Jedro

Iz objektivnih ugotovitev izvedenca ortopeda, ki ga sprejemata in povzemata obe nižji sodišči, izhaja, da je tožnici po poškodbi noge ostala neznatna skrajšava desne noge, ki znaša 5 do 6 mm, ki pa je funkcionalno nepomembna in pri normalni hoji ni opazna. Opaziti jo je mogoče le pri hitri hoji kot blago asimetrijo hoje. Tožnica po lastni izjavi nosi vložek, po mnenju izvedenca pa ne potrebuje povišice na peti. Za tako ugotovljeno posledico, torej le pri hitri hoji opazno blago asimetrijo hoje, objektivno ni mogoče trditi, da dosega tisto stopnjo dobro opazne in neprijetno pozornost vzbujajoče spremembe pri tožničinem zunanjem izgledu, ki je potrebna za obstoj te posebne in samostojne oblike nepremoženjske škode.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se ob nadaljnji delni ugoditvi pritožbi odškodnina zniža za še 200.000,00 SIT (za duševne bolečine zaradi skaženosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.2.1996 dalje.

2. V preostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

3. Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki 3.600,00 SIT revizijskih stroškov v roku 15 dni da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnica je bila hudo telesno poškodovana v prometni nesreči, ki jo je dne 4.11.1991 povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje ji je za telesne bolečine in nevšečnosti od zahtevanih 2,200.000,00 SIT prisodilo 1,900.000,00 SIT odškodnine, za strah vseh zahtevanih 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi skaženosti tudi vseh zahtevanih 200.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa od zahtevanih 4,000.000,00 SIT 3,000.000,00 SIT odškodnine. Za nepremoženjsko škodo je tako tožnici odmerilo odškodnino v skupnem znesku 5,300.000,00 SIT, prištelo 1.900,00 SIT odškodnine zaradi povrnitve premoženjske škode, odštelo plačano akontacijo v valoriziranem znesku 145.680,00 SIT in nato toženi stranki naložilo, da mora plačati tožnici 5,156.220,00 SIT. Presežno zahtevano odškodnino je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti znižalo za 400.000,00 SIT in ob upoštevanju take delne spremembe toženi stranki naložilo plačilo 4,752.220,00 SIT (prav: 4,756.220,00 SIT).

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, izpodbija prisojo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti za še 700.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti sedaj v reviziji le še za 1,000.000,00 SIT in celotno prisojo odškodnine 200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti. Predlaga ugoditev reviziji in zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka še za nadaljnjih 1,900.000,00 SIT. Prisoja odškodnine za prvo obliko nepremoženjske škode v znesku 1,500.000,00 SIT je previsoka, ker je tožnica imela hude bolečine le nekaj ur, pa tudi ostale bolečine niso bile daljšega trajanja. Poleg tega je tožnica utrpela še določene nevšečnosti med zdravljenjem, kot je ležanje v bolnici, nošnja dokolenskega mavca in uporaba bergel. Bodočih bolečin pri tožnici ni pričakovati. Ker je tožnica zaradi ugotovljenih posledic poškodbe omejena pri delih, s katerimi se ne sreča vsakodnevno (hoja in nošnja po neravnem terenu, premagovanje naravnih ovir, dela, ki zahtevajo globok počep in dvigovanje bremen iz globokega počepa), je previsoka tudi odmera 3,000.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. V celoti je neutemeljena prisoja 200.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker tožničina prikrajšava noge za 5 do 6 mm ni opazna in je zato ni mogoče šteti za skaženost. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je le delno utemeljena.

Pravno podlago za prisojo pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo predstavljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in paziti, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Povrnitev nepremoženjske škode v naravi ni mogoča, zato je odškodnina zanjo le zadoščenje (satisfakcija) ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. To zadoščenje mora biti individualizirano in vpeto v medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje, kar oblikuje sodna praksa. Individualizacija odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni tudi, da je potrebno škodo vsakega posameznika presojati celovito in upoštevati njegove duševne bolečine zaradi prizadetih, zakonsko varovanih dobrin.

Iz dejanskih ugotovitev sodb obeh nižjih sodišč izhaja, da je v času prometne nesreče 41 let staro tožnico kot kolesarko zbil voznik, ki je avtomobilsko odgovornost imel zavarovano pri toženi stranki.

Tožnica je utrpela hud pretres možganov in dvojni metuljčasti zlom obeh kosti desne goleni. Revidentka pri povzemanju ugotovitev obeh nižjih sodišč o obsegu te oblike nepremoženjske škode precej nepopolno našteva tako prestane nevšečnosti, kot tudi trajanje in intenzivnost samih telesnih bolečin. Trditev, da bodočih bolečin ni pričakovati, pa je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje (ki jih je v celoti potrdilo tudi sodišče druge stopnje), da tožnica še trpi občasne zmerne bolečine ob obremenitvah gležnja in kolena (tretji odstavek 6. strani sodbe), zaradi česar je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine iz tega naslova upoštevalo tudi bodoče telesne bolečine (konec 7. in začetek 8. strani sodbe) v skladu z 203. členom ZOR. Med številnimi nevšečnostmi, ki jih revidentka ne omenja, so večje na primer namestitev kostne trakcije skozi petnico, ki so jo v bolnici po 18 dneh odstranili brez narokoze, nošnja mavca 4 mesece in pol, 8 mesečna potrebna hoja z berglami, zdraviliško zdravljenje, številni kontrolni pregledi, trajanje bolniškega staleža v dobi 11 mesecev, skrajšanega delovnega časa pa v dobi 4 mesecev, popolnoma pa so opuščene nevšečnosti in bolečine ter težave v zvezi s pretresom možganov, ki so izkazane v obliki motenj ravnotežja ter glavobolov v vročini, hrupu, slabem zraku, kar vse je izzvenelo pri tožnici v dobi 1 leta. Samo v zvezi s poškodbo noge pa je tožnica trpela telesne bolečine različne intenzivnosti, prikazane v strnjenem bolečinskem obdobju skoraj 4 mesecev, trpela pa bo tudi bodoče zmerne bolečine ob obremenitvah gležnja in kolena. Ob tako izkazanem obsegu te oblike nepremoženjske škode ni mogoče pritrditi reviziji, da je bila prisoja 1,500.000,00 SIT odškodnine previsoka in da zato ne predstavlja pravične odškodnine v smislu drugega odstavka 200. člena ZOR.

Pač pa revizija utemeljeno izpodbija prisojo 200.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Iz objektivnih ugotovitev izvedenca ortopeda, ki ga sprejemata in povzemata obe nižji sodišči, izhaja, da je tožnici po poškodbi noge ostala neznatna skrajšava desne noge, ki znaša 5 do 6 mm, ki pa je funkcionalno nepomembna in pri normalni hoji ni opazna. Opaziti jo je mogoče le pri hitri hoji kot blago asimetrijo hoje. Tožnica po lastni izjavi nosi vložek, po mnenju izvedenca pa ne potrebuje povišice na peti. Za tako ugotovljeno posledico, torej le pri hitri hoji opazno blago asimetrijo hoje, objektivno ni mogoče trditi, da dosega tisto stopnjo dobro opazne in neprijetno pozornost vzbujajoče spremembe pri tožničinem zunanjem izgledu, ki je potrebna za obstoj te posebne in samostojne oblike nepremoženjske škode. Zato sta sodišče prve stopnje ob ugoditvi temu delu tožbenega zahtevka in sodišče druge stopnje ob zavrnitvi tega dela pritožbe tožene stranke zmotno uporabili materialno pravo iz prvega odstavka 200. člena ZOR.

Tožnica trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti, ki so izkazane v zmanjšanju gibljivosti desnega kolena in gležnja lažje stopnje, zaradi česar tožnica ni sposobna za dela, ki jih na kratko povzema tudi revizija. Tožena stranka pa zmotno meni, da tožnica zaradi teh omejitev ni vsakodnevno ovirana. Tožnica je sedaj premeščena na delovno mesto čistilke, pri tem delu pa je nedvomno ovirana zaradi zmanjšane možnosti za dela, ki zahtevajo hojo in nošnjo po neravnem terenu (stopnice), za premagovanje naravnih ovir in za dela, ki zahtevajo globok počep in dvigovanje bremen iz počepa. Te omejitve jo ovirajo tudi pri vsakodnevnih gospodinjskih delih. Tožnica je povedala, da ji noga zateka, tako da si čevelj lahko obuje zjutraj, kasneje pa ne več. Izvedenec ortoped je njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ocenil na 20%. Tožnica pa ima zmanjšane življenjske aktivnosti tudi zaradi hudega pretresa možganov, ki jih nevrolog ocenjuje z 10%. Revidentka sploh ne omenja teh posledic, ki pa so nedvomno znatne, saj je tožnica trajno izgubila voh in je bila prav iz tega razloga premeščena na sedanje delovno mesto, delno pa je izgubila tudi okus. To tožnico vsakodnevno moti pri delu v gospodinjstvu, pri prehranjevanju in podobnih opravilih. Ob tako ugotovljenemu obsegu duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti je tudi po oceni revizijskega sodišča prisojo 2,000.000,00 SIT odškodnine šteti za pravično odškodnino, ki je skladna s kriteriji in merili iz 200. in 203. člena ZOR.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodišča ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan le pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP in 393. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Sprememba prisojene odškodnine na revizijski stopnji v primerjavi z vrednostjo spora na drugi in prvi stopnji ni tolikšna, da bi narekovala poseg v stroškovni odločitvi obeh nižjih sodišč (tretji odstavek 154. člena ZPP). Ker pa je bilo na revizijski stopnji sporno plačilo le še 1,900.000,00 SIT, predstavlja toženkin revizijski uspeh dobrih 10%. Zato je upravičena do povrnitve 10% priglašenih revizijskih stroškov za takso za revizijo, torej do 3.600,00 SIT (prvi odstavek 166. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).