Jedro

Pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je namreč ključna preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določa oškodovancu zamolčana storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena, česar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obdolžencu v obravnavanem primeru ni mogoče očitati.

Poleg tega je namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, da storilec svoje obveznosti sploh ne izpolni, kar v obravnavani zadevi ni primer.

Izrek

I. Pritožba okrajnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka ter potrebni izdatki obdolženega M. Č. B. in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika na pritožbeni stopnji bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 57945/2020 z dne 23. 8. 2021 obdolženega M. Č. B. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri naj bi storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter po prvem odstavku 96. člena ZKP sklenilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, odvetnika J.L. (tudi glede na upravičenost do brezplačne pravne pomoči) obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil okrajni državni tožilec zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki nasprotuje uveljavljanima pritožbenima razlogoma ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav državni tožilec v uvodu navaja, da se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zatrjevane kršitve v nadaljevanju ne obrazloži in je tudi ni razbrati iz pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče pa kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), ni ugotovilo.

6. Jedro pritožbe se nanaša na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj po stališču pritožnika ni nobenega razloga, da sodišče prve stopnje ne bi v celoti sledilo oškodovančevi izpovedbi, ki je na glavni obravnavi jasno povedal, da mu je obdolženec zatrjeval, da ima samokolnico na zalogi v svojem avstrijskem skladišču, pri čemer mu je zagotavljal, da bo izdelek dostavljen najkasneje v 10 dneh, s čimer ga je prepričal v sklenitev posla, obdolženec pa samokolnice ni dobavil vse do oktobra 2020, ko je oškodovanca ponovno pričel kontaktirati, vse do tedaj pa se na oškodovančeve klice ni odzival. 7. S takimi pritožbenimi navedbami se ni mogoče strinjati. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov oškodovančevo izpovedbo pravilno ocenilo in na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano in ga zato iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo očitka po obtožnem predlogu. Pri kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1 je namreč ključna preslepitev kot učinek obdolženčevega ravnanja, ki ga pri tem dejanju določa oškodovancu zamolčana storilčeva zavest, da obveznost ne bo izpolnjena, česar po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje obdolžencu v obravnavanem primeru ni mogoče očitati. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da gre v obravnavanem primeru zgolj za civilnopravno razmerje, izpolnjeno z zamudo. Pritožbeno sodišče se s temi razlogi v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo obdolženčevemu zagovoru, da v obravnavanem primeru rok izpolnitve ni bil fiksno dogovorjen, čeprav je oškodovanec zatrjeval drugače, saj je njegov zagovor podprt z izvedenimi listinskimi dokazi, zlasti z predračunom št. R 10222/2020 z dne 20. 7. 2020, iz katerega izhaja, da je bil za dobavo naročenega izdelka dogovorjen okvirni rok 10 dni. S tem, ko je oškodovanec račun plačal, se je z tako določenim rokom dobave strinjal. Če k temu dodamo še, da je oškodovanec potrdil zagovor obdolženca, da je bil opozorjen, da gre za težje dobavljiv sezonski izdelek in da ga obdolženec ni imel na zalogi, ter da je oškodovanec bil pripravljen sprejeti izpolnitev obveznosti vse do 18. 9. 2020, ko je nato izdelek kupil drugje, drugačen zaključek sodišča prve stopnje, da rok ni bil bistvena sestavina dogovora med obdolžencem in oškodovancem, ni mogoč (točki 10 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi državni tožilec poskuša prepričati v nasprotno, neutemeljene.

8. Poleg tega je namen inkriminacije kaznivega dejanja poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, da storilec svoje obveznosti sploh ne izpolni, kar v obravnavani zadevi ni primer. Sodišče prve stopnje na več mestih pravilno poudari, da je obdolženec svojo obveznost izpolnil, a z zamudo. Vseeno je potrebno upoštevati, da je kazenskopravni poseg „ultima ratio,“ namenjen za sankcioniranje družbeno nevarnih dejanj, in v tem oziru obdolženčevega ravnanja, ki je v inkriminiranem času vendarle ravnal v smeri izpolnitve obveznosti in jo je z zamudo tudi izpolnil, ni mogoče opredeliti kot dejanja, ki bi zahteval kazenskopravno intervencijo. Ob upoštevanju, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil fiksno določen, zato izpolnitev obveznosti z zamudo daje obravnavanemu poslu obeležje civilnopravnega razmerja, kot je to sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo. V poslovnem svetu je namreč splošno znano, da lahko pri dobavah artiklov zaradi nastopa določenih okoliščin prihaja do zamud v izpolnitvah obveznosti, na kar morajo poslovne stranke računati, zlasti v obravnavanem primeru, ko so bile dobavne verige zaradi razmer, ki jih je povzročila pandemija nalezljive bolezni COVID-19, prekinjene (kot je to pojasnjeno v točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe) in ko je predmet poslovnega razmerja težje dobavljiv sezonski izdelek. Zato v obravnavanem primeru neizpolnitev obveznosti v okvirno določenem roku ne more avtomatično pomeniti, da je s tem, ko se je obdolženec oškodovancu zavezal dobaviti samokolnico v okvirnem roku 10 dni, pa mu to ni uspelo, oškodovanca preslepil, da je z njim sklenil obravnavani posel. Tudi dejstvo, da oškodovanec naročenega artikla ni prejel v zanj sprejemljivem roku (ki ni bil bistvena sestavina dogovora), ne more zadoščati za zaključek, da obdolženec ob sklenitvi posla in ob izvajanju posla ni imel namena izpolniti svoje obveznosti, saj je obveznost z zamudo tudi izpolnil. Sicer ni prezreti, da je navsezadnje bil oškodovanec tisti, ki je izpolnitev obveznosti s strani obdolženca zavrnil, ker je samokolnico kupil drugje, obdolženec pa mu je v zameno ponujal kompenzacijo za plačano kupnino, kar je oškodovanec zavrnil in nazadnje mu je bila kupnina tudi vrnjena, kar še dodatno utrdi zaključek sodišča prve stopnje, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje v zvezi z neodzivnostjo obdolženca napravilo napačne zaključke. Državni tožilec navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati zgolj časovni okvir do najkasneje 22. 9. 2020, a takim pritožbenim navedbam ni slediti, saj tak časovni okvir iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, sodišče pa je pri presoji vezano zgolj na opis kaznivega dejanja. Obdolžencu se namreč očita, da se je prenehal odzivati po 12. 8. 2020 in sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno zaključi, da izvedeni dokazi takšnega zaključka ne podpirajo, saj je oškodovanec povedal, da ga je nato obdolženec večkrat klical, a se sam mu ni utegnil javljati, kot je to je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v točki 19 obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo in s temi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

10. Iz opisa kaznivega dejanja in zbranih dokazov res izhaja, da je bila obdolženčeva družba v slabem finančnem stanju, kot to v pritožbi izpostavlja državni tožilec, a to zaključkov sodišča, da obdolžencu dejanje ni dokazano, ne spremeni. Čeprav je obdolženčeva družba v očitanem obdobju slabše poslovala, to ne pomeni, da je obdolženec pri sklenitvi posla hotel oškodovanca preslepiti,1 saj je obdolženec kljub slabšemu poslovanju njegove družbe obveznost vendarle izpolnil, čeprav z zamudo, kakor že obrazloženo. Poleg tega je sodišče prve stopnje v točkah 14 in 15 pravilno ugotovilo, da je oškodovanec denar za naročen izdelek obdolžencu nakazal na transakcijski račun avstrijske banke, okoliščina blokade slovenskega transakcijskega računa obdolženčeve družbe pa ni v nobeni vzročni zvezi z zmožnostjo družbe po opravljanju plačil v tujini in izpolnjevanju njenih obveznosti, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

11. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, s katerimi državni tožilec poskuša prepričati, da je obdolženec svojo obveznost izpolnil le zaradi uvedbe predkazenskega postopka. Ni prezreti, da je oškodovanec kljub temu, da rok za izpolnitev obveznosti ni bil fiksno določen, kazensko ovadbo zoper obdolženca vložil komaj 20 dni po poteku okvirnega roka, zbrani dokazi pa podpirajo pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je se obdolženec obveznost trudil izpolniti, zaradi česar ni mogoče s stopnjo gotovostjo zaključiti, da je obdolženec svojo obveznost izpolnil zgolj zaradi prijave, kot to poskuša prikazati državni tožilec. Prav tako v obravnavanem primeru tudi druge kazenske obsodbe in uvedeni kazenski postopki zoper obdolženca ne morejo povzročiti dvomov v ugotovitve sodišča prve stopnje, saj je odločitev sodišča o dokazanosti kaznivega dejanja v vsakem posamičnem primeru odvisna od dokazov, na podlagi katerih je mogoče s stopnjo gotovosti zaključiti, ali je očitek iz obtožnega akta utemeljen ali ne. Sodišče prve stopnje je zato v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da prejšnje kazenske obsodbe in drugi zoper obdolženca uvedeni kazenski postopki ne predstavljajo primernega dokaza, da je obdolženec v obravnavanem primeru storil očitano kaznivo dejanje, zlasti zato, ker nekateri postopki, kot jih izpostavlja državni tožilec, še niti niso pravnomočno končani (domneva nedolžnosti).

12. Po obrazloženem in ker pritožba v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopenjski oprostilni izrek, medtem ko pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbi državnega tožilca odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 96. člena ZKP.

1 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 46459/2015 z dne 20. 5. 2021.