Jedro

V zvezi z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis služnostne pravice, tožencev, kot zadnjih lastnikov zemljišča, ki naj bi bilo obremenjeno s služnostjo na podlagi pogodbe njunega prednika, ne bi mogle zavezovati določbe iz pogodbe o ustanovitvi služnosti, če služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, če za obstoj služnosti nista vedela in če sta nepremičnino kupila brez bremen. Ni utemeljen (nasprotni) tožbeni zahtevek na prenehanje služnostne pravice, saj stranka nima pravno priznanega dostopa do svoje parcele in zato služnostna pot ni postala nepotrebna.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 2., 3. in 4. odstavku 1. točke II. razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V ostalem (1. odstavek 1. točke in 2. točka II.) se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo (in s popravnim sklepom popravilo napako v parcelni številki), da obstaja v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 2061/382, vložna št. 2179 k.o. ..., služnostna pravica prehoda po parceli št. 2061/114 vl. št. 2183 k.o. ..., ki je last tožencev (1. odstavek 1. točke II. izreka sodbe). Nadalje je sodišče toženi stranki B.H. in M. H. naložilo izstavitev za vknjižbo primerne listine, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnine parc. št. 2061/382, vl. št. 2179 k.o. ... mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in voženj ob robu celotne dolžine severne strani parcele v breme parcele št. 2061/383 vl. št. 2180 k.o. .... Tožencema je naložilo odstranitev dela zidane ograje, ki razmejuje parcelo št. 2061/383 in parcelo št. 2061/382 in odstranitev drugih ovir, ki onemogočajo prehod od poti parc. št. 2061/114 preko parcele št. 2061/383 in dostop do parcele št. 2061/382. Končno je tožencema naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 64.750,00 SIT (2., 3. in 4. odstavek 1. točke II. izreka sodbe). Pod točko 2., II. izreka sodbe pa je prvostopno sodišče zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek B.H. in M. H. zoper N.B. in A. B., da je prenehala služnostna pravica hoje, vožnje in živinogona, ki je v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 2061/114, vl. št. 2183 k.o. ..., vknjižena v zemljiški knjigi v korist vsakokratnega lastnika oziroma imetnika pravice uporabe parcel št. 2061/382 in 2061/383. Zavrnjen je tudi zahtevek, da morata N.B. in A. B. izstaviti B.H. in M. H. listino, primerno za izbris služnostne pravice, vpisane na parceli št. 2061/114 vl. št. 2183 k.o. ....

Prvostopno sodišče je s sklepom pod I. odločilo tudi o predlagani začasni odredbi in jo izdalo, proti čemer sta M.H. in B. H. vložila ugovor, o katerem bo moralo odločati prvostopno sodišče. Zaradi razumljivosti pritožbeno sodišče v nadaljevanju imenuje tožečo stranko N. B. in A. B. ter toženo stranko po nasprotni tožbi N. B. in A. B. kot tožečo stranko, toženo stranko B. H. in M. H. ter tožečo stranko po nasprotni tožbi B. H. in M. H. kot toženo stranko.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razlogeiz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da odločitev sodišča ni pravilna, saj niso upoštevane bistvene okoliščine, ki so podane v tem primeru. Toženca sta po pridobitvi zemljišča pričela z gradnjo stanovanjske hiše po veljavnih predpisih in jo v celoti dokončala z vsemi objekti in ograjo s soglasjem vseh mejašev. Tožeča stranka je bila že leta 1980 seznanjena, kako bosta gradila toženca.

Nenavadno je, da tožnica vtožuje služnostno pot preko parcele tožencev in se sklicuje na nemožnost dostopa do lastne parcele, ko je mati tožnic sama zgradila stanovanjsko hišo mnogo kasneje in to na črno, ni pa izvrševala služnosti po parceli, za katero sedaj zahteva ugotovitev služnosti. Ves čas je imela prost dostop do lastne parcele preko parcele št. 2061/115, vendar sodišče v tej smeri ni opravilo poizvedb in tudi ne pribavilo spisa, iz katerega bi ugotovilo, ali je bil res zaradi sporav v tej zadevi sprožen spor zaradi prepovedi prehoda preko parcele 2061/115. Toženca sta svojo parcelo pridobila v skladu z veljavnmi predpisi brez kakršnekoli oznambe, da naj bi preko njune parcele potekala pot, zato sta tudi stanovanjsko hišo zgradila tako, kot je že navedeno. Sedaj je dejansko tudi nemogoč dostop do parcele, ki je v lasti tožeče stranke, saj je zgrajena betonska ograja pa tudi zidana drvarnica. Kljub predlaganemu ogledu sodišče tega ni opravilo in se ni prepričalo, da ima tožeča stranka dostop iz javne poti in v manjšem delu preko parc. št. 2061/115, vendar pa se ta pot uporablja za dostop k več kot desetim stanovanjskim hišam.

Tožeča stranka ima zasilno pot preko parc. št. 2061/115. Iz slike, ki je vložena v spis, je razvidno, da ima tožeča stranka v žični ograji postavljena dvoriščna vrata, ki mejijo na parc. št. 2061/401, to pa pomeni, da je takšno gradnjo in takšen način izbire služnostne poti oziroma zasilne poti načrtovala že ob samem začetku gradnje. Zato tožena stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da je tožena stranka poznala skupno lokacijsko dokumentacijo za gradnjo na parcelah 2061/383 in 2061/382, prav iz lokacijske dokumentacje pa izhaja, da naj bi imela parcela tožeče stranke dovoz in dostop s predvidene poti na severni strani parcele št. 2061/383. Zaradi odsotnosti tožnik je tožena stranka zasedla celotno parcelo št. 2061/383 in leta 1995 zgradila zidano ograjo ter tako preprečila tožnicam uporabo predvidenega prehoda po severni strani parcele. Tožeča stranka nima prostega dostopa do svoje parcele, saj je na parceli št. 2061/115 zgrajena hiša, parcela je ograjena z zidano ograjo. Parcela št. 2061/401 pa je v privatni lasti in lastniki te parcele tožnicam ne dovolijo uporabe te poti.

Pritožba je delno utemeljena.

Med ostalim uveljavlja tožena stranka pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga ne obrazloži, pritožbeno sodišče pa pri uradnem preizkusu v mejah 2. odstavka 365. člena ZPP bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo.

V zvezi s 1. odstavkom 1. točke II. izreka sodbe je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v tožbi v 1. odstavku zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice prehoda po parceli št. 2061/383 vl. št. 2180 k.o. ... (za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 2061/382, vl. št. 2179 k.o. ...), prvostopno sodišče pa je mimo zahtevka v 1. odstavku 1. točke II. izreka sodbe ugotovilo obstoj služnostne pravice prehoda po parceli št. 2061/114 vl. št. 2183 k.o. .... V tem delu torej sodišče ni odločilo v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP), vendar bi pritožbeno sodišče to prekoračitev lahko upoštevalo samo na zahtevo stranke (3. odstavek 365. člena ZPP), ki pa je ni bilo. Glede na zemljiškoknjižni izpisek (A 8) je na podlagi kupoprodajne pogodbe pri parceli št. 2061/114 vl. št. 2183 v zemljiški knjigi vpisana služnostna pravica poti preko parcele št. 2061/114 v korist vsakokratnega lastnika parcele št. 2061/382, vl. št. 2179 k.o. .... V skladu z določbama 51. in 52. člena ZTLR je bila torej pridobljena stvarna služnost v korist zemljišča tožnic, kot gospodujočega zemljišča in v breme služečega zemljišča na parceli št. 2061/114. Ugotovitev v 1. odstavku 1. točke II. izreka sodbe je torej pravilna.

Z 2. točko II. izreka sodbe je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožencev (po nasprotni tožbi) na prenehanje služnostne pravice v breme vsakokratnega lastnika parcele št. 2061/114, vl. št. 2183 k.o. .... Prvostopno sodišče je celotni zahtevek pod 2. točko II. izreka v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilno zavrnilo iz razlogov, ki jih je navedlo in ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zahtevek se je glasil na prenehanje služnosti zaradi nepotrebnosti (2. odstavek 58. člena ZTLR), na katerega je prvostopno sodišče pravilno odgovorilo, da služnost v korist parcele tožnic št. 2061/382 in v breme parcele št. 2061/114 ni postala nepotrebna, saj tožeča stranka do svoje parcele 2061/382 nima nobenega dostopa. Pravilne so ugotovitve, da so tožeči stranki vsi dostopi preko sosednjih parcel (št. 2051/115, 2061/401) s strani njihovih lastnikov onemogočeni. Potreba uporabe služnostne poti po parceli št. 2061/114 s potekom časa ni odpadla, ampak obstoji še naprej in so nasprotno brez vsake teže pritožbene trditve, češ da ima tožeča stranka dostop preko parcele št. 2061/115. Izkazano je, da tožeča stranka nima dogovorjenega oziroma pravno zagotovljenega nobenega dostopa do svojega zemljišča in so proti temu pritožbene trditve, da sta toženca mnogo prej zgradila svojo hišo, povsem nerelevantne. Prav tako so pravno neupoštevne pritožbene trditve, da je tožeča stranka imela in ima dostop do svoje parcele preko parcele št. 2061/115, kar naj bi se ugotovilo z ogledom, pribavil pa naj bi se tudi pravdni spis, iz katerega naj bi se ugotovilo, zakaj je bil sprožen spor v zvezi s parcelo št. 2061/115. Pregled tega spisa (opr.

št. I P 255/96) je bil v tej pravdni zadevi opravljen in je spis priložen zadevi, iz tega spisa pa izhaja, da lastnica parcele št. 2061/115 ne dovoljuje tožnicam uporabe njene parcele za dostop do zemljišča tožnic, kar je sicer razvidno tudi iz fotografij, iz katerih se vidi, da so vse parcele ograjene in da tožnici dostopa z javne poti do svojega zemljišča nimata. Svoje pritožbene trditve o obstoju zasilne poti (nujne poti; 140. do 148 člen ZNP) pa tožena stranka ni z ničemer dokazala. Ker torej pritožbene trditve ne morejo ovreči ugotovitve prvostopnega sodišča, da tožeča stranka nima pravno priznanega dostopa do svoje parcele št. 2061/382, je pravilen zaključek, da služnostna pot po parceli št. 2061/114 ni postala nepotrebna. Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo, da stvarna služnost tudi ni prenehala iz razlogov po 1. odstavku 58. člena ZTLR, niti ni stvarna služnost prenehala s priposestvovanjem prostosti zaradi neizvrševanja služnosti (3. odstavek 58. člena ZTLR).

Zavrnitev tožbenega zahtevka po 2. točki II. izreka sodbe je torej pravilna, k čemur je dodati še, da nasprotna tožnika B. H. in M. H. nisti nista bila aktivno legitimirana za ta zahtevek, saj je iz zemljiškoknjižnega izpiska (A 8) razvidno, da nista lastnika zemljišča parcele št. 2061/14 vl. št. 2183, to je služečega zemljišča, glede katerega naj bi pravica stvarne služnosti prenehala.

Pritožbeno sodišče je torej iz vseh navedenih razlogov pritožbo glede 2. točke II. izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu sodbo potrdilo (368. člen ZPP).

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena glede 2., 3. in 4. odstavka 1. točke II. izreka sodbe, ko je toženi stranki naložena izstavitev primerne listine, da bi bil mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in voženj v breme parcele št. 2061/383 v korist tožnic kot lastnic parcele št. 2061/382 kot gospodujočega zemljišča. Prvostopno sodišče ugotavlja, da sta tožnici pridobili stvarno služnost voženj preko parcele toženih strank na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 12.11.1980 in aneksa z dne 10.12.1980 ter kupoprodajne pogodbe z dne 9.11.1980 (ter aneksa z dne 10.12.1980). Služnost vožnje preko parcele toženih strank št. 2061/383 sicer ni bila vpisana v zemljiško knjigo, vendar ob obstoju pravnega naslova za služnostno pravico tožeča stranka v tej pravdi zahteva izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo in je po mnenju prvega sodišča utemeljen. Takemu razlogovanju prvostopnega sodišča nasprotuje tožena stranka v pritožbi s trditvami, da sta toženca parcelo št. 2061/383 pridobila brez kakršnekoli oznambe, da naj bi preko njune parcele potekala pot, da imata torej svojo parcelo, ki ni obremenjena s služnostno pravico voženj v korist sosednjega zemljišča. Prav to pa izhaja tudi iz ugotovitev izpodbijane sodbe, ne da bi bila ta ugotovitev pri odločitvi prvostopnega sodišča upoštevana. Ker iz zemljiške knjige izhaja, da na spornem zemljišču tožencev ni vpisana stvarna služnost v korist tožnic kot lastnic gospodujočega zemljišča, na strani domnevnega služečega zemljišča pa je prihajalo do pogodbenega prehajanja lastninske pravice na tem zemljišču, je vprašljivo, ali sta toženca od svojih pravnih prednikov prevzela obveznost dovoliti vknjižbo služnosti na njunem zemljišču v zemljiško knjigo, kar je osrednji zahtevek te pravdne zadeve. Zato za pravilno materialnopravno odločitev glede zahtevka iz 2. odstavka 1. točke II.

izreka sodbe (in posledično glede odločitev po 3.in 4. odstavku 1. točke II. izreka sodbe) po mnenju pritožbenega sodišča ni dovolj dejanskih ugotovitev, ki bi omogočale pravilno materialnopravno odločitv.

Izpodbijana sodba upoštevaje zemljiškoknjižne podatke in posamezne kupoprodajne pogodbe (A 15, A 16 in A 17) že pravilno ugotavlja, da sta tožnici kupili svojo parcelo št. 2061/382 od prejšnjega lastnika I. J., ki je hkrati kot lastnik parcele št. 2061/383 s pogodbo ustanovil stvarno služnost poti preko parcele št. 2061/383 v korist parcele št. 2061/382 in dovolil vknjižbo te služnostne pravice v zemljiški knjigi. Slednje je razvidno tudi iz kupoprodajne pogodbe med I. J. in D. H. ter D. H. glede prodaje parcele št. 2061/383 vl. št. 2180 k.o. ..., na kateri je s pogodbo ustanovil stvarno služnost. Z nadaljnjo kupoprodajno pogodbo z dne 26.1.1983 sta D. H. in D. H. prodala M. H. parcelo št. 2061/383 vl. št. 2180 k.o. ..., ne da bi bila v kupoprodajni pogodbi omenjena obremenjenost te parcele s služnostno pravico voženj v korist lastnic sosednje parcele št. 2061/382, kar tudi ugotavlja prvostopno sodišče. Pri tem tožnici v razmerju do I. J., prvotnega lastnika obeh spornih parcel, nista dosegli vpisa v zemljiško knjigo, kar pomeni, da je bila stvarna služnost v korist tožeče stranke sicer ustanovljena (51. člen ZTLR), ne pa tudi pridobljena (52. člen ZTLR), saj se stvarna služnost na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v javno knjigo. Končno je potrebno še ugotoviti, da sta sedanja toženca pridobila njuno nepremičnino parc. št. 2061/383 vl. št. 2180 k.o. ... na podlagi dveh darilnih pogodb od prejšnje lastnice M. H., kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska (A 10), pri čemer vsebina darilnih pogodb ni bila ugotovljena. Ker torej stvarna služnost ni bila pridobljena z vpisom v zemljiško knjigo, stvarna pravica v korist tožeče stranke ni nastala, ostaja pravno varstvo, ki ga ima na razpolago tožeča stranka v sferi obligacijskega prava, ki ga z zehtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine tudi uveljavlja. Ker pa je na nasprotni strani prišlo dvakrat do singularnega pravnega nasledstva, bi bilo za pravne naslednike sopogodbenika tožeče stranke pri ustanavljanju stvarne služnosti I. J. potrebno ugotoviti, ob tem, ko služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, ali so nepremičnino kupili brez bremen in ali so za obstoj te služnosti vedeli. Tožencev kot zadnjih lastnikov zemljišča, ki naj bi bilo obremenjeno s služnostjo na podlagi pogodbe njunega prednika, ne bi mogle zavezovati določbe iz pogodbe o ustanovitvi služnosti, če služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, če za obstoj služnosti nista vedela in če sta nepremičnino kupila brez bremena. Te ugotovitve bodo še potrebne, preden bo mogoče pravilno razsoditi o obligacijskem zahtevku za izstavitev listine, primerne za vpis ustanovljene stvarne služnosti v zemljiško knjigo. Zato je pritožbeno sodišče v obsegu, razvidnem iz izreka sklepa, pritožbi ugodilo in sodbo delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.