Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika za ohranitev pravice do plače prejšnjega delovnega mesta na podlagi drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS. Ta določba pri premestitvah določa le ohranitev plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu, in ne ohranitve plačnega razreda prejšnjega delovnega mesta.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo sklepa toženke št. ... z dne 17. 10. 2022; uvrstitev tožnika v 55. plačni razred z 28. 10. 2022 ter obračun in izplačilo razlike v plači za čas od oktobra 2022 dalje v posameznih zneskih, kot izhajajo iz sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek, ki je tekel po ostalem umaknjenem delu tožbe (II. točka izreka), in zavrnilo predlog toženke za določitev vrednosti spornega predmeta (III. točka izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki povrniti stroške postopka v znesku 612,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Odločitev v II. točki izreka je nadomestilo z nadomestno delno sodbo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v tem delu.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil pred premestitvijo na sedanje delovno mesto uvrščen v 55. plačni razred. Čeprav je po premestitvi zasedel delovno mesto v istem uradniškem nazivu (sekretar), ga je toženka uvrstila v 48. plačni razred. Sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo 20. člena ZSPJS, ki določa ohranitev plačnih razredov napredovanja na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. Zavzema se za ohranitev že pridobljene plače, tj. 55. plačnega razreda, ker zaseda delovno mesto v istem uradniškem nazivu kot pred premestitvijo. Sodišče prve stopnje je poskušalo pavšalno utemeljiti, da dela na istovrstnem oziroma sorodnem delovnem mestu v istem nazivu niso bistvena za odločitev. Splošno znano je, kaj v upravi pomeni naziv sekretar. Razlika je le v tem, za katero vsebinsko področje je pristojen posamezen organ. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se je pritožila zoper II. in IV. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Na podlagi njene pritožbe je sodišče prve stopnje z nadomestno delno sodbo nadomestilo odločitev v II. točki izreka tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačila razlike v plači še v posameznih zneskih, kot izhajajo iz nadomestne sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izdajo nadomestne sodbe je sodišče prve stopnje izčrpalo odločanje o pritožbi zoper II. točko izreka. Po pravnomočnosti nadomestne sodbe je predmet pritožbenega preizkusa le še stroškovni izrek. V zvezi s tem toženka navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo napačno vrednost spora, ker ni upoštevalo vrednosti umaknjenega dela tožbe. Tožba se nanaša na plačilo bodočih denarnih terjatev, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati mesečne zneske za obdobje pet let in toženki stroške priznati glede na vrednost spornega predmeta 57.796,80 EUR. Obrazložitev vrednosti spora je izostala, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglašene stroške toženke je sodišče prve stopnje odmerilo v prenizkem znesku. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje odločilo o vseh priglašenih stroških toženke. Zato sta podani kršitvi 324. in 331. člena ZPP. Opozarja na napačen pravni pouk, saj je sodišče prve stopnje zapisalo, da je treba pritožbo vložiti v treh namesto v dveh izvodih. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožniku naloži povrnitev dodatnih stroškov toženke ob upoštevanju vrednosti spora 57.796,80 EUR. Priglaša stroške pritožbe.

4. Obe stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, prerekali pritožbene navedbe in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in v tistem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožniku je bil 17. 10. 2022 izdan sklep, s katerim ga je toženka premestila na delovno mesto sekretar, v uradniškem nazivu sekretar. S tem sklepom je bil uvrščen v 48. plačni razred. To delovno mesto je uvrščeno v VII/2. tarifni razred z izhodiščnim 45. plačnim razredom, pri čemer je toženka upoštevala 3 plačne razrede napredovanja. Tožnikova pritožba zoper ta sklep je bila zavrnjena s sklepom z dne 30. 11. 2022. 8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pred sporno premestitvijo razporejen na delovno mesto namestnika generalnega direktorja in je bil uvrščen v 55. plačni razred. Presodilo je, da je bila pravilna določitev 48. plačnega razreda ob premestitvi tožnika na delovno mesto sekretar, katerega izhodiščni razred je 45, toženka pa je pri uvrstitvi upoštevala še 3 plačne razrede iz naslova napredovanj v plačne razrede.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika za ohranitev pravice do plače prejšnjega delovnega mesta, tj. 55. plačnega razreda, na podlagi drugega stavka prvega odstavka 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Po tej določbi je ohranitev plačnih razredov napredovanja možna pri istem ali drugem delodajalcu v isti plačni podskupini ali na istovrstnih oziroma sorodnih delovnih mestih v različnih plačnih podskupinah. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ta določba pri premestitvah določa le ohranitev plačnih razredov, doseženih z napredovanjem na prejšnjem delovnem mestu (3 plačne razrede, ki jih je toženka upoštevala), in ne ohranitve plačnega razreda prejšnjega delovnega mesta. Dejstvo, da po premestitvi tožnik pri toženki še vedno opravlja naloge v uradniškem nazivu sekretar, ne pomeni, da ima pravico do ohranitve plače prejšnjega delovnega mesta.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke o neobrazloženosti stroškovne odločitve. Odločitev o stroških postopka je v 13. točki obrazložena na način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji. Za obrazložitev stroškovnih odločitev veljajo nekoliko nižji standardi. Zadostuje, da je jasno razvidno, kateri stroški so bili priznani, saj to zadošča za preizkus pravilnosti odločitve. Posledično ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Po petem odstavku 128. člena ZPP odločba o stroških v sodbi šteje za sklep. Po drugem odstavku 331. člena ZPP mora pisni odpravek sklepa obsegati izrek, natančnejša vsebina izreka pa v nasprotju z vsebino izreka sodbe (324. člen ZPP) ni predpisana. Po ustaljeni sodni praksi izreki o stroških praviloma ne vsebujejo zavrnilnega dela; kar velja tudi za odločitve sodišča po višini (kadar nekatere od priglašenih stroškov zavrne). Pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti oziroma posebej obrazložiti zavrnitev višje priglašenih stroškov toženke, je torej neutemeljeno. Posledično nista podani očitani kršitvi 324. in 331. člena ZPP.

12. Upoštevaje pravnomočno nadomestno delno sodbo, pravno podlago za odločitev o stroških postopka predstavlja le prvi odstavek 154. člena ZPP, in ne prvi odstavek 158. člena ZPP, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje. Ker pa ima pri odločanju o stroških postopka delni umik tožbe (razen v primeru takojšnjega umika zaradi izpolnitve zahtevka) enak pravni pomen, kot če tožnik s tem delom zahtevka ne bi uspel, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženka v celoti uspela v tem sporu.

13. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za upoštevanje vrednosti spornega predmeta v višini 57.796,80 EUR. Tožba se nanaša na plačilo zneska 963,28 EUR mesečno od oktobra 2022 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno določilo dejansko vrednost spornega predmeta, upoštevajoč seštevek denarnih terjatev, ki je predmet tožbenega zahtevka, in do izdaje prvostopenjske sodbe znaša 10.596,08 EUR.

14. Sodišče prve stopnje je v pravnem pouku očitno po pomoti navedlo, da je treba pritožbo vložiti v treh namesto v dveh izvodih (342. člen ZPP), kar ne vpliva na pravilnost izreka, ki je predmet pritožbenega preizkusa. Pritožbene navedbe toženke v tej smeri zato niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP in drugi odstavek 166. člena ZPP).

16. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).