Jedro

ZUN določa, kdaj je potrebno za gradnjo lokacijsko dovoljenje. Če je bil objekt že zgrajen brez lokacijskega dovoljenja, to ni ovira za uporabo 1. odst. 74. čl. zakona.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Dne 3.6.1992 je urbanistični inšpektor opravil ogled počitniškega objekta na parc. št. 3967/2, katerega lastnica je tožnica. Ugotovil je, da ima objekt izmere 7,30 x 5,40. Terasa meri 7,30 x 2 m. Ne gre torej za čebelnjak, za katerega je bilo dne 27.10.1986 pokojnemu možu tožnice izdano potrdilo o priglasitvi del, temveč za počitniško hišico. Dne 29.7.1992 je urbanistični inšpektor na podlagi 72. in 1. ter 2. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor izdal odločbo, s katero je odločil, da mora tožnica takoj ustaviti gradnjo in da mora v roku enega meseca zaprositi za lokacijsko dovoljenje. Ugotovil je, da je gradnja končana. Tožnica je zgradila objekt brez lokacijskega dovoljenja.

V pritožbi je tožnica navajala, da je objekt že leta 1983 zgradil njen pokojni mož. Leta 1986 je mož dobil dovoljenje za gradnjo montažnega čebelnjaka. Po njegovi smrti je po sklepu o dedovanju postala lastnica tožnica. Zato ni pravilno, da je sedaj odločeno o ustavitvi gradnje. Vso dokumentacijo je že pridobil mož, zato ni smiselno, da sedaj urbanistični inšpektor zahteva ponovno dokumentacijo.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbo zavrnila. Odločitev je oprla na določbe 50., 51. in 62. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Te določbe določajo, kdaj je za gradnjo potrebno lokacijsko dovoljenje in kdaj zadošča odločba (potrdilo) o dovolitvi priglašenih del. Po potrdilu z dne 27.10.1986 je bila dovoljena gradnja montažnega čebeljnjaka velikosti 4 x 4 m, ne pa počitniške hiše, ki je bila dejansko zgrajena. Za takšen objekt potrdilo ne zadošča, potrebno je lokacijsko dovoljenje. Ustavitev gradbenih del se lahko izreče tudi v primeru, ko je objekt že zgrajen, zaradi možnosti nadaljnjega inšpekcijskega ukrepa po 3. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Z dedovanjem po pokojnem možu je tožnica prevzela vse pravice in obveznosti po njem. Ker lokacijsko dovoljenje ni bilo prej izdano, ga mora sedaj pridobiti tožnica.

V tožbi je tožnica predlagala, da sodišče takšno odločbo odpravi. Navajala je, da dejansko stanje ni bilo natančno in popolno ugotovljeno. Stavba je večji del čebelnjak, kasneje je bilo nekaj prizidano. Za dela, kjer je stavba v osnovi čebeljnjak, urbanistični inšpektor ne bi smel izdati odločbe za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Tožničina vloga za pridobitev lokacijskega dovoljenja je bila zavržena. Tožničin mož si je ob čebelnjaku uredil sobo in sanitarije. Tožnica je po moževi smrti sate in čebelarsko opremo prodala. Če je bila stavba vsaj delno zakonito zgrajena, sedaj ne more ves objekt biti nelegalen. Urbanistični inšpektor bi moral zakonito ugotoviti, za kakšen objekt gre. Stavba je že veliko let v celoti zgrajena, zato urbanistični inšpektor ne more ugotoviti, da je gradnja nezakonita. Tožnica sploh ni ničesar gradila, ampak je stavbo le podedovala. Nepravilna je praksa, da se ukrepi uporabljajo tudi za že zgrajene stavbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Inšpekcijsko nadzorstvo urejajo določbe 71. do 78. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in RS, št. 26/90, 18/93 - ZUN). V 1. odstavku 74. člena je določeno, da lahko urbanistični inšpektor, če oseba gradi ali drugače posega v prostor brez lokacijskega dovoljenja ali brez odločbe o dovolitvi priglašenih del na območju, kjer je sicer gradnja dovoljena, odredi, da se gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi lokacijskega dovoljenja, oziroma odločbe o dovolitvi priglašenih del. V 50. členu je določeno, kdaj je potrebno pridobiti lokacijsko dovoljenje, 51. člen pa določa, kdaj lokacijsko dovoljenje ni potrebno. Glede na vsebino zapisnika o ogledu kraja, kjer se nahaja tožničin objekt, z dne 3.6.1992, je moč nedvomno sklepati, da ne gre za objekt, za katerega lokacijsko dovoljenje ne bi bilo potrebno. To pomeni, da 51. člena ni mogoče uporabiti. Prvostopni upravni organ je glede na to, da tožnica lokacijskega dovoljenja nima, pravilno odločil na podlagi 1. in 2. odstavka 74. člena navedenega zakona.

Tožnica zatrjuje, da je bil objekt zgrajen že leta 1983, da ona ni ničesar gradila in da je pridobil potrebno dokumentacijo njen pokojni mož, ki je objekt zgradil do konca. Takih ugovorov ni mogoče sprejeti. Iz vsebine navedenih določb, ki urejajo inšpekcijsko nadzorstvo, je moč sklepati, da inšpekcijski ukrepi ne morejo zastarati. Če bi bila trditev tožnice sprejemljiva, bi s potekom roka tako že od vsega začetka nezakonita dejanja oziroma stanja postala zakonita in inšpekcijski ukrepi ne bi bili več dopustni. Utemeljitve, ki jih ponuja tožba, ni mogoče sprejeti tudi zato, ker navedeni zakon rokov ne določa. Pri posegih v prostor ne gre le za uresničevanje in izvajanje posamične pravice, temveč predvsem za uveljavljanje in poseganje v javne in širše družbene interese. Takšni nezakoniti posegi so torej tudi po svoji naravi takšni, da zaradi poteka roka določena nezakonita gradnja, ne more postati zakonita.

Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) tožbo zavrniti. Ta zakon je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati v Republiki Sloveniji.