Jedro

Ker tožeča stranka toženca po tem, ko jo je obvestil, da je zaključil študij, v enomesečnem roku, ki je bil dogovorjen v pogodbi o štipendiranju, ni pozvala, naj začne z delom (le ustno ga je obvestila, da ga naj bi v prihodnje povabila na sestanek v zvezi z zaposlitvijo), je tožnik prost pogodbenih obveznosti, tožena stranka pa ne more uspešno terjati vračila štipendij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan vrniti štipendijo v znesku 10.316,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2008 dalje do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 1.047,00 EUR v roku osem dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi kršitve ZPP po 15. točki 2. odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedla, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in tudi v nasprotju z izpovedbami prič, kar kaže na kršitev določb ZPP po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni sporno, da sta stranki dne 1. 10. 2003 sklenili pogodbo o štipendiranju, s katero sta tako toženec kot tožeča stranka prevzela določene obveznosti. Tako je bila ena od toženčevih obveznosti tudi ta, da bo delal pri tožeči stranki enako dolgo, kot je prejemal štipendijo po pogodbi. Glede na določilo 4. odstavka 7. člena pogodbe o štipendiranju je štipendist prost pogodbenih obveznosti, če postane trajno nezmožen za delo in šolanje, kar dokaže z ustreznim zdravniškim potrdilom, ali če mu štipenditor v roku enega meseca po končanem študiju ne zagotovi zaposlitve. Torej kdaj je tožeča stranka pozvala toženca na delo, ni edina odločujoča okoliščina, saj je bila pogodbena obveznost tožeče stranke le, da tožencu zagotovi zaposlitev in ne v tem, da ga pisno pozove, da nastopi delo. Zakonit zastopnik tožeče stranke je izpovedal, da je toženec vedela, da lahko prične z delom pri tožeči stranki, saj je bil konec leta 2007 ali na začetku leta 2008 na sestanku pri tožeči stranki, torej tik pred diplomo, glede dogovora, kaj naj bi pri tožeči stranki specializiral. Zakoniti zastopnik je tudi izpovedal, da je tožeča stranka imela delo za toženca in da ga delo še danes čaka. Pogodbena obveznost tožeče stranke je bila torej, da štipendistu – tožencu zagotovi zaposlitev. Tudi priča U.M. je izpovedala, da je bil sestanek s tožencem takoj po zaključku študija, ko so toženca povabili na razgovor, da se s tožečo stranko dogovorijo glede nadaljnjega sodelovanja. Toženec k tožeči stranki nikoli ni prišel vprašati za delo, kljub temu, da je imel pri tožeči stranki zagotovljeno delo, je izpovedala U.M.. Glede na izpoved priče jasno izhaja, da se toženec ni bil pripravljen zaposliti pri tožeči stranki in je na skupnem sestanku, ki je bil organiziran po zaključku šolanja povedal, da želi biti ortoped, kar pa mu tožeča stranka ne more ponuditi. Smiselno enako je izpovedal tudi M.H.. Sodišče v izpodbijani sodbi tudi ne obrazloži, zakaj verjame izpovedi toženca ter se v tem delu sodbe ne da preizkusiti. Sodišče tudi zaključuje, da četudi bi bilo v dokaznem postopku dokazano, da je tožeča stranka dejansko kontaktirala toženca v zvezi z zaposlitvijo pred 27. 3. 2008, s tem ne bi zadostila pogodbeni obveznosti glede zagotovitve zaposlitve, ker se je pogodbeni odnos med tožečo stranko in tožencem odvijal na ravni pisne korespondence. Takšen zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Kot je izpovedal priča M.H. je komunikacija pri tožeči stranki med štipendistom in štipenditorjem potekal na različne načine in sicer pri nekaterih ustno, pri drugih telefonsko, pri tretjih pa zgolj pisno. Dogovori med pravdnima strankama pa so potekali neposredno na sestanku in ne zgolj pisno, kot je to zmotno zaključilo sodišče. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in ne tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo ter na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilo uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je obravnavalo vsa sporna vprašanja, upoštevalo celotno listinsko dokumentacijo v spisu ter sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Sodbi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožeče stranke in toženca ter do vseh dokazov, ki so bili izvedeni. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot mu to očita pritožba in sicer, da je sodišče v celoti sledilo izpovedi toženca, čeprav je njegova izpoved v nasprotju z izpovedjo prič U.M. in M.H.. Navedeno bi lahko pomenilo le nestrinjanje tožeče stranke z ugotovljenim dejanskim stanjem, ne pa očitane bistvene kršitve. V 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je določeno, da je bistvena kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih dejansko nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Navedenega pa tožeča stranka niti ne zatrjuje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec s tožečo stranko sklenil pogodbo o štipendiranju dne 1. 10. 2003, s katero se je toženec zavezal, da bo v roku zaključil šolanje na Medicinski fakulteti v Ljubljani – smer medicina ter bo štipenditorja obvestil o končanem šolanju najkasneje v 30-ih dneh od dneva zaključka šolanja ter da bo pri štipenditorju delal enako dolgo kot je prejemal štipendijo. V 1. odstavku 7. člena pogodbe sta se stranki dogovorili, da je štipendist, ki ne izpolni obveznosti iz te pogodbe, dolžan vrniti prejeto štipendijo z obrestmi. V 4. odstavku istega člena pa je navedeno, da je štipendist prost pogodbenih obveznosti, če mu štipenditor v roku enega meseca po končanem zaključku šolanja ne zagotovi zaposlitve. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je toženec zaključil šolanje 13. 2. 2008 in da je o tem obvestil tožečo stranko z dopisom, ki ga je stranka prejela 26. 2. 2008. Tožeča stranka je nato toženca z dopisom z dne 27. 3. 2008 pozvala, da ji sporoči, kdaj se bo zaposlil pri njej.

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izpoved toženca ni v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi in izpovedjo zakonitega zastopnika M.H. in priče U.M.. Toženec je prepričljivo izpovedal, da ga tožeča stranka po prejemu njegovega obvestila o končanju šolanja z dne 26. 2. 2008, razen z dopisom z dne 27. 3. 2008, ni drugače obvestila o zagotovitvi dela. Zakonit zastopnik M.H. je izpovedal, da je tožeča stranka prejela obvestilo toženca o zaključku šolanja z dne 26. 2. 2008 ter da je tajnica tožeče stranke telefonsko kontaktirala s tožencem, sicer pa časovno ni znal opredeliti kdaj in kako je komunikacija potekala. Niti zakonit zastopnik niti priča U.M. nista izpovedala, da je tožeča stranka organizirala sestanek s tožencem po datumu, ko je toženec obvestil tožečo stranko o zaključku študija (26. 2. 2008). Zato je sodišče prve stopnje verjelo tožencu, da ga po njegovem pisnem obvestilu o zaključku študija, tožeča stranka ni povabila na sestanek, na katerem bi se dogovorili o njegovi zaposlitvi ter da je prejel dopis tožeče stranke šele 27. 3. 2008. Glede na navedeno so nastopile posledice dogovorjene v 7. členu pogodbe o štipendiranju in sicer, da je štipendist prost pogodbenih obveznosti, če mu štipenditor v roku enega meseca po končanem zaključku šolanja ne zagotovi zaposlitve. Neutemeljena je pritožbena trditev tožeče stranke, da so toženca pravočasno pozvali, da se zaposli pri tožeči stranki in da ga tožeča stranka ni bila dolžna pisno pozvati, da nastopi delo pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da bi lahko tožeča stranka toženca tudi ustno seznanila kdaj in kje se mora zaposliti, vendar pa priča U.M. in zakonit zastopnik M.H. nista navedla točnega datuma sestanka, na katerem bi bil toženec seznanjen, da se je dolžan zaposliti pri tožeči stranki, v okviru enomesečnega roka, po prejemu obvestila toženca o zaključku študija. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnika ni obvestila o zaposlitvi v roku določenem v pogodbi o štipendiranju.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Ker podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).