Jedro

Sposobnost se domneva, nesposobnost pa je treba dokazati. Temu služi postopek za odvzem (in vrnitev) poslovne sposobnosti, ki naj zavaruje pravice oseb in varnost pravnega prometa.

Sodišče prve stopnje ni navedlo ter obrazložilo na katerih področjih in v kakšni meri je pri nasprotnem udeležencu ugotovilo konkretne okoliščine, ki kažejo in utemeljujejo neposredno nevarnost ogrožanja njegovih pravic in interesov. Prav tako ni dovolj skrbno ocenilo vseh dokazov na podlagi katerih bi lahko utemeljeno zaključilo, ali navedene okoliščine v tolikšni meri vplivajo na psihofizično stanje nasprotnega udeleženca, da ta ni sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Stopnja odvzema poslovne sposobnosti pa je odvisna prav od obsega oziroma vrste in intenzivnosti napake ter njenega učinka na voljno sposobnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu delno odvzelo poslovno sposobnost za urejanje upravno pravnih zadev in hkrati odločilo, da se mu določi svetovalca za urejanje tekočih ekonomskih zadev in potreb. Nadalje je odločilo, da se volilna pravica nasprotnemu udeležencu ne odvzame, Centru za socialno delo pa je naročilo, da nasprotnemu udeležencu določi skrbnika.

Proti sklepu se je pravočasno pritožil predlagatelj, ker je mnenja, da je potrebno nasprotnemu udeležencu (nahaja se v oskrbi na odprtem oddelku D. N. P. v Ž. delno odvzeti poslovno sposobnost tudi za urejanje ekonomskih oziroma finančnih zadev zaradi varstva njegovih koristi. Pojasnjuje, da ni sprejemljivo, da bi nasprotnemu udeležencu določili svetovalca za urejanje tekočih ekonomskih zadev in potreb, saj za kaj takšnega nimata pravne podlage niti sodišče niti center za socialno delo. Predlagatelj navaja, da je bila za začasno skrbnico nasprotnega udeleženca sprva imenovana A. Š., katere naloga je bilo tudi razpolaganje s sredstvi nasprotnega udeleženca s soglasjem oz. odobritvijo centra za socialno delo, z navedenim pa se nasprotni udeleženec ni strinjal in ji je očital, da se želi okoristiti z njegovim denarjem. Nasprotni udeleženec je mnenja, da se nima nihče pravice vmešavati v njegove finance, od kar je v institucionalnem varstvu pa večkrat zahteva, da se mu vrnejo njegove hranilne knjižice (ki so shranjene v sefu centra za socialno delo in za katere trdi, da so mu bile odvzete brez njegove vednosti in privolitve). V letu 2008 je prosil za odobritev dviga denarnih sredstev v višini 1.500 EUR iz njegove skrbstvene knjige za nabavo garderobe in telefona, kasneje pa je povedal, da mu je nekdo ukradel ta denarna sredstva. Glede gotovine, ki jo je prejel, bi moral posredovati račune o porabi sredstev centru za socialno delo, vendar je navedeno odklonil z obrazložitvijo, da so to njegova sredstva ter da ni dolžan posredovati dokazil. Predlagatelj še pojasnjuje, da ima nasprotni udeleženec večjo vsoto prihrankov ter da prejema pokojnino iz D. in H. Zanj je bilo potrebno urediti bančne račune za nakazovanje pokojnine (če ne bi imel urejenega bančnega računa, bi mu prenehali nakazovati pokojnini), čemur je nasprotoval, kar ni bilo v njegovo korist. Za izplačevanje pokojnine je bilo potrebno izpolniti tudi potrdilo o življenju, s čemer se prav tako ni strinjal in je bil potreben čas, da so mu pojasnili zakaj je to potrebno. Nasprotni udeleženec je nezaupljiv, z njim se je težko dogovarjati, predvsem kar se tiče denarnih sredstev, ker meni, da lahko sam upravlja z njimi.

Nasprotni udeleženec je po pooblaščencu podal odgovor na pritožbo, v katerem nasprotuje predlaganemu odvzemu sposobnosti za urejanje finančnih zadev, ker ni v njegovo korist, da na starost ne more koristiti denarja, ki si ga je zaslužil s trdim delom, on pa živi v nemogočih razmerah v sobi s tremi sostanovalci. To, da denar leži na banki in z njim ne more razpolagati ni v njegovo korist, saj bodo imeli od tega korist le tisti, ki bodo po njem dedovali. Kljub visokim prihrankom na hranilnih knjigah, vezanih vlogah in visoki mesečni pokojnini, je bil večji del preteklega leta brez denarja (ni si mogel kupiti kave iz avtomata ali oditi na kosilo v restavracijo). S tem, ko mora prositi za lasten denar center za socialno delo in predložiti račun za vsak porabljen euro, pa je okrnjeno njegovo osebno dostojanstvo. Poudarja, da je izvedenec ocenil, da je v primeru rednega jemanja zdravil, sposoben sam urejati finančne zadeve in bi potreboval zgolj svetovalca (ki bi mu po potrebi urejal določene stvari ali ga opozoril na rok za vložitev potrebnih vlog v zvezi s pokojnino). Pojasnjuje, da so mu dobro znane objektivne denarne spremembe v svetu, glede odobrenih denarnih sredstev (1.500 EUR) pa pojasnjuje, da mu je res bilo odtujenih 500 EUR, saj je imel denar shranjen v sobi prehodnega značaja, v kateri so še trije stanovalci in ni omare, ki bi se dala zakleniti. Po njegovem prepričanju je pravna podlaga za postavitev svetovalca za urejanje ekonomskih zadev podana v drugem odstavku 208. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR).

Pritožba je utemeljena.

Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) v 44. členu določa, da v postopku za odvzem poslovne sposobnosti sodišče odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice ali koristi. Zakon našteva razloge za odvzem poslovne sposobnosti le primeroma, možni pa so še drugi vzroki, za vse pa velja, da jih sodišče upošteva le, če so vplivali na nastanek posledice, da oseba ni več sposobna skrbeti zase in za svoje interese. Seveda pa mora obstajati neposredna nevarnost ogrožanja njenih pravic ali interesov ali pravic in interesov drugih oseb in ne samo potencialna nevarnost. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje, na podlagi predloga Centra za socialno delo C. (v nadaljevanju: CSD), da se J. K. popolnoma odvzame poslovna sposobnost, ker zaradi posledic bolezni (shizofrenije) nujno potrebuje pomoč tretje osebe pri urejanju domskega varstva ter pravnih in finančnih zadev, enkrat že odločilo. S sklepom opr. št. N 13/2006 z dne 21.4.2008 je nasprotnemu udeležencu popolnoma odvzelo poslovno sposobnost ter tudi pravico voliti in biti voljen. Na podlagi laične pritožbe nasprotnega udeleženca je višje sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v nov postopek (sklep opr. št. Cp 540/2008 z dne 19.6.2008). Višje sodišče je v obrazložitvi sklepa med drugim zapisalo, da gre pri odvzemu poslovne sposobnosti za velik poseg v človekove pravice in zato za enega najtežjih ukrepov, zato mora sodišče ugotoviti neposredno nevarnost ogrožanja pravic ali interesov osebe, kateri naj bi se odvzela poslovna sposobnost. Sodišče mora ugotoviti konkretne okoliščine, ki utemeljuje takšno neposredno nevarnost, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo zaključiti, da je oseba nerazsodna in ji je potrebno (v celoti) odvzeti poslovno sposobnost. Ker gre v postopku za odvzem poslovne sposobnosti za skrajni ukrep, ki radikalno posega v človekovo življenje, mora sodišče še posebej skrbno in natančno raziskati dejansko stanje in ugotoviti ter obrazložiti okoliščine, ki utemeljujejo odvzem poslovne sposobnosti, pri tem pa mora presoditi možnost varovanja pravic in koristi osebe z milejšimi ukrepi.

Pravna in poslovna sposobnost sta temeljna atributa fizičnih oseb kot subjektov v pravu in pravnih razmerjih. Pravna sposobnost je sposobnost oseb, da so nosilci pravic in obveznosti. Pravno sposobna je vsaka oseba – ta sposobnost nastopi z rojstvom, preneha pa s smrtjo osebe. Poslovna sposobnost pa pomeni sposobnost fizične osebe, da samostojno izjavlja voljo v pravnem prometu (ena od oblik sposobnosti za dejanje – voljna sposobnost). Poslovna sposobnost se pridobi s polnoletnostjo (to je z 18 letom starosti), lahko pa že prej s sklenitvijo zakonske zveze ali v primeru, če mladoletnik postane roditelj. Mladoletniki, ki so dopolnili petnajsto leto starosti, so omejeno poslovno sposobni, lahko sami sklepajo pravne posle, če zakon ne določa drugače. Odobritev zakonitega zastopnika je potrebna le pri poslih, ki so tako pomembni, da bistveno vplivajo na mladoletnikovo življenje, ali, če so takšni, da lahko vplivajo na njegovo življenje tudi po polnoletnosti (108. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – v nadaljevanju: ZZZDR). Po 203. členu ZZZDR potrebuje starejši mladoletnik pod skrbništvom za veljavnost pravnih poslov, ki jih sklepa, vedno odobritev skrbnika oziroma centra za socialno delo. Mlajši mladoletniki pa so popolnoma poslovno nesposobni, njihova izjavljena volja ni upoštevna, nima nobenih pravnih učinkov. Poslovna sposobnost se lahko odvzame (delno ali popolnoma) polnoletnim osebam z odločbo sodišča. Osebo, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, postavi center za socialno delo pod skrbništvo (določi skrbnika ter njegove dolžnosti in obseg njegovih pooblastil). Skrbnik osebe, ki ji je popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, ima pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki še ni star petnajst let, skrbnik osebe, ki se ji delno odvzame poslovna sposobnost, pa ima pravice in dolžnosti skrbnika mladoletnika, ki je že star petnajst let. Center za socialno delo pa lahko po potrebi določi, katere posle sme oseba, ki ji je delno odvzeta poslovna sposobnost, opravljati samostojno in brez odobritve (208. člen ZZZDR).

Sposobnost se domneva, nesposobnost pa je treba dokazati. Temu služi postopek za odvzem (in vrnitev) poslovne sposobnosti, ki naj zavaruje pravice oseb in varnost pravnega prometa. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da je določene „hibe“ mogoče reševati tudi z institutom skrbnika za posebne primere, ne da bi bilo potrebno odvzeti poslovno sposobnost osebi (211. člen ZZZDR). Nepravdno sodišče v teku postopka zbira dokaze in podatke in druga dejstva, da bi prišlo do tiste meje, ki je potrebna za odločanje v skladu s 44. členom ZNP. Na sodišču je torej, da ugotovi, ali obstajajo pogoji za odvzem, kakšna je stopnja voljne prizadetosti, pri tem pa je vezano na preiskovalno načelo (6. člen ZNP). Okoliščine – duševna bolezen, duševna zaostalost, odvisnost od alkohola ali mamil, drugi vzrok, so razlog za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti le, kadar v tolikšni meri vplivajo na človekovo psihofizično stanje, da ta ni sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi.

Sklep sodišča je bilo potrebno razveljaviti že po uradni dolžnosti, saj je sodišče le delno povzemalo vsebino izvedenih dokazov, ni pa jih ocenilo. Podana je kršitev iz 14 točke drugega odstavka 339 člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je (v ponovljenem postopku) z izpodbijanim sklepom delno odvzelo poslovno sposobnost za urejanje upravno pravnih zadev, pri čemer se naj bi nasprotnemu udeležencu določil svetovalec za urejanje tekočih ekonomskih zadev in potreb. V obrazložitvi sklepa je navedlo, da je odločitev sprejelo v skladu z mnenjem izvedenca dr. M. K., pri tem pa ni razvidno kaj zajema (pomeni) delni odvzem. Prav tako ni pojasnilo na kakšno pravno podlago je oprlo odločitev, da se nasprotnemu udeležencu določi svetovalec za urejanje tekočih ekonomskih zadev in potreb ter kako si je zamislilo delovanje takšnega svetovalca. 208 člen ZZZDR ne daje podlage za svetovalca. Zato je utemeljena pritožba predlagatelja, da nimata niti CSD niti sodišče pravne podlage za določitev svetovalca. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je pri odločitvi upoštevalo tudi pismeno izjavo lečečega psihiatra nasprotnega udeleženca, dr. I. L., ki je ocenil, da bi nasprotni udeleženec, v kolikor bi bil prepuščen samemu sebi, verjetno opustil jemanje zdravil in bi posledično začel ogrožati svoje zdravje in življenje kot pred leti. Pri tem pa je le delno povzelo navedbe in upoštevalo le del pisnega poročila dr. I. L. o zdravljenju. Iz spisovne dokumentacije (poročila o zdravljenju - list. št. ...) namreč izhaja, da so med psihiatričnim vodenjem v D.N. P. pri nasprotnem udeležencu opažali znake bolezni kot so nezaupljivost, nanašalnost in paranoidnost, da pa je bil ves čas (več kot dve leti) povsem vodljiv, miren, urejen, nikoli ni pobegnil, nikoli ni bil agresiven do sebe ali drugih, nikoli ni vedenjsko izstopal ali bil kakorkoli problematičen. Jemanju zdravil se je sicer verbalno upiral, vendar jih je kljub temu vedno vzel brez težav. Zdravnik je še zapisal, da bi bilo za nasprotnega udeleženca dobro, da ostane v institucionalnem varstvu, vendar lahko po njegovem mnenju prebiva v kateremkoli socialnovarstvenem zavodu, tudi v domu starejših v S. K., česar si sam zelo želi. Sodišče tega dokaza ni ovrednotil, ni ga ocenilo, pa čeprav ni nepomemben. Sodišče prve stopnje tudi ni izvedlo vseh dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, saj se da iz spisovne listine – zaprosila predlagatelja z dne 15.4.2008, med drugim razbrati, da na ime nasprotnega udeleženca tečejo v tujini sodni postopki ter da nasprotni udeleženec zahteva od CSD, da se mu izročijo vsa njegova denarna sredstva (ki so na skrbstvenih računih) ter da želi oditi iz zavodskega varstva. Glede na to, da mora sodišče dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka (4. člen ZNP), bi nadalje moralo sodišče prve stopnje upoštevati in dokazno oceniti ne samo izpovedbo nasprotnega udeleženca podano na narokih (l. št. ... in ...), temveč tudi pisnih izjav – dopisov, ki jih je posredoval sodišču (list. št. ..., ... in ...). Predvsem pa bi moralo nasprotnemu udeležencu odgovoriti na to, zakaj je potrebno, da se mu ne dovoli (v celoti) razpolagati s sredstvi, ki jih ima očitno dovolj. Nasprotni udeleženec pravilno poudarja, da ima pravico razpolagati z zasluženimi sredstvi, tudi zapravljati in si privoščiti kaj več. Omejitev je lahko določena le takrat, ko nerazumno zapravlja tako, da je ogroženo njegovo bivanje v instituciji ali domu. Razpolagati s svojimi sredstvi je del svobode posameznika, zato mora biti omejitev res le kadar in koliko je to nujno potrebno za varstvo pravic in interesov. Bistvenega pomena je, da je človek v postopku subjekt in ne objekt državnega ravnanja, kar izhaja iz ustavnega načela enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ki se povezuje s pravico biti slišan na sodišču. Iz navedenega izhaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma navedlo ter obrazložilo na katerih področjih in v kakšni meri je pri nasprotnem udeležencu ugotovilo konkretne okoliščine, ki kažejo in utemeljujejo neposredno konkretno nevarnost ogrožanja njegovih pravic in interesov. Prav tako ni dovolj skrbno ocenilo vseh dokazov, na podlagi katerih bi lahko utemeljeno zaključilo, ali navedene okoliščine v tolikšni meri vplivajo na psihofizično stanje nasprotnega udeleženca, da ta ni sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Stopnja odvzema poslovne sposobnosti pa je odvisna prav od obsega oziroma vrste in intenzivnosti napake ter njenega učinka na voljno sposobnost. Ali se nekomu vzame poslovna sposobnost (oziroma se mu v celoti ali delno vrne), ni odvisno od vrste napake, ampak od njene velikosti in intenzivnosti in od pobude večjega ali manjšega varstva. To pa pomeni, da mora sodišče, kadar odloči, da se samo deloma odvzame poslovna sposobnost, ugotavljati, na katerih področjih življenja in delovanja lahko ta oseba svobodno funkcionira. Sodišče mora pri odločanju o delnem oziroma popolnem odvzemu poslovne sposobnosti skrbno presoditi in pretehtati vse okoliščine primera in razloge za svojo odločitev tudi skrbno utemeljiti. Odvzem (delni ali popolni) poslovne sposobnosti pomeni poseg v posameznikovo osebno stanje, saj se ga postavi v položaj mladoletnika, ki še ni dopolnil 15 let (za katerega sklepa pravne posle njegov zastopnik ter njegovo voljo nadomesti skrbnik) oziroma v položaj starejšega mladoletnika od izpolnjenega 15 leta starosti do 18 leta. Sodišče tudi ni utemeljilo, kolikor meni, da zadošča le delen odvzem poslovne sposobnosti, zakaj ni ugodilo predlogu predlagajočega CSD.

Navedeno pa je razlog za razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP). Sodišče bo moralo pri ponovnem odločanju skrbno in kritično presoditi mnenje izvedenca, oceniti izpovedbo in dopise samega nasprotnega udeleženca, izpovedbe prič, pisno poročilo lečečega psihiatra ter kritično ovrednotiti argumente predlagatelja v smislu določb ZNP ter navedeno v razlogih svoje odločitve tudi zapisati. Če bo štelo za potrebno, pa bo moralo izvesti še druge dokaze, saj v tem postopku ni vezano na dokazne predloge strank (6. člen ZNP). Na podlagi tako ocenjenih dokazov in ob ugotovitvi na katerih področjih življenja in delovanja lahko po prepričanju sodišča nasprotni udeleženec uveljavlja svojo voljo (je sposoben skrbeti zase, za svoje pravice in koristi) oziroma ali je svobodno voljo sploh sposoben uveljavljati in v kolikšni meri, bo lahko ponovno odločilo.

Iz navedenih razlogov je bilo potrebno sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Glede na to, da pomeni (delni ali popolni) odvzem poslovne sposobnosti enega najtežjih ukrepov in ker je v tej zadevi višje sodišče že enkrat odločalo, na predmetnem področju pa ni sodne prakse, je bila zadeva odstopljena v reševanje senatu (92. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku).