Jedro

Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Obenem je z II. točko izreka naložilo tožencu, da tožniku v roku 8 dni povrne 248,03 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper odločitev v II. točki izreka navedenega sklepa, je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, ko je pri odločitvi o stroških postopka uporabilo določbe 1. odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP). Le-ta namreč ne določa, da mora toženec v primeru, ko tožnik umakne tožbo, tožniku povrniti njene stroške postopka. Navedena določba se nanaša na dejanski stan, ko tožnik umakne tožbo, toženec pa priglasi stroške postopka. Za tak primer je določeno, da mora tožnik, ki umakne tožbo tožencu povrniti stroške, razen, če je tožbo umaknil takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. V konkretnem primeru ne gre za dejanski stan iz 158. člena ZPP, saj je z navedeno določbo glede povrnitve stroškov postopka, določena le obveznost tožnika v primeru umika tožbe. V predmetni zadevi pa tudi ne gre za situacijo, da je tožnik umaknil tožbo zato, ker je toženec njegov tožbeni zahtevek izpolnil. Toženec zahtevka ni pripoznal, je le saniral stanje glede na odločitev Ustavnega sodišča RS in določbe ZOPRZUJF. Tudi če bi prvostopno sodišče pravilno uporabilo 1. odstavek 158. člena ZPP, ga v konkretni zadevi sploh ne bi smelo uporabiti, saj tožnik ni podal trditev, da je umaknil tožbo takoj, ko naj bi toženec izpolnil zahtevek. V svoji vlogi z dne 26. 2. 2014 je tožnik zgolj sporočil, da glede na spremenjeno dejansko stanje ne vztraja pri tožbi, meni pa, da je upravičen do povračila stroškov. Tožnik torej sploh ni zatrjeval, da je toženec po vložitvi tožbe izpolnil zahtevek. Določba 1. odstavka 158. člena ZPP nalaga tožniku, da ob umiku tožbe izrecno navede, da je toženec izpolnil zahtevek, kakor tudi, da je tožbo umaknil takoj potem, ko je bil zahtevek izpolnjen. Če tega ne stori, razlog zaradi katerega se je odločil za umik sploh ni pomemben. Tožnik v konkretnem postopku ni navajal ničesar od navedenega, zato ob odsotnosti trditvene podlage sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, niti podlage, za uporabo izjeme od 158. člena ZPP, pa jo je vseeno uporabilo. Izpodbijana odločitev nenazadnje ni na mestu tudi zaradi časovnega razkoraka med domnevno izpolnitvijo zahtevka in umikom tožbe, zaradi katerega nikakor ni mogoče zaključiti, da je bila tožba umaknjena takoj po izpolnitvi zahtevka. Posebej to še velja za to, ker je bil tožnik zastopan po pooblaščencu, ki je pravni strokovnjak. Če bi že šteli, da odločba št. ... z dne 24. 6. 2013 pomeni izpolnitev zahtevka, je potrebno upoštevati, da je bila odločba izdana dne 24. 6. 2013 in tožniku vročena 26. 6. 2013, tožba pa je bila umaknjena šele z vlogo z dne 26. 2. 2014 in to šele potem, ko je toženec pripravljalno vlogo omenjeno odločbo z dne 24. 6. 2013 predložil sodišču in se nanjo skliceval. Glede na navedeno nikakor ni mogoče zaključiti, da je tožnik tožbo umaknil takoj, ko naj bi prejel izpolnitev zahtevka. Obdobje osmih mesecev od datuma izpolnitve pa do umika zahtevka ne more biti časovno obdobje, ki bi ga lahko označili kot takoj in na tej podlagi uporabili izjemo po 1. odstavku 158. člena ZPP. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka oziroma da se stroškovni del tožbenega zahtevka zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in pravilno odločilo ter uporabilo materialno pravo. Pri tem tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 158. člena ZPP pravilno odločilo o povrnitvi stroškov postopka, kot jih je tožnik priglasil ob vložitvi tožbe in jih na to uveljavljal, ko je umaknil tožbo. Tožnik je namreč dne 28. 2. 2014 umaknil tožbo, vztrajal pa, da se mu povrnejo stroški postopka, ker je menil, da je bila tožba v času njene vložitve utemeljena.

Po 1. odstavku 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti stroške, razen če jo umakne takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. V tej določbi velja pravilo, da mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.

Izjema od tega pravila, ki k povrnitvi stroškov postopka zavezuje toženo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. Če je toženec med pravdo izpolnil zahtevek v celoti ali delno, ga s tem smiselno pripozna, zato mora plačati pravdne stroške (razen, če gre za tak izjemen primer, ko ni dal povoda za tožbo) in sicer so to potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe (smiselno 1. odstavek 154. člena ZPP) pod pogojem, da je tudi stroške postopka uveljavljal pravočasno.

Kot izhaja iz umika tožbe, tožnik izrecno ni navajal, da je toženec izpolnil zahtevek, kot ga je uveljavljal s tožbo, vendar pa to smiselno izhaja iz samih navedb v vlogi, ko navaja, da umika tožbo glede na spremenjeno stanje. Pred tem je toženec v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2014, s katero je bil tožnik tudi obveščen, navajal, da je na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-186/2012 z dne 14. 3. 2013 izdal odločbo z dne 24. 6. 2013, s katero je odpravil posledice razveljavitve določb 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ tako, da tožnikova starostna pokojnina od 23. 3. 2013 ponovno znaša 1.221,03 EUR, izplačal pa mu je že tudi del zneska, kot ga uveljavljal s tožbo, del pa bo izplačan v mesecu maju 2014. Očitno je tožnik s takšno odločitvijo v odločbi z dne 24. 6. 2013 tudi soglašal, saj je postala pravnomočna. S tem, ko so bile odpravljene posledice, je toženec izpolnil tožnikov tožbeni zahtevek.

Tožniku pa tudi ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila le-ta umaknjena še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo, tožencu pa tudi zaradi tega niso nastali dodatni stroški.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožencu utemeljeno naložilo, da tožniku povrne stroške postopka in sicer v višini 248,03 EUR. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že v več identičnih zadevah in sicer, da se za povračilo stroškov tožniku ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP in tožencu naloži, da tožniku povrne stroške postopka.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sklep v izpodbijanem delu (II. točka izreka) pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.