bi bili pomembni za odločitev, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.