Jedro

Pri prostovoljni likvidaciji, ki se vodi po določilih 371. čl. ZGD in naslednjih, sodišče ne prekine pravdnega postopka, ker pri tej likvidaciji ne nastopijo pravne posledice na delu likvidacije, kot po določilih ZPPSL.

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 32.686,13 USD z zamudnimi obrestmi v višini kot jih N. L. d.d. priznava na vezane vloge v USD za čas od 1.1.1994 dalje do plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 80.262,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.8.1996 dalje in nadaljnje stroške postopka v znesku 530.108,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.2.1999 dalje.

Zoper to sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi izrecno navaja, da se Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) uporablja tudi v postopku prostovoljne likvidacije. Izrecno navaja določbe 458. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) glede likvidacijskega postopka in določbe 371. čl. ZGD glede prenehanja oziroma vzrokov prenehanja družbe kot tudi določila 372. čl. ZGD glede sklepa o prenehanju družbe. Vsa določila pritožnik obširno v pritožbi obrazloži. Nato nadaljuje z obrazlaganjem poteka pravdne zadeve in ravnanje sodišča v tej pravdni zadevi. Glede same terjatve tožeče stranke pa meni, da ta terjatev ne obstaja, zato tudi nikakršen pobotni ugovor ni potreben. Preplačilo, za katerega trdi tožeča stranka, da ga ima, pa je bilo že poravnano s strani tožene stranke. Iz dogovora z dne 15.3.1993 izhaja, da je bilo preplačilo finančno zaprto z družbo A. K., kar naj bi izhajalo iz faksimilnega sporočila, kot tudi iz zadnjega dela računa. Ne strinja se tudi z višino zamudnih obresti, kajti skladno s sodno prakso bi sodišče lahko tožeči stranki priznalo le obresti, ki so določene za devizne vloge na vpogled.

Pritožba ni utemeljena.

Vsa na široko izvajana razpravljanja pritožbe o načinih prenehanja družbe predvidenih v ZGD za odločanje v tem sporu nima pomena, prav tako tudi ne razlaga posameznih določil 371., 372. in 377. čl. ZGD.

Dejstvo je, kar je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da se vodi zoper toženo stranko postopek likvidacije po določilih 371. in naslednjih ZGD. V teh postopkih ne veljajo določila ZPPSL, kar izrecno izhaja iz 3. odst. 1. čl. omenjenega zakona. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, ko pravdnega postopka na predlog stečajnega upravitelja ni prekinilo. Za prekinitev pravdnega postopka ni podlage v zakonu saj gre za postopek likvidacije po ZGD, kjer je položaj upnikov drugačen od položaja upnikov v stečajnem postopku ali v postopku prisilne likvidacije. Likvidacijski upravitelj v postopku likvidacije po ZGD je dolžan plačati terjatve upnikov takoj, ko le-te nastanejo oziroma ko so mu znane skladno z dospelostjo oziroma zagotoviti ustrezno zavarovanje za poplačilo terjatev, ki še niso dospele in znanih terjatev, ki jih upnik ni prijavil (2. odst. 390. čl. ZGD). Zgolj pavšalne trditve, da terjatev tožeče stranke ne obstoji niso upoštevne. Prav tako tudi niso upoštevne trditve tožene stranke, da obstoji dogovor med strankama glede poravnave te terjatve, kar naj bi bilo razvidno iz faksimilnega sporočila in računa z dne 13.11.1993. To so trditve, ki jih tožena stranka uveljavlja prvič sedaj v pritožbi. Po izrecnem določilu 496. a čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa so dopustne le, če tožena stranka verjetno izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave, kar pa le-ta ni izkazala. Kar pa se tiče višine zamudnih obresti, je odločitev sodišča prve stopnje tudi pravilna, kajti gre za pravni osebi in sodna praksa priznava zamudne obresti pri pravnih osebah za terjatev v tuji valuti v višini kot te veljajo za vezane vloge nad eno leto. Neutemeljeno pritožbo tožene stranke je iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.