Jedro

Tožnica je s pozivom bila pravilno pozvana na dopolnitev prošenj, ker pa ju ni dopolnila tako, kot ji je bilo naloženo - njeni prošnji vsebujeta zgolj podatke o zadevi ter o obliki in obsegu uveljavljanja BPP, nimata pa ostalih podatkov iz tretjega odstavka 32. člena ZBPP, je organ za BPP pravilno ocenil, da sta ti prošnji formalno pomanjkljivi, kot taki pa ne omogočata vsebinskega odločanja, zato je organ svojo odločitev o zavrženju tudi pravilno oprl na drugi odstavek 67. člena ZUP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP združil zadevi pod št. Bpp 231/2013 in Bpp 234/2013 v skupno obravnavo in odločanje, zadeva pa se naprej vodi pod št. Bpp 231/2013, prošnji tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem v zvezi s tožbo zoper sklep Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. Bpp 167/2013 z dne 16. 9. 2013, in pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, I U 1286/2013 z dne 11. 9. 2013, ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka pa zavrgel. V obrazložitvi se je glede odločitve o združitvi zadev skliceval na 130. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), glede odločitve o zavrženju prošenj tožnice pa je navedel, da tožnica ni vložila prošenj za dodelitev brezplačne pravne pomoči na predpisanem obrazcu, vsebina njenih vlog pa tudi ni bila popolna, kljub ustreznemu pozivu na dopolnitev glede na 32. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Tožnica se je sicer napačno sklicevala na četrti odstavek 11. člena ZBPP, ki se nanjo ne more nanašati. Glede na navedeno je organ prošnji kot nepopolni in neprimerni za nadaljnje obravnavanje zavrgel na podlagi drugega odstavka 67. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP.

Tožnica je v tožbi navedla, da ker je brezposelna, se njeno premoženjsko stanje glede na 12. člena ZBPP ne ugotavlja. Meni tudi, da sodnica, ki je o prošnji odločala, o njeni prošnji ne bi smela odločati, ker za to ni pristojna. Za odločitev tudi ni bilo podlage v 2., 31. a in 34. členu ZBPP. Ne gre za upravno zadevo glede na 1. člen ZUP, zato je združevanje zadev neveljavno. Ugotovitev organa, da je treba njeno prošnjo po prvem odstavku 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP zavrniti iz razloga, ki ga zakon sploh ne omenja, je v celoti nepravilna. 24. člen se nanaša na upravno zadevo in ne na pravno sredstvo, 37. člen pa predpisuje materialnopravno odločitev in ne procesne odločitve. Tožnica je tožbo vložila v interesu občanov kot članica mestnega sveta A., torej so podatki o sejninah, ki jih dobiva od A., pravilni in zakoniti. Njeni prihodki iz zaposlitve na Ministrstvu za B. so za ta postopek, začet v javnem interesu, brezpredmetni. Sicer so pa podatki pridobljeni iz zasebne tožbe, kar pomeni, da so za ta postopek neuporabni. Sodnica, ki je o zadevi odločala, je podatke pridobila brez tožničinega soglasja, torej protizakonito. Za ugotavljanje odgovornosti prosilca ne more biti podlaga prvi odstavek 20. člena ZBPP. Predlagala je ugoditev tožbi, odpravo sklepa in da ji sodišče dodeli brezplačno pravno pomoč za zastopanje v tej zadevi.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne in izčrpne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožnica nima prav, ko meni, da dodelitev BPP ni upravna zadeva. Upravno zadevo opredeljuje ZUP v 2. členu, ki v prvem odstavku določa, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, po drugem odstavku pa se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari. ZBPP v drugem odstavku 34. člena določa, da pristojni organ za BPP postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če ZBPP ne določa drugače. Zato je bil organ za BPP dolžan v okviru formalnega preizkusa tožničinih prošenj ugotoviti, ali te izpolnjujejo formalne pogoje, ki jih za obravnavo vloge predpisujeta ZBPP in ZUP.

Specialna določba ZBPP, ki se nanaša na obliko in vsebino prošnje za dodelitev BPP, je 32. člen. Ta v prvem in drugem odstavku določa, da prosilec prošnjo vloži na predpisanem obrazcu, če je ne vloži tako, pa morata biti vsebina posameznih rubrik v prošnji in zaporedje rubrik enaka vsebini obrazca. Podatki, ki jih mora prošnja vsebovati, so določeni v tretjem odstavku 32. člena ZBPP. Podatki iz tretjega odstavka 32. člena ZBPP so torej posebni podatki, ki jih poleg splošnih podatkov iz 66. člena ZUP mora vsebovati prošnja za dodelitev BPP in morajo biti zapisani v predpisanem zaporedju. Po prvem odstavku 67. člena ZUP mora organ, če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, zahtevati od vložnika odpravo pomanjkljivosti.

Sodišče ugotavlja, da je organ za BPP pri obravnavi tožničinih prošenj postopal po v prejšnji točki navedenih določbah. Ker tožnica prošenj ni vložila na predpisanem obrazcu (in teh ugotovitev tožnica ne prereka) in ker je organ ugotovil, da prošnji ne vsebujeta vseh predpisanih podatkov, je tožnico pozval k odpravi pomanjkljivosti, ji pojasnil, kako jih mora odpraviti in v katerem roku. Opozoril jo je tudi na pravno posledico – zavrženje prošenj, če tega ne bo storila. S takšnim pozivom je bila po presoji sodišča tožnica pravilno pozvana na dopolnitev prošenj. Ker pa ju ni dopolnila tako, kot ji je bilo naloženo - njeni prošnji vsebujeta zgolj podatke o zadevi ter o obliki in obsegu uveljavljanja BPP, nimata pa ostalih podatkov iz tretjega odstavka 32. člena ZBPP, je organ za BPP pravilno ocenil, da sta ti prošnji formalno pomanjkljivi, kot taki pa ne omogočata vsebinskega odločanja. Tožnica sicer tudi navaja, da je organ za BPP protizakonito pridobival podatke iz njene zasebne tožbe in iz uradne evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kar pa ne drži, saj organ za BPP v obravnavani zadevi sam ni ugotavljal nobenih podatkov, tožnici pa je tudi pravilno pojasnil, da po uradni dolžnosti pridobiva podatke iz uradnih evidenc naknadno, šele po tem, ko oziroma če prejme formalno popolno vlogo stranke. Organ pa je svojo odločitev o zavrženju tudi pravilno oprl na drugi odstavek 67. člena ZUP, ki določa, da organ vlogo zavrže, če stranka vloge ne popravi, in na drugi odstavek 34. člena ZBPP, ki pa predpisuje uporabo pravil ZUP, in ne na prvi odstavek 24. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZBPP, kot to zmotno navaja tožnica v tožbi.

V izpodbijanem sklepu se je organ za BPP tudi pravilno opredelil, da tožnica ni upravičenka iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP, za katero se po četrtem odstavku 11. člena ZBPP ne bi ugotavljal finančni položaj. Po 4. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP so namreč upravičenci nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisana v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljena. Tožnica pa je tožbo in pritožbo, v zvezi s katerima je zaprosila za dodelitev BPP, vložila kot fizična oseba (tudi če bi nastopala kot članica mestnega sveta – kot takšna ima po 34.a členu Zakona o lokalni samoupravi položaj funkcionarja – pa v ZBPP ni podlage, da se njen finančni položaj ne bi ugotavljal).

Prav tako so neutemeljene tožničine navedbe, da sodnica, ki je izdala izpodbijani sklep, za to ni bila pristojna. Po tretjem odstavku 2. člena ZBPP o odobritvi BPP odloča predsednik okrožnega sodišča oziroma predsednik specializiranega sodišča prve stopnje; v funkciji odločanja o prošnjah za dodelitev BPP deluje kot pristojen organ za BPP. Predsednik sodišča pa lahko za odločanje pooblasti drugega sodnika, ki ima položaj svétnika (tretji odstavek 2. člena ZBPP). Tako je predsednica tega sodišča za odločanje o odobritvi BPP pooblastila sodnico na položaju višje sodnice svétnice, ki je izdala izpodbijani sklep; v uvodu tega sklepa pa sta tudi navedena številka in datum pooblastila.

Sodišče je glede na povedano tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

O predlogu tožnice, da se v tem upravnem sporu oprosti plačila sodnih taks, sodišče ni posebej odločalo, ker se v postopku za odločanje o dodelitvi BPP taksa ne plača (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).

Tožnica je tudi vložila prošnjo za dodelitev BPP za vložitev tožbe zoper obravnavani sklep, ki pa jo je pristojni organ za BPP s sklepom, št. Bpp 287/2013 z dne 17. 12. 2013, zavrgel.