Jedro

Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J. Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki ureja ohranitev plačnih razredov napredovanj, je treba razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in ZJU. ZJU namreč v 23. členu strogo ločuje uradniška od strokovno - tehničnih delovnih mest ter v 84. členu določa, da uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Pri uradnikih iz plačne skupine C in zaposlenimi na delovnih mestih, ki sodijo v plačno skupino J, gre glede na posebnosti (tako glede nalog in pristojnosti, ki jih imajo, kot tudi glede načina in pogojev za zasedbo delovnega mesta in pridobitev naziva) za dve povsem različni skupini, ki sta zakonsko jasno razmejeni. Upoštevajoč naloge in pristojnosti, ki jih uradnikom podeljuje že sam zakon ter jezikovno in sistemsko razlago določbe 20. člena ZSPJS v povezavi s splošno definicijo plačnih skupin (7. člen ZSPJS) gre v primerjavi z javnimi uslužbenci, zaposlenimi na spremljajočih delovnih mestih plačne skupine J, že v osnovi za povsem različne delovne naloge in delovno pravne položaje. Z ozirom na navedeno tožena stranka ob zaposlitvi tožnice na delovno mesto v plačni skupini C pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki jih je tožnica dosegla pri drugem delodajalcu na delovnem mestu, ki spada v plačno skupino J.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II., III. in V. točka izreka) spremeni tako, da v tem delu na novo glasi: "II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da se sklep tožene stranke z dne 15. 8. 2019 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 19. 12. 2019 kot nezakonita razveljavita.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni: - od 1. 2. 2015 do 30. 11. 2015 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 37. in 42. plačnim razredom ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke; - od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2016 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 41. in 46. plačnim razredom ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke; - od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 41. in 46. plačnim razredom (ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke), z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (razen za izplačilo zakonskih zamudnih obresti za razliko v plači za januar 2017 od 5. 2. do 10. 2. 2017 dalje do plačila); - od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2019 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 42. in 47. plačnim razredom (ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; - od 1. 12. 2019 do 31. 7. 2020 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 44. in 49. plačnim razredom (ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; - od 1. 8. 2020 do 31. 5. 2021 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 44. in 47. plačnim razredom (ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; - od 1. 6. 2021 do 30. 11. 2021 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 44. in 47. plačnim razredom (ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 11. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; - od 1. 12. 2021 do 19. 10. 2022 tožeči stranki izplačati razliko v plači med 47. in 52. plačnim razredom (ter pri tem upoštevati vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 11. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila.

V. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.199,72 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 459,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe z dne 7. 6. 2022, 28. 6. 2022 in 5. 9. 2022. Razsodilo je, da se sklep tožene stranke z dne 14. 8. 2019 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 19. 12. 2019 kot nezakonita razveljavita (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni od 1. 2. 2015 do 30. 11. 2015 tožnici izplača razliko v plači med 37. in 42. plačnim razredom ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke; od 1. 12. 2015 do 31. 12. 2016 tožnici izplača razliko v plači med 41. in 46. plačnim razredom ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke; od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018 tožnici izplača razliko v plači med 41. in 46. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (razen za izplačilo zakonskih zamudnih obresti za razliko v plači za januar 2017 od 5. 2. do 10. 2. 2017 dalje do plačila); od 1. 1. 2019 do 30. 11. 2019 tožnici izplača razliko v plači med 42. in 47. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; od 1. 12. 2019 do 31. 7. 2020 tožnici izplača razliko v plači med 44. in 49. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; od 1. 8. 2020 do 31. 5. 2021 tožnici izplača razliko v plači med 44. in 47. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; od 1. 6. 2021 do 30. 11. 2021 tožnici izplača razliko v plači med 44. in 47. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 11. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; od 1. 12. 2021 do 19. 10. 2022 tožnici izplača razliko v plači med 47. in 52. plačnim razredom (ter pri tem upošteva vse odbitke in dodatke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 11. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (III. točka izreka). V IV. točki izreka je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več in drugače (razvidno iz izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti njene stroške postopka v znesku 3.016,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo v II., III. in V. točki izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Meni, da je napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri prezaposlitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J, saj ne gre za istovrstna in sorodna delovna mesta. Tožnica je v vrtcu opravljala spremljajoča dela, zato ni mogoč zaključek, da je tam opravljala naloge, ki so istovrstne oziroma sorodne nalogam, ki so neposredno povezane z izvrševanjem oblasti ali z varstvom javnega interesa, kot to določa ZJU v 23. členu. Naloge, predvsem pa pristojnosti na takšnih delovnih mestih se močno razlikujejo, zato so s tem namenom tudi delovna mesta uvrščena v različne skupine. Da ne gre za primerljivi (istovrstni, sorodni) delovni mesti potrjuje tudi samo vrednotenje teh delovnih mest. Za delovno mesto, ki ga je tožnica imela v javnem zavodu, so bili določeni plačni razredi v razponu od 28 do 38, za delovno mesto pri toženi stranki, ki je uradniško delovno mesto (višji svetovalec in podsekretar), pa so določeni plačni razredi od 37 do 46. Za podsekretarja pa je zahtevana tudi univerzitetna izobrazba (druga bolonjska stopnja), pri čemer je za delovno mesto "računovodja VII/1" zahtevana največ visokošolska izobrazba (prva bolonjska stopnja). Tožnica je z vsemi napredovanji v javnem zavodu dosegla 33. plačni razred, kot vodja Oddelka za finančno računovodske zadeve pri toženi stranki pa je bila ob zaposlitvi uvrščena v 37. plačni razred, kar je za 4 plačne razrede višje od plačnega razreda, ki ga je dosegla pri prejšnjem delodajalcu. Do navedenih bistvenih navedb se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zaradi česar je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je napačno sklicevalo na sodbo VSRS opr. št. VIII Ips 280/2016, saj ne gre za primerljivi zadevi. Stališča ministrstva za sodišče niso zavezujoča, sodišče pa niti ne pojasni, zakaj utemeljuje svojo odločitev ravno na mnenju z dne 20. 7. 2021. Utemeljevanje možnosti prenosa plačnih razredov napredovanj iz plačne skupine J v plačno skupino C na primeru ostalih javnih uslužbencev je materialnopravno zmotno, saj ni enakosti v nepravu. Sodišče je vezano na zakon in ne na morebitno nepravilno prakso organov. Napačna in v nasprotju z 8. členom ZPP je dokazna ocena glede preverjanja sorodnosti dela, opravljene s strani tožene stranke ob zaposlitvi tožnice. Izpoved A. A. je pomanjkljivo povzeta. Zmotno je sodišče ocenilo tudi izpovedi prič B. B., C. C., D. D. in E. E. Bistveno je kršilo določbe postopka, ker je izpoved E. E. upoštevalo mimo trditvene podlage. Tožnica je pri toženi stranki opravljala vodstvene naloge, v vrtcu pa operativne, ob zaposlitvi jo je bilo treba uvajati v delo. Sodišče je spregledalo, da je bila tožnica v vmesnem času premeščena na delovno mesto "podsekretar", ki sodi v višji, VII/2 plačni razred. Tudi če bi tožnica prenesla dosežene plačne razrede, bi bila ob zaposlitvi uvrščena v 42. plačni razred. Pravilno, upoštevajoč prvi odstavek 19. člena ZSPJS, pa bi bila ob premestitvi v letu 2015 na delovno mesto v višjem tarifnem razredu lahko uvrščena le v 43. plačni razred (na tem delovnem mestu ji tako ni mogoče avtomatično priznati 5 plačnih razredov napredovanj). Prenos doseženih plačnih razredov napredovanj v nižjem tarifnem razredu ob premestitvi na delovno mesto v višjem tarifnem razredu, ni možen. Posledično so, ob predpostavki, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je možen prenos napredovanj iz plačne skupine J v C, napačno določeni vsi nadaljnji plačni razredi. Tožnica je pripravljalno vlogo, s katero je zahtevala nastalo razliko v plači iz naslova dodatkov, oddala priporočeno na pošto dne 28. 6. 2022. Navedeno pomeni, da je zastaran zahtevek za obračun in izplačilo morebitne nastale razlike v plači iz naslova dodatkov za obdobje pred 28. 6. 2019. Ker sodišče ni upoštevalo petletnega zastaralnega roka za terjatve iz delovnega razmerja in triletnega za zakonske zamudne obresti, je zmotno uporabilo materialno pravo. Na navedeno je toženka opozorila v vlogi z dne 17. 8. 2022, vendar se sodišče do teh ugovorov ni opredelilo. Tožena stranka je opozorila tudi na nedoločljivost 2. točke tožbenega zahtevka (naj se upoštevajo vsi odbitki in dodatki). V tem delu je zahtevek in posledično izrek nerazumljiv. Ker je odločitev nepravilna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da uveljavljane bistvene kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP med postopkom ni bilo. Nikakršne nejasnosti ni med razlogi v sodbi sodišča prve stopnje. Vprašanje opredelitve do relevantnih navedb pa se v tem sporu pojavlja kot problem materialnega in ne procesnega prava. Iz navedb tožene stranke namreč izhaja, da se sodišče do nekaterih njenih navedb ni opredelilo, ker je zmotno uporabilo pravila relevantne zakonodaje glede ohranitve plačnih razredov napredovanj. Zato bo o tem problemu govor v nadaljevanju obrazložitve. Navedbe o kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa glede na sprejeto odločitev, tudi sicer niso pravno odločilne. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti ostalih uradoma upoštevnih kršitev, na katere mora paziti glede na drugi odstavek 350. člena ZPP.

6. Tožnica je v tem sporu zahtevala izplačilo razlike v plači za čas od 1. 2. 2015 do 19. 10. 2022. Med strankama je v osnovi sporno, ali je imela tožnica ob zaposlitvi pri toženi stranki v letu 2011 pravico do ohranitve plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na prejšnjem delovnem mestu pri drugem delodajalcu. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje je tožnica s 1. 2. 2011 pri toženi stranki sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Vodja oddelka za finančno računovodske zadeve" v nazivu "višji svetovalec I", šifra delovnega mesta C... Pred tem je bila zaposlena v javnem zavodu Vrtec F., kjer je opravljala dela in naloge delovnega mesta "Računovodja VII/1", šifra delovnega mesta J... Na tem delovnem mestu je dosegla 7 plačnih razredov napredovanja. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je v okoliščinah obravnavanega primera mogoča ohranitev oziroma prenos plačnih razredov napredovanj javnega uslužbenca iz plačne podskupine J v plačno skupino C. Ugotovilo je, da je bila tožnica pri prejšnjem delodajalcu zaposlena na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih, saj je na obeh delovnih mestih opravljala večinoma enake naloge oziroma sorodna dela, pri čemer so bile na vsakem delovnem mestu določene specifike. Po presoji sodišča prve stopnje odločitev tožene stranke, da tožnici ob njeni zaposlitvi v letu 2011 ne prizna plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegla na prejšnjem delovnem mestu pri drugem delodajalcu, v drugi plačni skupini, ni pravilna. Zato je tožnici deloma priznalo razliko v plači za čas od 1. 2. 2015 do 19. 10. 2022. Tožnica zoper zavrnjeni del zahtevka pritožbe ne vlaga.

7. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS)1 v 20. členu določa, da v primeru, če je javni uslužbenec premeščen na drugo delovno mesto v nižjem ali istem tarifnem razredu, obdrži število plačnih razredov napredovanja, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, razen če pristojni organ ugotovi, da na prejšnjem delovnem mestu ni dosegel pričakovanih rezultatov (razlog nesposobnosti) ali da plačni razredi za napredovanje na prejšnjem delovnem mestu niso bili doseženi v skladu z zakonom ali na njegovi podlagi izdanimi predpisi. Ohranitev plačnih razredov napredovanja je možno pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni skupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah.

8. Tožnica je bila pri prejšnjem delodajalcu zaposlena na spremljajočem delovnem mestu "Računovodja VII/1" (šifra delovnega mesta J... - tarifni razred VII/1). Gre za delovno mesto, ki sodi v plačno skupino J (Spremljajoča delovna mesta), plačno podskupino J1 (Strokovni delavci). Pri toženi stranki pa se je zaposlila na delovnem mestu "Vodja oddelka za finančno računovodske zadeve" v nazivu "višji svetovalec I" (šifra delovnega mesta C... - tarifni razred VII/12). Delovno mesto sodi v plačno skupino C (Uradniški nazivi v državni upravi in upravah lokalnih skupnosti ter v drugih državnih organih) ter plačno podskupino C2 (Uradniki v državni upravi, upravah pravosodnih organov in upravah lokalnih skupnosti).

9. Napačno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je pri premestitvi javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C možno ohraniti število napredovanj, doseženih v plačni skupini J. Določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS, ki ureja ohranitev plačnih razredov napredovanj, je potrebno razlagati v povezavi z ostalimi določbami ZSPJS in Zakona o javnih uslužbencih (ZJU).3 ZJU namreč v 23. členu strogo ločuje uradniška od strokovno - tehničnih delovnih mest ter v 84. členu določa, da uradnik svoje naloge izvršuje v uradniškem nazivu. Skladno z ZJU so uradniki javni uslužbenci, ki v organih opravljajo javne naloge, javne naloge v organih pa so naloge, ki so neposredno povezane z izvrševanjem oblasti ali z varstvom javnega interesa (prvi odstavek 23. člena ZJU). Uradniki imajo tako že po zakonu pristojnosti, ki jih drugi javni uslužbenci, ki niso zaposleni na uradniških delovnih mestih, nimajo. Pogoj za zasedbo uradniškega delovnega mesta je tudi naziv, zato mora uradnik izpolnjevati tudi pogoje za imenovanje v naziv iz 86. in 88. člena ZJU, kar se preverja ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Različen položaj izkazuje tudi vrednotenje teh delovnih mest, saj je delovno mesto, ki ga ima tožnica pri toženi stranki že v osnovi bistveno višje vrednoteno, kot delovno mesto, ki ga je zasedala pri prejšnjem delodajalcu,4 kar pomeni, da to delovno mesto po zahtevnosti in vsebini nalog ter pristojnostih, torej že po naravi stvari, nikakor ne more biti istovrstno ali sorodno delovnemu mestu, ki ga je tožnica zasedala v javnem zavodu. Pri uradnikih iz plačne skupine C in zaposlenimi na delovnih mestih, ki sodijo v plačno skupino J, gre torej glede na posebnosti (tako glede nalog in pristojnosti, ki jih imajo, kot tudi glede načina in pogojev za zasedbo delovnega mesta in pridobitev naziva) za dve povsem različni skupini, ki sta zakonsko jasno razmejeni. Upoštevajoč naloge in pristojnosti, ki jih uradnikom podeljuje že sam zakon ter jezikovno in sistemsko razlago določbe 20. člena ZSPJS v povezavi s splošno definicijo plačnih skupin (7. člen ZSPJS) gre v primerjavi z javnimi uslužbenci, zaposlenimi na spremljajočih delovnih mestih plačne skupine J, že v osnovi za povsem različne delovne naloge in delovno pravne položaje. Z ozirom na navedeno tožena stranka ob zaposlitvi tožnice na delovno mesto v plačni skupini C pravilno ni upoštevala napredovanj v plačnih razredih, ki jih je tožnica dosegla pri drugem delodajalcu na delovnem mestu, ki spada v plačno skupino J.5

10. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na judikat Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 280/2016, saj ne gre za primerljivo zadevo. V zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS namreč dejansko ni šlo za premestitev javnega uslužbenca iz plačne skupine J v plačno skupino C, temveč zgolj za uskladitev pravnega stanja z dejanskim. Javni uslužbenec v tej zadevi je namreč ves čas dejansko opravljal dela in naloge delovnega mesta, ki spada v plačno skupino C in teh del ni pričel opravljati šele po formalni premestitvi iz plačne skupine J v plačno skupino C. Ker je torej ves čas dejansko opravljal dela delovnega mesta iz plačne skupine C in je torej s "premestitvijo" delodajalec njegov delovnopravni položaj le formalno uskladil z dejanskim, je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je upravičen do ohranitve števila napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, ki ga je le formalno zasedal. Izven tega izjemnega položaja pa je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS, kot je razvidno iz te odločbe, da določba prvega odstavka 20. člena ZSPJS v takšnem primeru, kot je tudi tožničin, ne omogoča prenosa napredovanj (torej iz plačne skupine J v plačno skupino C).6

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da v obravnavani zadevi tožena stranka pri zaposlitvi tožnice ni kršila določbe 20. člena ZSPJS in jo torej pri določitvi plačnega razreda iz izplačilu plače, ni prikrajšala. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zahtevek tožnice tudi v tem delu zavrnilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Posledično se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb (glede višine prisojene razlike v plači) ni opredeljevalo, ker to ni bilo potrebno (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani del sodbe, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Skladno s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP je tožnica, ki je po spremembi prvostopne sodbe s svojim zahtevkom v celoti propadla, dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, svoje stroške postopka pa krije sama. Pritožbeno sodišče je toženi stranki za postopek pred sodiščem prve stopnje na podlagi njenega stroškovnika in skladno z določili Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) glede na vrednost spornega predmeta priznalo naslednje potrebne stroške: 600 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 16/1a OT), 1350 točk za pripravljalne vloge z dne 9. 6. 2022, 1. 7. 2022 in 23. 7. 2022 (tar. št. 16/2 OT), 600 točk za zastopanje na naroku dne 13. 6. 2022 (tar. št. 16/3a OT), 40 točk za odsotnost iz pisarne za narok za dne 13. 6. 2022 (četrti odstavek 6. člena OT), 300 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 7. 9. 2022 (tar. št. 16/3b OT), 300 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku za glavno obravnavo dne 7. 9. 2022 (prvi odstavek 6. člena OT), 40 točk za odsotnost iz pisarne za narok za dne 7. 9. 2022 (četrti odstavek 6. člena OT), 300 točk za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2022 (tar. št. 16/3b OT), 50 točk za porabljeni čas med zastopanjem na naroku za glavno obravnavo dne 19. 10. 2022 (prvi odstavek 6. člena OT), 40 točk za odsotnost iz pisarne za narok za dne 19. 10. 2022 (četrti odstavek 6. člena OT) ter 46,20 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 3.666,20 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 2.199,72 EUR. Ostalih priglašenih stroškov sodišče toženi stranki ni priznalo, ker zanje ni podlage v OT. Pritožbeno sodišče tako toženi stranki ni priznalo priglašenih stroškov za preglede listin in dokumentacije ter poročilo stranki, saj so ti že zajeti v priznanih stroških za sestavo odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog. Ni ji priznalo stroškov za prvo in peto pripravljalno vlogo, ker jih ni štelo za potrebni. Navedbe iz prve, povsem kratke pripravljalne vloge bi toženka lahko vključila v druge vloge, v zadnji pripravljalni vlogi pa zgolj ponavlja svoje predhodne navedbe. Nagrade za prejem in pregled prepisa zvočnega posnetka ni priznalo, ker je toženka ne specificira, poleg tega ni mogoče šteti, da gre samostojno storitev, ki je ni mogoče vključiti v nagrado za opravila, ki jih je pritožbeno sodišče priznalo. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnica toženi stranki dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 2.199,72 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila. Tožnica, ki je v sporu propadla, sodne takse ni dolžna plačati skladno z opombo 2.3 a Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.).

14. Ker je tožena stranka s pritožbo v celoti uspela, je upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Skladno z OT in priglašenimi stroški se ji prizna 750 točk za sestavo pritožbe ter 2 % materialnih stroškov (15 točk), kar skupaj znaša 459,00 EUR. Nagrade za poročilo stranki ni priznalo, ker je ta že vključena v priznanih stroških za sestavo pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami. 2 Iz pogodbe o zaposlitvi (A7) res izhaja, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, da gre pri tem delovnem mestu za tarifni razred VII/1. Vendar pa delovno mesto s šifro C... po Kolektivni pogodbi za državno upravo, uprave pravosodnih organov in uprave samoupravnih lokalnih skupnosti dejansko ne spada v tarifni razred VII/1, temveč v tarifni razred VII/2. 3 Ur. l. RS, št. 63/2007 - UPB. 4 Po trenutni plačni lestvici je izhodiščni plačni razred za delovno mesto s šifro C... za 5 plačnih razredov višji od plačnega razreda delovnega mesta s šifro J... 5 Primerjaj VDSS, opr. št. Pdp 1194/2011, Pdp 940/2015. 6 Glede na primerjavo delovnih mest s šifro J... in C..., kot sta opredeljeni v kolektivnih pogodbah, ki zavezujeta predhodnega in sedanjega delodajalca, pa tudi sicer ne gre za delovni mesti v istem tarifnem razredu. Kadar se javni uslužbenec zaposli na delovnem mestu v višjem tarifnem razredu, pa ohranitev predhodnih napredovanj na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu po 20. členu ZSPJS, ni mogoč.