Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo (strah in telesne bolečine), dosojene profesorju telesne vzgoje zaradi nihajne poškodbe vratu z nategnitvijo mehkih vratnih struktur, travmatske okvare 7. in 8. vratne in 1. torakalne živčne korenine levega branhialnega pleteža.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo in odločilo, da ji je dolžna tožena stranka plačati odškodnino v znesku 4.019.324,00 SIT in ji povrniti stroške postopka v znesku 375.825,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odškodnino znižalo na 2.800.000,00 SIT, stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa na 214.144,00 SIT. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 26.238,00 SIT.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki in obe uveljavljali revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka v reviziji povzema izvedeniško mnenje in tožnikovo izpovedbo in zatrjuje, da bi moralo sodišče prisoditi tožeči stranki višjo odškodnino. Pri odmeri vseh denarnih zadoščenj je bilo premalo upoštevano, da je tožnik profesor telesne vzgoje. Premajhno upoštevanje tega dejstva je imelo za posledico, da so bile vse prisojene odškodnine premalo individualizirane. Pred nezgodo izrazito športno rekreativno usmerjen tožnik se je po nezgodi zelo spremenil, opustil je delo demonstratorja borilnih veščin in rekreacije v slovenski vojski in se zaposlil kot svetovalec ministra. Reviziji naj se zato ugodi, celotna odškodnina pa zviša na 3.700.000,00 SIT.

Tožena stranka pa v reviziji zatrjuje, da bi morala biti odškodnina ob upoštevanju izvedeniškega mnenja še nižja. Odškodnine iz naslova neugodnosti med zdravljenjem tožnik sploh ni zahteval, vsa druga prisojena denarna zadoščenja pa so previsoka in odstopajo od podobnih primerov, ki so bili obravnavani v dosedanji sodni praksi.

Revizija tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, revizija tožene stranke pa tožeči stranki. Na revizijo ni odgovorila nobena od pravdnih strank. Državni tožilec, kateremu sta bili obe reviziji vročeni, se o njiju ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Netočna je revizijska trditev tožene stranke, da tožnik ni zahteval denarnega zadoščenja zaradi neugodnosti, ki jih je trpel med zdravljenjem. Da je med zdravljenjem trpel celo vrsto neugodnosti, je namreč tožnik zatrjeval že v tožbi (9. odstavek III. točke tožbenih navedb), podrobneje pa je vse te neugodnosti opisal tudi na obravnavi dne 26.6.1996, ko je bil zaslišan kot stranka.

Okvir in kriterije za prisojo denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel, določata 200. in 203. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Tidve zakonski določbi pa sta, ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev, v izpodbijani pravnomočni sodbi drugostopnega sodišča pravilno uporabljeni. Predvsem je neutemeljen revizijski očitek tožeče stranke, da odškodnina za nepremoženjsko škodo v obravnavanem primeru ni v zadostni meri individualizirana. Iz razlogov izpodbijane sodbe je namreč povsem jasno razvidno, da je sodišče pri odmeri denarnega zadoščenja posebej upoštevalo tožnikovo starost (32 let) in poklic (profesor telesne vzgoje), za katerega se je v življenju usposobil. Ravno zato je bilo tožniku prisojeno nekoliko višje denarno zadoščenje (vendar pa še vedno v mejah kriterijev iz 200. in 203. člena ZOR in v okviru zgornje meje denarnih zadoščenj, ki so jih sodišča prisojala oškodovancem v podobnih primerih). Revizija tožeče stranke, ki zahteva višjo odškodnino le zaradi "individualizacije", zato ni utemeljena. V postopku pred nižjima sodiščema ugotovljena pravnoodločilna dejstva pa tudi ne narekujejo znižanja odškodnine, kar v reviziji predlaga tožena stranka. Tožnik je utrpel v nezgodi nihajno poškodbo vratu z nategnitvijo mehkih vratnih struktur, s travmatsko okvaro 7. in 8. vratne in 1. torakalne živčne korenine levega branhialnega pleteža, ter posttravmatski bolečinski sindrom vratu in leve roke. Tri dni je trpel hude občasne bolečine, en teden srednje hude trajne in dva meseca srednje hude občasne bolečine, lahke občasne pa predvsem prvih šest tednov. Bolečine se občasno še vedno pojavljajo. Med zdravljenjem je moral nositi ovratnico in mirovati, kar je bilo zanj neugodno. Neugodnosti so bile povezane tudi s kontrolnimi pregledi in fizioterapijo. Zaradi opisanih fizičnih bolečin in neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale, je bilo tožniku prisojenih 800.000,00 SIT, kar tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično denarno zadoščenje. Enako velja tudi za prisojeno odškodnino zaradi prestanega strahu, ki je bila tožniku prisojena v znesku 200.000,00 SIT. Po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje je bil namreč primarni strah minimalen, sekundarni strah (zaradi izida zdravljenja) pa je bil srednje intenziven in je trajal šest tednov. Po končanem zdravljenju so ostale tožnikove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 15%, (zavrta gibljivost vratne hrbtenice in mravljinčenje ter zmanjšana občutljivost za bolečino in zmanjšan občutek za dotik), zaradi česar duševno trpi. Oviran je pri poklicnem delu profesorja telesne vzgoje, zaradi pomanjkanja grobe moči in koordinacije finih gibov 4. in 5. prsta leve roke ima težave pri igranju klavirja, z levico ne more prenašati in dvigovati težjih bremen ter opravljati spretnih del, težave pa ima tudi pri tenisu in plavanju. Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja odškodnina v znesku 1.800.000,00 SIT za tožnika primerno denarno zadoščenje, zaradi česar nista utemeljeni reviziji pravdnih strank, ki zahtevata zvišanje oziroma znižanje odškodnine za to obliko nepremoženjske škode.

Po povedanem se je pokazalo, da reviziji nista utemeljeni. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče še ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je reviziji kot neutemeljeni zavrnilo (393. člen ZPP).