Jedro

Izvršilno sodišče je utemeljeno delno ugodilo dolžnikovemu ugovoru zoper sklep o izvršbi, v katerem je uveljavljal, da je glede na izrek sodbe, ki je izvršilni naslov bilo določeno, da so štirje toženci dolžni plačati tožniku 2.323.589,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tako, da mu je ugodilo za znesek nad 580.897,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, torej nad 1/4 glavnice in nad tem zneskom ustavilo izvršbo, ker dolžnost plačila tožencev po izvršilnem naslovu ni bila določena kot solidarna, čeprav se v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje in druge stopnje navaja, da dejansko gre za solidarno odgovornost tožencev. V izvršilnem naslovu velja načelo stroge formalne legalitete, zato tistega, kar ni postalo pravnomočno, torej izven okvira izreka sodbe, izvršilno sodišče ne more upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu v tč. I. izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je delno ugodilo ugovoru dolžnika in izvršbo, dovoljeno s sklepom o izvršbi opr. št. I 04/08064, delno ustavilo za izterjavo glavnice v znesku nad 580.897,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1998 dalje (tč.

I. izreka). V preostalem delu je ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo (tč. II. izreka).

Upnik se pritožuje zoper ugoditveni del sklepa, to je zoper izrek pod tč. I. iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni in dovoli izvršba po že izdanem sklepu ter zavrne dolžnikov ugovor v celoti, podrejeno pa, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo, da iz izreka izvršilnega naslova ne izhaja, da bi bila obveznost dolžnikov solidarna. Zakaj ni upoštevalo razlogov in argumentov upnika v odgovoru na ugovor, kjer je navedeno, da iz obrazložitve izvršilnega naslova tako sodišča prve stopnje kot sodišča druge stopnje izhaja, da obstaja solidarna obveznost med dolžniki. Prezrlo je dejstvo, da obveznost dolžnikov izhaja iz gospodarske pogodbe, kjer se solidarnost domneva, razen če ni izrecno drugače dogovorjeno. Takega izrecnega dogovora oziroma izrecne odklonitve solidarne odgovornosti pa ni bilo. Pri odločitvi bi sodišče moralo uporabiti 413. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 1060 členom Obligacijskega zakonika (OZ), ne pa 412. člen ZOR v zvezi s 1060 členom OZ, kot je to napačno storilo. Da gre za gospodarsko pogodbo oziroma obveznost, ki izhaja iz gospodarske pogodbe ni sporno, ker je to razvidno iz sodb sodišča prve in druge stopnje, pa tudi dolžnik ne ugovarja, da ni šlo za gospodarsko pogodbo oziroma z ničemer ne dokaže, da je ob sklenitvi pogodbe izrecno odklonil solidarno odgovornost.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. Izvršilni naslov pa je med drugim tudi izvršljiva sodna odločba. Ta pa je izvršljiva, če je postala pravnomočna in če je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (17. in 19. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Pravnomočen in izvršljiv je lahko postal le izrek sodbe, ki strankam nalaga določeno storitev, opustitev ali dopustitev. V konkretnem primeru torej, da so toženci dolžni plačati tožeči stranki 2.333.589,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in da so ti dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 92.942,00 SIT s pripadki. Ker v izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, lahko izvršilno sodišče postopa le tako, kot je razvidno iz izreka sodbe. Iz izreka sodbe pa ne izhaja, da bi bili toženci nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki ugotovljeni znesek 2.323.589,00 SIT, kot je bilo to odločeno glede povrnitve pravdnih stroškov. Drži, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku sedanjega upnika z obrazložitvijo, da gre za nerazdelno obveznost dolžnikov. Vendar pa ker tega tožeča stranka očitno ni zahtevala, sodišče v izreku sodbe tako ni razsodilo, kar pa pomeni bistveno drugačno obveznost posameznih tožencev. Zato tudi sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku ni moglo odločiti izven okvira izvršilnega naslova, ne glede na to, da se je sicer strinjati, da bi tožeča stranka po materialnem pravu utemeljeno zahtevala od tožencev povrnitev terjatve nerazdelno. Če je upnik zahteval v pravdi drugače kot je to ugotovilo sodišče, bi moral uporabiti ustrezna pravna sredstva, da bi se to odrazilo, če pa tega ni zahteval, pa bi sodišče, če bi odločilo drugače, odločilo preko tožbenega zahtevka.

Kot že rečeno, glede na izvršilni naslov, ko gre za deljivo obveznost, saj je denarna obveznost deljiva, ob tem da toženci niso bili dolžni nerazdelno plačati upniku prisojeni znesek, je sodišče prve stopnje utemeljeno delno ugodilo ugovoru dolžnika in izvršbo ustavilo za izterjavo glavnice v znesku nad 580.887,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1998 dalje. Pri tem je neutemeljen očitek pritožnika, da bi v tem pogledu moralo sodišče prve stopnje uporabiti 413. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi z 1060 členom Obligacijskega zakonika. Ta člen bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti v pravdi, če bi se zahtevek tožnika glasil, da so toženci solidarno odgovorni za obveznost, kar pa glede na izrek sodbe, s katero je bilo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku ni razvidno, da bi tako bilo. Ni pa na strani dolžnika dolžnost, da bi dokazoval, da je ob sklenitvi pogodbe izrecno odklonil solidarno odgovornost, kot tudi ne stvar izvršilnega sodnika, da bi ugotavljal, iz kakšne pogodbe in ali morda ne iz gospodarske pogodbe, izhaja obveznost po izvršilnem naslovu. Pritožba tožene stranke je glede na vse navedeno neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi

2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.

Upnik bo moral sam nositi svoje stroške pritožbe, saj le-ti niso bili glede na neuspeh potrebni za izvršbo. Le potrebne stroške za izvršbo pa mora dolžnik povrniti upniku na podlagi 5. odstavka 38. člena ZIZ.

Odločitev o stroških upnika za pritožbo je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.