Jedro

Dolg iz naslova kredita bremeni oba zakonca solidarno, če je bil najet v korist obeh zakoncev in vložen v skupno premoženje oziroma namenjen zadovoljevanju tekočih potreb družine. Če je eden od zakoncev moral po razvezi njune zakonske zaveze odplačevati kredit, lahko od drugega zakonca zahteva sorazmerno povrnitev plačanega po tretjem odstavku 56. člena ZZZDR.

Dolžnost lastnika stanovanja je, da obvesti upravnika o številu oseb, ki uporabljajo stanovanje. V konkretnem primeru sta bili obe pravdni stranki lastnika stanovanja, zaradi česar sta obe imeli dolžnost in tudi možnost obvestiti upravnika o spremembi števila uporabnikov. Navedeno pomeni, da gre tudi tožniku očitek opustitve dolžnostnega ravnanja, zaradi česar po oceni pritožbenega sodišča toženka, ki v stanovanju v mesecu aprilu ni več živela, ni dolžna kriti prikrajšanja, ki ga je utrpel tožnik s tem, ko je poravnal stroške, ki so bili odmerjeni za več oseb, kot jih je dejansko živelo v stanovanju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki namesto zneska 161,05 EUR, znesek 87,25 EUR.

V preostalem delu (del 1. točke in 6. točke) se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 1.208,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15. 7. 2004 dalje do plačila, ter znesek 161,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26. 4. 2000 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (1. točka izreka); višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (2. točka izreka); zaradi umika alternativno postavljenega tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se glasi: “Tožena stranka je lahko prosta obveznosti za plačilo ½ kredita, najetega pri SKB v višini 4.581,89 EUR v primeru, da pri SKB Ljubljana prevzame plačilo 25 obrokov po pogodbi št. 100-526081/55.“, je v tem delu postopek ustavilo (3. točka izreka); zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi, ki se glasi: „Tožnik H. M. je dolžan plačati toženki znesek 3.755,63 EUR s pripadki“, je zavrnilo (4. točka izreka); zaradi umika nasprotne tožbe glede zahtevka pod 1. točko tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi tožnice H. M., ki se glasi „Ugotovi se, da spada v skupno premoženje pravdnih strank kredit v višini 7.511,27 EUR, ki ga je tožnik, po nasprotni tožbi toženec H. M. najel pri SKB Banki d.d. Ljubljana na podlagi Pogodbe o dolgoročnem kreditu, št. 517000 526081/55 z dne 30. 6. 1999.“, je postopek v tem delu ustavilo (5. točka izreka); tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 93,69 EUR s pripadki (6. točka izreka).

Tožena stranka se pritožuje zoper 1. in 6. točko izreka sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Obvezo tožene stranke, da tožniku plača 1.208,16 EUR, sodišče veže na najeti kredit pri K. banki, ki ga je najel tožnik. Kredit naj bi bil najet za nakup vozila. Toženka je sama pojasnila, da je bil kredit res najet za nakup vozila, vendar je bil tudi do konca leta 1999 odplačan. Pojasnila je, da z odplačevanjem kredita ni bilo težav in si zanj niso sposojali nobenega denarja. Povedala pa je tudi, da je ona skrbela za hrano in otroke, tožnik pa je plačeval položnice. Zato meni, da sodišče ni pravilno odločilo, koliko je in če sploh je toženka dolžna tožniku vrniti iz naslova kredita najetega za vozilo. Nenazadnje sta pravdni stranki dne 21. 4. 2000 podpisali potrdilo, s katerim sta potrdili prodajo stanovanja, kritje stroškov v zvezi s prodajo, delitev kupnine in tudi delitev opreme v stanovanju. Če bi toženka takrat tožniku še kaj dolgovala, bi nedvomno to bilo v potrdilu zavedeno. Tako pa je tožnikov zahtevek, ki je vložen naknadno, zgolj neutemeljena šikana in zato tudi sodišče ni pravilno ocenilo, ali je toženka dejansko in pravno še kaj dolžna tožniku. Tudi odločitev o plačilu polovice stroškov za stanovanje od časa, ko se je toženka iz stanovanja izselila, ni pravilna. Toženka se iz stanovanja ni izselila prostovoljno, temveč v stiski in sili zaradi nevzdržnih razmer. Pri znesku, katerega polovico se obremenjuje toženka, gre za stroške, ki jih je povzročil sam tožnik in niso vsi neposredno vezani na uporabo stanovanja (RTV, telefon, voda). Zato je odločitev tudi v tem delu napačna, posledično pa je nepravilna tudi odločitev o stroških. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v 1. in 6. točki razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 1.208,16 EUR skupaj s pripadki, je pravilna. Dolg iz naslova kredita bremeni oba zakonca solidarno, če je bil najet v korist obeh zakoncev in vložen v skupno premoženje oziroma namenjen zadovoljevanju tekočih potreb družine (drugi odstavek 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Če je eden od zakoncev moral po razvezi njune zakonske zaveze odplačevati kredit, lahko od drugega zakonca zahteva sorazmerno povrnitev plačanega po tretjem odstavku 56. člena ZZZDR. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik tekom zakonske zveze, dne 30. 6. 1999, najel kredit pri SKB d.d., s katerim je med drugim izplačal kredit pri K. banki d.d. z dne 16. 11. 1995, v višini 2.416,32 EUR, ki je bil najet za nakup avtomobila Golf I, ki je predstavljal skupno premoženje pravdnih strank. Pravilno pa je nadalje tudi ugotovilo, da je tožnik pretežni del kredita najetega pri SKB d.d. poravnal sam po razvezi zakonske zveze (oziroma po razpadu dejanske skupnosti pravdnih strank). Na podlagi navedenih ugotovitev pa je nato, sklicujoč se na zgoraj citirane določb ZZZDR, pravilno zaključilo, da tožnik upravičeno terja od toženke polovico zneska v višini 2.416,32 EUR oziroma 1.208,16 EUR. Tožena stranka navedenim ugotovitvam, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, sicer nasprotuje, vendar po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno. Toženka tako v pritožbi neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil s kreditom pri SKB d.d. poplačan kredit pri K. banki d.d., najet za nakup vozila, z obrazložitvijo, da je sama pojasnila, da z odplačevanjem kredita za nakup vozila ni bilo težav in da je bil do konca leta 1999 odplačan. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča na podlagi vpogleda v listinske dokaze (priloga A21) pravilno ugotovilo, da je znašal neporavnani del kredita pri K. banki d.d. le pol leta pred zadnjim predvidenim plačilom (14. 6. 1999) še več kot polovico prvotno najetega zneska, zaradi česar utemeljeno ni sprejelo izpovedbe toženke, da so kredit odplačevali brez težav. To, da je bil navedeni kredit odplačan do konca leta 1999, na kar opozarja toženka, pa niti ni (bilo) sporno, glede na to, da je tožnik trdil, da je sporni kredit izplačal s kreditom, najetim pri SKB d.d. v letu 1999. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je toženka izpovedala, da je sama skrbela za hrano in otroke, tožnik pa je plačeval položnice, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedene okoliščine za konkretno pravdo niso pomembne, saj je tožena stranka s takšno izpovedbo zgolj pojasnila, kako sta si pravdni stranki porazdelili obveznosti tekom trajanja zakonske zveze, kar pa ne vpliva na konkretno obveznost toženke, da povrne tožniku del kredita, ki je bil najet (tudi) za potrebe skupnega premoženja in ki ga je tožnik sam odplačeval (v pretežnem delu) po razvezi zakonske zveze. Navedene okoliščine bi lahko bile kvečjemu relevantne v pravdi, v kateri bi se ugotavljal obseg skupnega premoženja in deleži na njem. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno štelo, da je tožnik upravičen do polovice plačanega zneska, glede na zakonsko domnevo, ki ni bila izpodbita, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na potrdilo, s katerim sta pravdni stranki potrdili prodajo skupnega stanovanja, kritje stroškov v zvezi s prodajo, delitev kupnine in delitev opreme v stanovanju, pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je navedeno potrdilo mogoče šteti zgolj kot dogovor strank v zvezi s prodajo skupnega stanovanja, nikakor pa ga ni mogoče obravnavati kot sporazum, s katerim bi pravdni stranki dokončno uredili njuna medsebojna razmerja, še zlasti glede na to, da je tožena stranka v nasprotni tožbi sama navedla, da pravdni stranki nista sklenili nobenega sporazuma o delitvi skupnega premoženja (oziroma o aktivi in pasivi njunega skupnega premoženja). Zgolj dejstvo, da v potrdilu obravnavani dolg toženke ni omenjen, torej ne more zadostovati za zaključek, da njena obveznost ne obstoji.

Delno utemeljena pa je pritožba zoper odločitev, ki se nanaša na plačilo stroškov stanovanja. Tožena stranka se je zahtevku na povračilo polovice stroškov stanovanja, ki jih je tožnik (sam) poravnal pred prodajo stanovanja, katerega skupna lastnica je bila tudi toženka, upirala z navedbo, da stroškov ni dolžna poravnati, saj se je že dne 19. 3. 2000 izselila iz stanovanja. Sodišče prve stopnje njenega ugovora ni sprejelo iz razloga, ker je ocenilo, da je toženka dolžna poravnati stroške, ki se nanašajo na število prijavljenih oseb zato, ker kljub selitvi ni poskrbela za odjavo iz stanovanja, ostale stroške stanovanja pa zato, ker je bila skupna lastnica stanovanja. V zvezi s stroški za elektriko, telefon in RTV prispevek v skupnem znesku 63,74 EUR, ki se vsi nanašajo na mesec april 2000, pritožbeno sodišče soglaša s toženo stranko, da jih ni dolžna plačati, glede na to, da že od 19. 3. 2000 ni bila več uporabnica stanovanja. Gre namreč za individualne obratovalne stroške, ki bremenijo uporabnika nepremičnine (pri čemer se višina teh stroškov ne odmerja glede na število uporabnikov stanovanja) in ne za stroške oziroma bremena, ki bi se nanašala na nepremičnino, katere sicer skladno s šestim odstavkom 15. člena Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) oziroma 68. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo svojih deležev (pri čemer se ta določba smiselno uporablja za skupno lastnino). Neutemeljen pa je nadalje tudi tožbeni zahtevek tožnika na plačilo polovice stroškov za stanovanje v višini 83,85 EUR za mesec april 2000. Kot izhaja iz navedb tožeče stranke, gre za stroške upravljanja, vode, tekočega investicijskega vzdrževanja, za vpis etažne lastnine in podobno, pri čemer se eni obračunavajo glede na število oseb, drugi pa odpadejo na stanovanjsko enoto. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo na tožeči strani trditveno in dokazno breme, upoštevaje ugovor tožene stranke, da stanovanja ni uporabljala od 19. 3. 2000, glede tega, kateri stroški so tisti, ki odpadejo na stanovanjsko enoto in ki jih mora lastnik plačevati, četudi v stanovanju ne živi nihče, zaradi česar bi jih bila dolžna kriti tudi toženka kot skupna lastnica, in kateri so tisti stroški, ki se obračunavajo po številu oseb oziroma so odvisni o dejanske uporabe. Ker tožeča stranka temu bremenu ni zadostila, saj je navedla le skupen znesek vseh stroškov, ni pa stroškov specificirala, je njen zahtevek na povračilo polovice zneska 83,85 EUR (41,93 EUR) neutemeljen. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi ne vzdrži kritične presoje stališče sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna poravnati stroške, ki se obračunavajo po številu uporabnikov stanovanja zato, ker se kljub selitvi ni odjavila. Dolžnost lastnika stanovanja je, da obvesti upravnika o številu oseb, ki uporabljajo stanovanje. V konkretnem primeru sta bili obe pravdni stranki lastnika stanovanja, zaradi česar sta obe imeli dolžnost in tudi možnost obvestiti upravnika o spremembi števila uporabnikov. Navedeno pa pomeni, da gre tudi tožniku očitek opustitve dolžnostnega ravnanja, zaradi česar po oceni pritožbenega sodišča toženka, ki v stanovanju v mesecu aprilu ni več živela, ni dolžna kriti prikrajšanja, ki ga je utrpel tožnik s tem, ko je poravnal stroške, ki so bili odmerjeni za več oseb, kot jih je dejansko živelo v stanovanju. Tožena stranka pa je kot skupna lastnica in uporabnica stanovanja dolžna povrniti polovico stroškov stanovanja za mesec februar in marec 2000, saj je v stanovanju živela cel februar in pa tudi več kot polovico meseca marca, pri čemer je treba upoštevati, da so stroški za stanovanje mesečni stroški, zaradi česar dejstva, da toženka v stanovanju ni živela cel mesec marec, ni mogoče upoštevati v njeno korist. Podlaga za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka je v 210. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj je tožnik s tem, ko je plačal celotni znesek stroškov, plačal tudi del stroškov, ki odpadejo na toženko, s tem pa je bila toženka neupravičeno obogatena, tožnik pa prikrajšan.

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 161,05 EUR znižalo za 73,80 EUR (na 87,25 EUR; znesek 73,80 EUR je seštevek ½ od 63,74 EUR in ½ od 83,85 EUR), v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem a izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Pri ponovnem odločanju o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da toženkin uspeh s pritožbo ne utemeljuje drugačne odločitve o stroških, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, saj se uspeh tožene stranke pred sodiščem prve stopnje ni povečal niti za 1 % (povečal se je iz 80,63 % na 81,42 %).

Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP pa je odločilo, da tožena stranka, ki je v pritožbenem postopku uspela le s sorazmerno majhnim delom (cca 5 %), sama krije svoje pritožbene stroške.