Jedro

Sama ugotovitev, da je bil tujec obsojen za hujše kaznivo dejanje, glede na določbe Konvencije za razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje tujcu ne zadošča. Pri odločanju o razveljavitvi tega dovoljenja je treba upoštevati tudi tujčeve osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi z RS ter posledice, ki bi jih tujcu povzročila razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je treba ugotoviti, ali v opisanem smislu obstajajo humanitarni ali drugi utemeljeni razlogi, ki preprečujejo razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Izola, št. 214-991/2020-16 z dne 25. 5. 2021, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Upravna enota Izola (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, št. 214-991/2020-16 z dne 25. 5. 2021, odločila, da se dovoljenje za stalno prebivanje, izdano tožniku, državljanu Severne Makedonije, razveljavi (1. točka izreka), da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo (v nadaljevanju: RS) v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka) in da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti začel postopek razveljavitve dovoljenja za stalno prebivanje za tožnika. Kot pojasnjuje, ga je Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije (v nadaljevanju: GPU) z dopisom z dne 4. 8. 2020 obvestila, da so policisti PMP Obrežje 23. 7. 2020 pri izstopu iz RS kontrolirali tožnika. Ugotovljeno je bilo, da je zoper njega v schengenskem informacijskem sistemu razpisan ukrep zavrnitve vstopa na schengensko območje po 24. členu Uredbe (ES) 1987/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o vzpostavitvi, delovanju in uporabi druge generacije schengenskega informacijskega sistema (SIS II) - (v nadaljevanju: Uredba 1987/2006), ki ga je 24. 2. 2020 razpisala Madžarska. Urad SIRENE te države je bil zaprošen za razloge za razpis ukrepa ter je 31. 7. 2020 sporočil, da je Regijsko sodišče Szeged 14. 1. 2020 tožnika obsodilo na kazen zapora dveh let in izgon za šest let zaradi kaznivega dejanja tihotapljenja ljudi. Nato je madžarsko sodišče kazen spremenilo v pet let zapora pogojno, generalni direktorat za tujce pa je 7. 2. 2020 tožniku odredil izgon v RS, kjer ima stalno prebivališče. Madžarski ukrep prepovedi vstopa je veljaven od 24. 2. 2020 do 14. 1. 2026.

3.Prvostopenjski organ citira prvi in drugi odstavek 25. člena Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma (v nadaljevanju: Konvencija). Nato navaja, kaj sta v postopku na zapisnik izjavila tožnik dne 24. 9. 2020 in njegova žena A. A. dne 10. 12. 2020. Pojasni, da je 9. 4. 2021 pridobil podatek, da je tožnik še vedno zabeležen v schengenskem informacijskem sistemu. Interesi države razpisnice ukrepa so bili pridobljeni in iz njih izhaja, da ta ne želi, da tožnik živi v schengenskem območju. Iz dopisa GPU z dne 4. 1. 2021 namreč izhaja, da je urad SIRENE Madžarska ponovno zaprosil za informacijo, ali je posvetovalni postopek v RS zaključen, iz česar je mogoče sklepati, da je interes razpisnice, da se dovoljenje za stalno prebivanje tožniku razveljavi. Kot obrazlaga prvostopenjski organ, je pravna podlaga za razveljavitev dovoljenja za prebivanje drugi odstavek 25. člena Konvencije. Tujcu se dovoljenje za stalno prebivanje v primeru zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa razveljavi, če je razlog za razpis ukrepa dejstvo, da je bil v eni od držav pogodbenic obsojen za hujše kaznivo dejanje ali za kaznivo dejanje na visoko kazen odvzema prostosti. V primeru tožnika je bilo ugotovljeno, da ga je 14. 1. 2020 Regijsko sodišče Szeged obsodilo na dveletno zaporno kazen ter izgon za obdobje šestih let zaradi hujšega kaznivega dejanja, saj je tihotapil ljudi, nato pa je kazen spremenilo v pet let zapora pogojno.

4.Prvostopenjski organ je, kot navaja v nadaljevanju, v postopku ugotavljal tudi dolžino prebivanja tujca, njegove osebne, družinske, gospodarske in socialne vezi. Ugotovil je, da ima tožnik urejen status tujca na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje od 18. 8. 2011 in na podlagi tega prijavljeno stalno prebivališče, vendar je bilo ugotovljeno tudi, da je hujše kaznivo dejanje storil pred kratkim ter da je čas razpisanega ukrepa dolg (do 14. 1. 2026). V zvezi z njegovimi družinskimi in socialnimi vezmi je bilo ugotovljeno, da v Sloveniji poleg tožnika živita še njegova žena A. A. in sin B. B., rojen leta 2012, oba državljana Severne Makedonije. Iz evidenc izhaja, da sta v Sloveniji živela že pred leti, vendar sta se po izjavi tožnikove žene zaradi slabega finančnega stanja družine vrnila v Makedonijo. Ponovno sta se v Slovenijo vrnila šele 18. 4. 2018. Oba imata urejen status tujca na podlagi dovoljenj za stalno prebivanje, kar pomeni, da njun status ni vezan na tožnika. Poleg tega je njegova žena v Sloveniji od 1. 9. 2020 tudi zaposlena. Kot zaključi prvostopenjski organ, je v postopku pretehtal vezi, ki jih ima tožnik, storjeno kaznivo dejanje in čas trajanja razpisanega ukrepa, ter sprejel odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Odločitev iz 2. točke izreka utemeljuje na tretji alineji prvega odstavka in tretjem odstavku 60. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2).

Odločba drugostopenjskega upravnega organa

5.Pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo, št. 214-609/2021/2 (123-02) z dne 12. 1. 2022, zavrnilo.

6.V svoji obrazložitvi drugostopenjski organ navaja, da pri preizkusu izpodbijane odločbe ni ugotovil v pritožbi očitanih kršitev. Ugotovil je le pomanjkljivost, ki ni bistvena, v zvezi z začetkom teka roka, ki je bil v 2. točki izreka izpodbijane odločbe tožniku določen za zapustitev RS. Prvostopenjski organ je odločil, da ta rok začne teči z dnem pravnomočnosti izpodbijane odločbe, kar ni skladno s tretjim odstavkom 60. člena ZTuj-2, po katerem v primeru, kot je tožnikov, tovrsten rok začne teči z dnem dokončnosti odločbe ali sklepa, s katerim je določen (s pravnomočnostjo odločbe ali sklepa začne ta rok teči le v primeru, ko je odločba ali sklep izdan glede enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ali modre karte EU). Vendar izpodbijane odločbe v tem delu drugostopenjski organ ni spremenil, ker je navedena kršitev v korist tožnika in ni v škodo družbene skupnosti, pri čemer v upravnem postopku v zvezi s pritožbo tudi velja načelo prepovedi spremembe odločbe v škodo pritožnika.

7.Sicer pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da je 21. 12. 2007 v RS v celoti začel veljati schengenski pravni red, katerega del je tudi Konvencija. Ta se torej kot mednarodni sporazum v RS v celoti neposredno uporablja od 21. 12. 2007 dalje ter v drugem odstavku 25. člena daje pravno podlago za razveljavitev dovoljenja za prebivanje, ki ga je ena izmed pogodbenic izdala tujcu, za katerega druga pogodbenica v SIS II razpiše ukrep zavrnitve vstopa. Ker je bil prvostopenjski organ obveščen, da je zoper tožnika razpisan takšen ukrep, je ravnal pravilno, ko je po uradni dolžnosti uvedel obravnavani postopek. V skladu z drugim odstavkom 25. člena Konvencije morajo biti za razvelavitev dovoljenja podani zadostni razlogi, ki pa jih Konvencija ne določa. Glede na navedeno je pristojno ministrstvo upravnim enotam z usmeritvami za delo z dne 1. 2. 2008 predlagalo, da se tudi v postopkih razveljavitve dovoljenja za prebivanje po drugem odstavku 25. člena Konvencije, kadar gre za dovoljenje za začasno prebivanje, enako kot v postopkih izdaje dovoljenja, sledi ureditvi iz prvega odstavka 25. člena Konvencije in praksi Sodišča evropskih skupnosti oziroma Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: SEU), v skladu s katero se v primeru razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa v SIS II izdaja dovoljenja za prebivanje tujcu praviloma zavrne - dovoljenje se izda samo iz tehtnih razlogov, zlasti humanitarnih ali takih, ki izhajajo iz mednarodnih obveznosti posamezne pogodbenice. Po praksi SEU so tehtni razlogi podani tudi oziroma predvsem (ne pa izključno), ko tujec uresničuje pravico do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z ožjimi družinskimi člani, ki so tujci. V zvezi z razveljavitvijo dovoljenja za stalno prebivanje zaradi zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa pa je ministrstvo z navedenimi usmeritvami za delo upravnim enotam predlagalo, da to dovoljenje razveljavijo le, če je razlog za razpis ukrepa zavrnitve vstopa dejstvo, da je bil tujec v pogodbenici, razpisnici ukrepa, obsojen za hujše kaznivo dejanje ali za kaznivo dejanje na visoko kazen odvzema prostosti. Pri podaji teh usmeritev, katerih napotki glede razveljavitve dovoljenja za stalno prebivanje zaradi razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa so nato ponovljeni tudi v usmeritvah za delo upravnim enotam, ki jih je podalo Ministrstvo za notranje zadeve pod št. 214-21/2015/9 (1311-08) dne 31. 7. 2015, se je sledilo nacionalni ureditvi RS, to je zakonu, ki v RS ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev in ki glede prenehanja dovoljenja za stalno prebivanje sledi pravnemu redu EU (Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas). Po pravnem redu EU in tudi po ZTuj-2 so namreč razlogi za razveljavitev oziroma prenehanje dovoljenja za stalno prebivanje določeni bolj restriktivno v primerjavi z dovoljenjem za začasno prebivanje. Pri odločanju o razveljavitvi dovoljenja za stalno prebivanje je treba upoštevati tudi dolžino tujčevega prebivanja v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi z RS ter posledice, ki bi jih tujcu povzročila razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje. Prav tako je treba upoštevati tudi čas trajanja oziroma veljavnosti razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa v SIS II.

8.Drugostopenjski organ navaja, da je prvostopenjski organ sledil usmeritvam za delo z dne 1. 2. 2008. V postopku posvetovanja z državo razpisnico ukrepa zavrnitve vstopa je pridobil podatek o razlogu za razpis ukrepa - to je storjeno kaznivo dejanje tihotapljenja ljudi, za katerega je bil tožnik na Madžarskem v letu 2020 pravnomočno obsojen, podatek o tožniku izrečeni kazni in podatek o času trajanja oziroma veljavnosti razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa. Prvostopenjski organ je za razvelavitev tožnikovega dovoljenja za stalno prebivanje uporabil pravilno določbo Konvencije (drugi odstavek 25. člena). Ugovor, da je odločal, kot bi šlo za postopek izdaje in ne razveljavitve dovoljenja, je po mnenju drugostopenjskega organa neutemeljen. Kot takšen zavrača tudi pritožbeni očitek o napačno ugotovljenem dejanskem stanju v zadevi. Pritrjuje sicer navedbi tožnika, da mu je bila za storjeno kaznivo dejanje v državi razpisnici ukrepa izrečena pogojna obsodba oziroma da ni bil obsojen na visoko kazen odvzema prostosti, vendar izpostavlja, da je pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da je bil tožnik na Madžarskem obsojen za hujše kaznivo dejanje. Obsojen je bil namreč za kaznivo dejanje tihotapljenja ljudi, kar je bilo ugotovljeno s postopkom posvetovanja z državo razpisnico ukrepa zavrnitve vstopa, kot tudi z izjavo, ki jo je tožnik 24. 9. 2020 podal na zapisnik. Kot poudarja drugostopenjski organ, je tihotapljenje migrantov, to je ljudi, ki v iskanju izhoda iz revščine, oboroženih spopadov, politične nestabilnosti ali različnih oblik preganjanja iščejo pot v države, kjer jim bo omogočeno boljše in varnejše življenje, v današnjem času še posebej zavržno dejanje, ki je inkriminirano v večini držav. Ob tem tožniku pojasnjuje, da so pogoji oziroma razlogi za razpis ukrepa zavrnitve vstopa v SIS II določeni v 24. členu Uredbe 1987/2006, po katerem lahko pogodbenica ukrep razpiše zlasti zaradi obsodbe za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen odvzema prostosti najmanj eno leto, kakor tudi zaradi obstoja utemeljenega suma storitve hudega kaznivega dejanja. Pojem hudo kaznivo dejanje sicer v slovenski in mednarodni pravni terminologiji ni opredeljen, zato v tej zvezi drugostopenjski organ sledi stališču, ki ga je podalo Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 240/97 z dne 24. 9. 1997, in sicer, da je pri oceni, ali gre za hudo (in s tem tudi za hujše) kaznivo dejanje, treba upoštevati naravo konkretnega kaznivega dejanja in zanj prepisano kazen v primerjavi s predpisanimi kaznimi za druga kazniva dejanja. Madžarska je za tožnika razpisala ukrep zavrnitve vstopa zaradi obsodbe za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen odvzema prostosti najmanj eno leto. Tožnik je bil torej na Madžarskem obsojen za hujše kaznivo dejanje, česar ne spremeni to, da mu je bila izrečena pogojna obsodba.

9.Glede na navedeno ter drugi odstavek 25. člena Konvencije in v zvezi s tem podane usmeritve ministrstva, je po mnenju drugostopenjskega organa prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je podan zadosten razlog za razveljavitev tožnikovega dovoljenja za stalno prebivanje v RS zaradi razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa v SIS II, in sicer je to obsodba za hujše kaznivo dejanje. Pri tem v zvezi s pritožbenimi ugovori dodaja, da čas storitve kaznivega dejanja, zaradi katerega je zoper tujca razpisan ukrep zavrnitve vstopa, glede na vsebino drugega odstavka 25. člena Konvencije za odločitev o razveljavitvi dovoljenja za (stalno) prebivanje ni bistven. Za to je, upoštevajoč tudi usmeritve ministrstva, bistveno, da je ukrep razpisan, kar pomeni, da mora biti še vedno veljaven (v tožnikovem primeru je, saj je razpisan z veljavnostjo od 24. 2. 2020 do 14. 1. 2026), ter da je ukrep zavrnitve vstopa razpisan zaradi obsodbe za hujše kaznivo dejanje ali za kaznivo dejanje na visoko kazen odvzema prostosti (v tožnikovem primeru je ukrep razpisan zaradi obsodbe za hujše kaznivo dejanje). Drugostopenjski organ po navedenem kot nebistven zavrača tudi očitek, da tožniku v postopku ni bila dana možnost izjave o ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je storil hujše kaznivo dejanje in da je bilo to storjeno pred kratkim. Pojasni še, da je bil tožnik s tem, da je zoper njega razpisan ukrep zavrnitve vstopa v SIS II, katera država ga je razpisala, zakaj in s kakšno veljavnostjo, kot tudi z vsebino drugega odstavka 25. člena Konvencije pisno seznanjen z dopisom prvostopenjskega organa z dne 8. 4. 2021. Prav tako zavrača ugovor, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj ima njena obrazložitev predpisane sestavine in je bilo mogoče presoditi, da je odločba zakonita oziroma utemeljena na drugem odstavku 25. člena Konvencije.

10.Drugostopenjski organ dalje navaja, da je prvostopenjski organ v skladu z usmeritvami za delo pri odločanju upošteval tudi dolžino tožnikovega prebivanja v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi z RS ter posledice, ki bi mu jih povzročila razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje, prav tako je upošteval čas trajanja razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa v SIS II. Ugotovil je, da tožnik na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje v RS prebiva deset let, da tu opravlja dejavnost samostojnega podjetnika posameznika in da v RS z njim prebivata tudi žena in mladoleten otrok, ki sta prav tako tujca, državljana Severne Makedonije. Pojasnil je, da status tožnikove žene in mladoletnega otroka glede prebivanja v RS ni odvisen od tožnikovega dovoljenja za stalno prebivanje, kar pomeni, da njegova razveljavitev nima vpliva na veljavnost njunega dovoljenja za stalno prebivanje, prav tako na to ne vplivajo sredstva za preživljanje (ali so zagotovljena ali ne), saj morebitno neizpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje po ZTuj-2 ni razlog za razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje tujcu. Tožnikova žena in mladoletni otrok bosta torej status tujca z dovoljenjem za stalno prebivanje v RS ohranila kljub razveljavitvi tožnikovega dovoljenja in bosta imela možnost še naprej prebivati v RS. Kot še navaja drugostopenjski organ, ima tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje v RS po zakonu, ki ureja zaposlovanje, samozaposlovanje in delo tujcev, pravico do prostega dostopa na trg dela, kar pomeni, da se lahko zaposli, samozaposli ali opravlja delo brez soglasja Zavoda RS za zaposlovanje oziroma brez dovoljenja sezonsko delo. Tožnikovi ženi je tako olajšan dostop na trg dela v RS. Drugostopenjski organ se strinja, da tožnik na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje v RS že dlje časa prebiva in da je v tem času ustvaril gospodarske vezi in v RS združil družino (ženo in mladoletnega otroka), vendar tudi po njegovem mnenju ne gre spregledati, da je zoper njega razpisan ukrep zavrnitve vstopa zaradi hujšega kaznivega dejanja, to je tihotapljenja ljudi, ki je v današnjem času posebej zavržno, in da je veljavnost razpisanega ukrepa razmeroma dolga, zato je poseg v pridobljeno tožnikovo pravico do stalnega prebivanja v RS upravičen.

11.V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je tožniku, njegovi ženi in mladoletnemu otroku z izpodbijano odločbo kršena pravica do varstva družine, saj bo odločitev povzročila tožnikovo ločitev od žene in mladoletnega otroka, drugostopenjski organ odgovarja, da bo z dokončnostjo izpodbijane odločbe tožnikovo dovoljenje razveljavljeno, prenehalo bo torej veljati, s čimer bo prenehala tudi tožnikova pravica do (stalnega) prebivanja v RS. Tožnik z ženo in mladoletnim otrokom ne bo mogel še naprej skupaj prebivati v RS, vendar lahko tožnikova družina skupno družinsko življenje nadaljuje izven RS, po prenehanju veljavnosti razpisanega ukrepa zavrnitve vstopa oziroma po njegovem izbrisu iz SIS II pa ponovno tudi v RS. Izpodbijana odločba res pomeni poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja tožnika, njegove žene in mladoletnega otroka v RS, vendar je ta poseg oziroma ukrep predpisan s Konvencijo, ki se v RS uporablja neposredno, ima legitimen cilj, ki je v varovanju javnega reda in varnosti pogodbenic, je nujen in primeren, kakor tudi sorazmeren z zastavljenim legitimnim ciljem.

Tožba

12.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter, kot je navedel, zaradi kršitve tretjega odstavka 53. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da tožnikovo dovoljenje za stalno prebivanje ostane v veljavi, oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni upravni postopek. Toženka naj mu povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13.V tožbi povzema vsebino izpodbijane odločbe in toženki očita, da je nepravilno uporabila določila Konvencije in nepravilno ugotovila dejansko stanje. Prvostopenjski organ je zaslišal tožnika in njegovo ženo, ki sta izpovedala o razlogih, zaradi katerih je prišlo do izvršitve kaznivega dejanja, pojasnila sta družinsko situacijo in premoženjske razmere. Ne glede na izpovedano in dejstva, ki jih lahko preveri z vpogledom v uradne evidence, je zaključil, da položaj tožnikove žene in sina ni vezan na tožnika, čeprav je njegova žena v celoti odvisna od tožnikovega dela in prihodkov, saj je zaposlena pri njem. Tožnik bi, če bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, moral v RS prenehati z opravljanjem dejavnosti kot samostojni podjetnik in bi posledično žena ostala brez zaposlitve. Do tega se prvostopenjski organ ni opredelil, prav tako ne do okoliščine, da bo osemletni otrok ostal brez sredstev za preživljanje, saj mu jih zagotavlja tožnik, poleg tega bo otrok ločen od svojega očeta.

14.Tožnik poudarja, da ni imel možnosti izjave o ugotovitvah prvostopenjskega organa, da je storil hujše kaznivo dejanje, da je bilo to dejanje storjeno pred kratkim in da je čas razpisnega ukrepa dolg. Prvostopenjski organ zaključi, da je bilo kaznivo dejanje storjeno pred kratkim, ne navede pa, kdaj, po tožnikovem mnenju najverjetneje zato, ker tega dejstva organ sploh ni ugotavljal oziroma je očitno imel pred očmi datum pravnomočnosti spremenjene sodbe in ne datum izvršitve kaznivega dejanja. S tem dejstvom prvostopenjski organ niti ni mogel biti seznanjen, saj predmetne sodbe ni pridobil. Tožnik pojasni, da je bilo kaznivo dejanje, za katerega mu je bila izrečena pogojna obsodba, izvršeno 23. 3. 2015, to je več kot šest let pred izdajo izpodbijane odločbe. Poudarja še, da mu ni bila izrečena kazen petih let pogojno, ampak pogojna obsodba, pri čemer je bila določena kazen dveh let zapora s preizkusno dobo petih let, kar je velika razlika, pogojna obsodba pa tudi med drugim kaže na težo kaznivega dejanja. Odmerjena kazen dveh in ne petih let zapora kaže, da ne gre za hujše kaznivo dejanje. Izpodbijane odločbe se v tem delu ne da preizkusiti, saj se prvostopenjski organ opira na nepravilna dejstva ter uporabi pravni pojem "hujše kaznivo dejanje", ne da bi pojasnil, katera so lažja in katera hujša kazniva dejanja.

15.V tožbi tožnik izpostavlja še dve po njegovem mnenju pomembni okoliščini, in sicer to, da se mu je ... 2021 rodil še en otrok, hči C. C., ter pogodbo o finančnem leasingu premičnine z dne 13. 3. 2020, ki jo je sklenil s Č. za osebno vozilo ... Če bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, v RS ne bi mogel opravljati dela in izpolnjevati obveznosti po pogodbi, posledično bi mu leasingodajalec avtomobil odvzel in zaračunal stroške odstopa od pogodbe, njegova žena in otrok pa bi ostala brez prevoznega sredstva. Če bo moral zapustiti RS, bo njegova žena ostala brez prihodkov sama z otrokom in še dojenčkom, tožnik pa svoje hčerke ne bo mogel niti spoznati. V Severni Makedoniji namreč nimajo osnovnih pogojev za bivanje in delo.

16.Tožnik vztraja, da prvostopenjski organ ni pravilno uporabil 25. člena Konvencije, saj je odločal, kot da bi šlo za postopek pridobitve dovoljenja za prebivanje in ne njegove razveljavitve. Izhajati bi moral iz tega, da tožnik dovoljenje za stalno bivanje ima, ter ugotavljati, ali so podani zadostni razlogi za njegovo razveljavitev. Po mnenju tožnika ti razlogi v konkretnem primeru ne le, da niso zadostni, nekateri so neresnični (da je od storitve kaznivega dejanja minil kratek čas), pomanjkljivi (žena je res zaposlena, vendar pri tožniku, kar pomeni, da bo ostala brez zaposlitve), neskladni z izjavo tožnika in njegove žene (ta in sin naj ne bi bila vezana na status tožnika, pri čemer pa brez njegove prisotnosti in zaposlitve ostaneta brez osnovnih sredstev za preživljanje). Iz prvega odstavka 25. člena Konvencije izhajajo tehtni razlogi, zaradi katerih se dovoljenje za prebivanje ne razveljavi kljub zabeleženemu ukrepu zavrnitve vstopa. V tožnikovem primeru so izkazani naslednji takšni razlogi: od izvršitve kaznivega dejanja je minilo 6 let in 11 mesecev, tožnik dejanje obžaluje, storjeno je bilo v stiski in ne naklepno, izrečena mu je bila pogojna obsodba, v RS ima stalno prebivališče in družino, tudi osemletnega sina, v Severni Makedoniji nima ničesar, medtem ko v RS že dolgo živi, opravlja registrirano dejavnost, plačuje davke in prispevke, pri njem je zaposlena žena, preživljanje nje in otroka je tako v celoti odvisno od tožnika, žena ni zmožna poskrbeti za preživljanje sebe in otrok, kar pomeni, da bodo postali breme države, v primeru razveljavitve dovoljenja za stalno prebivanje bo družina ločena in tožnik tudi s hčerko, rojeno v septembru 2021, ne bo mogel živeti. Posebej opozarja na določbo tretjega odstavka 53. člena Ustave, ki se ne nanaša le na državljane RS, temveč na vse osebe, ki živijo v njej. Kot poudarja tožnik, je z izpodbijano odločbo pravica do družinskega življenja kršena ne le njemu, temveč tudi njegovi ženi in otroku.

17.Kot dokaze je v tožbi predlagal: izpodbijano in drugostopenjsko odločbo, izpiska iz matičnega registra o rojstvu sina B. B. in hčere C. C., potrdilo o šolanju za B. B., pogodbo o zaposlitvi za ženo A. A., sodbo Segedinskega tribunala z dne 14. 1. 2020, pogodbo o finančnem leasingu premičnine z dne 13. 3. 2020 s planom plačil po pogodbi in izpis Č. o ceniku storitev in povračil stroškov fizične osebe, obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020, izpise iz evidence AJPES - podatki iz letnega poročila, podatki iz bilance stanja na dan 31. 12. 2020, podatki iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020, potrdilo o oddaji podatkov iz letnega poročila z dne 22. 3. 2021, izpis bruto bilance stanja ter svoje zaslišanje.

Nadaljnji potek upravnega spora

18.Toženka je sodišču predložila upravne spise obravnavane zadeve ter podala odgovor na tožbo. V njem vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, kot so podani v drugostopenjski odločbi, ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Pri tem povzema vsebino izpodbijane in drugostopenjske odločbe ter meni, da se je do tožbenih navedb, ki so v bistvu ponovljene pritožbene navedbe, opredelila že v drugostopenjski odločbi.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

19.Tožba je utemeljena.

20.Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je prvostopenjski organ razveljavil tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje ter odločil, da mora tožnik zapustiti RS v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe.

21.Odločitev o razveljavitvi tožnikovega dovoljenja za stalno prebivanje je prvostopenjski organ sprejel na podlagi drugega odstavka 25. člena Konvencije, ki je mednarodna pogodba in se po 8. členu Ustave neposredno uporablja.

22.Konvencija v prvem odstavku 25. člena določa, da kadar pogodbenica obravnava izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu, za katerega je bil razpisan ukrep zavrnitve vstopa, se najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala, in upošteva njene interese; dovoljenje za prebivanje se izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti. V tem odstavku je predpisano še, da če se dovoljenje za prebivanje izda, pogodbenica, ki je ukrep razpisala, ukrep prekliče, vendar pa lahko tujca uvrsti na svoj nacionalni seznam razpisanih ukrepov. V drugem odstavku 25. člena Konvencije pa je določeno, da če se izkaže, da je bil ukrep zavrnitve vstopa razpisan za tujca z veljavnim dovoljenjem za prebivanje, ki ga je izdala ena od pogodbenic, se pogodbenica, ki je ukrep razpisala, posvetuje s pogodbenico, ki je izdala dovoljenje za prebivanje, da bi ugotovili, ali obstajajo zadostni razlogi za razveljavitev dovoljenja za prebivanje. Če se dovoljenje za prebivanje ne razveljavi, pogodbenica, ki je ukrep razpisala, ta ukrep prekliče, vendar pa lahko tujca uvrsti na svoj nacionalni seznam razpisanih ukrepov.

23.V skladu z drugim odstavkom 25. člena Konvencije morajo biti torej za razveljavitev dovoljenja za prebivanje podani "zadostni razlogi", ki pa jih Konvencija izrecno ne opredeljuje. Pri razlagi tega pojma je tako treba upoštevati druge določbe Konvencije in določbe drugih predpisov ter v tej zvezi že oblikovano sodno prakso. Tudi oziroma prav zaradi pomenske odprtosti določb Konvencije je ministrstvo za notranje zadeve upravnim enotam podalo usmeritve za delo z dne 31. 7. 2015, ki sicer niso podzakonski predpis, pač pa pripomoček pri razlagi oziroma uporabi določb Konvencije. Iz teh usmeritev izhaja, da se, kadar je razpisan ukrep zavrnitve vstopa, državljanu tretje države izdaja dovoljenja za prebivanje v RS praviloma zavrne. Samo v izjemnih primerih oziroma iz utemeljenih razlogov, kot so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti posamezne države pogodbenice, lahko država pogodbenica tujcu, zoper katerega je razpisan ukrep zavrnitve vstopa, izda dovoljenje za prebivanje, pri čemer se mora predhodno posvetovati s tisto državo pogodbenico, ki je zoper tujca razpisala ukrep zavrnitve vstopa. Ob tem je treba pojasniti, da je SEU zavzelo stališče, da ti dve vrsti razlogov v prvem odstavku 25. člena Konvencije nista taksativno določeni. Tako je tudi razloge, ki se nanašajo na spoštovanje temeljnih pravic zadevnega državljana tretje države, zlasti pravice do spoštovanja družinskega življenja in otrokovih pravic, kot so določene v členih 7 in 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina EU), ki jo morajo države članice spoštovati pri izvajanju Konvencije, po presoji SEU šteti kot "tehtne razloge" v smislu navedene določbe (tako tudi sodba Upravnega sodišča II U 332/2021 z dne 15. 5. 2024). V zvezi z razveljavitvijo dovoljenja za prebivanje zaradi vpisanega ukrepa zavrnitve vstopa v SIS II pa iz usmeritev za delo z dne 31. 7. 2015 izhaja, da se dovoljenje za stalno prebivanje razveljavi le, če je razlog za razpis ukrepa to, da je bil tujec v državi pogodbenici, razpisnici ukrepa, obsojen za hujše kaznivo dejanje ali za kaznivo dejanje na visoko kazen odvzema prostosti. Obenem (tudi) iz omenjenih usmeritev izhaja, da je pri odločanju o razveljavitvi dovoljenja treba upoštevati tudi dolžino tujčevega prebivanja v državi, njegove osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki ga vežejo na RS, ter posledice, ki bi jih tujcu povzročila razveljavitev dovoljenja za prebivanje. Poleg tega je treba upoštevati, zakaj je bil zoper tujca razpisan ukrep zavrnitve vstopa, in čas trajanja ukrepa.

24.Iz navedenega izhaja, da tudi glede na usmeritve za delo, kot jih je podalo ministrstvo same toženke, za razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje ne zadošča ugotovitev, da je bil tujec, zoper katerega je razpisan ukrep zavrnitve vstopa, obsojen za hujše kaznivo dejanje ali za kaznivo dejanje na visoko kazen odvzema prostosti, pač pa je to predpogoj, da se dovoljenje za stalno prebivanje sploh lahko razveljavi. Obenem je glede na citirane določbe 25. člena Konvencije utemeljeno sklepati, da če se dovoljenje za (celo začasno) prebivanje tujcu kljub razpisanemu ukrepu zavrnitve vstopa lahko izda iz utemeljenih razlogov, kot so humanitarni in podobni razlogi, so takšni razlogi brez dvoma upoštevni tudi pri odločanju o razveljavitvi že izdanega dovoljenja za prebivanje, kar še toliko bolj velja v primeru razveljavitve dovoljenja za stalno prebivanje. Ni namreč mogoče spregledati, da gre pri razveljavitvi dovoljenja za prebivanje za poseg v pridobljeno pravico tujca in da je ta v primeru dovoljenja za stalno prebivanje praviloma še veliko bolj integriran v okolje države gostiteljice in bi zato za tujca razvelavitev takšnega dovoljenja lahko imela hujše posledice kot neizdaja dovoljenja za prebivanje ali razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje. Zato je pred odločitvijo o razveljavitvi dovoljenja za stalno prebivanje potrebna celovita presoja vseh relevantnih okoliščin posameznega primera.

25.Po navedenem sodišče pojasnjuje, da sta po presoji sodišča upravna organa toženke pravilno zaključila, da je bil v konkretnem primeru razlog za razpis ukrepa zavrnitve vstopa v SIS II to, da je bil tožnik v državi razpisnici ukrepa obsojen za hujše kaznivo dejanje. Obsojen je bil namreč za kaznivo dejanje tihotapljenja ljudi, pri čemer iz dopisa GPU z dne 4. 8. 2020 izhaja, da je Madžarska ukrep razpisala na podlagi 24. člena Uredbe 1987/2006, ki med drugim določa, da se razpis ukrepa zavrnitve vstopa vnese zlasti pri državljanu tretje države, ki je bil v državi članici obsojen za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen odvzema prostosti najmanj eno leto. Zakaj je utemeljeno zaključiti, da je bil tožnik obsojen za hujše kaznivo dejanje, je bilo ustrezno utemeljeno že v drugostopenjski odločbi in tem razlogom lahko sledi tudi sodišče in jih zato na tem mestu ne ponavlja. Kot rečeno, pa sama ugotovitev, da je bil tujec obsojen za hujše kaznivo dejanje, glede na določbe Konvencije za razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje tujcu ne zadošča. Pri odločanju o razveljavitvi tega dovoljenja je treba upoštevati tudi tujčeve osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi z RS ter posledice, ki bi jih tujcu povzročila razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje, pri čemer je treba ugotoviti, ali v opisanem smislu obstajajo humanitarni ali drugi utemeljeni razlogi, ki preprečujejo razveljavitev dovoljenja za stalno prebivanje. Po presoji sodišča pa ne prvostopenjski organ v postopku izdaje izpodbijane odločbe in ne drugostopenjski organ v postopku odločanja o pritožbi nista v zadostni meri ter dovolj konkretno ugotovila in vsebinsko presodila vseh dejanskih okoliščin, ki so pomembne z vidika tožnikovih vezi z RS, ter dejanskih posledic, ki bi jih povzročila razveljavitev tožnikovega dovoljenja za stalno prebivanje, in na ta način tudi nista pretehtala pomena pravice tožnika in njegovih družinskih članov do zasebnega in družinskega življenja v skladu z določbami Ustave, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) ter Listine EU, oziroma sorazmernosti posega v to pravico, ki ga pomeni razveljavitev tožnikovega dovoljenja.

26.Ustava določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere (tretji odstavek 53. člena). Pri tem je treba upoštevati pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja, to je dolžnost države, da z ustrezno pravno ureditvijo in z ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo družinskega življenja na svojem ozemlju, ter negativni vidik te pravice, ki pomeni varovanje posameznika pred posegi države in njenih organov. Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica se jim lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon (tako prvi odstavek 54. člena Ustave). Dolžnost staršev na drugi strani pomeni pravico otrok, da starši zanje skrbijo in jih vzgajajo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Tudi s to določbo Ustava opozarja na medsebojno prepletenost starševske skrbi in pravic otrok. Bistveni element pravice do družinskega življenja je vzajemno življenje staršev in otrok v skupnosti. Država je zavezana sprejeti ukrepe, ki zagotavljajo dejanski obstoj družine in njeno varstvo, pri tem pa je dolžna v največji meri upoštevati otrokove največje koristi. Pravice in dolžnosti iz prvega odstavka 54. člena Ustave so namreč staršem dane v korist otroka. Pojasniti je treba še, da Ustava v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

27.Tudi EKČP določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, doma in dopisovanja (prvi odstavek 8. člena). Javna oblast se ne sme vmešavati v izvrševanje te pravice, razen če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi državne varnosti, javne varnosti ali ekonomske blaginje države zato, da se prepreči nered ali kaznivo dejanje, da se zavaruje zdravje ali morala, ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi (drugi odstavek 8. člena). Ob legitimnem cilju zagotavljanja javne varnosti oziroma preprečevanja nereda in zločina, ki ga država upravičeno zasleduje, je obenem treba upoštevati, da je država zavezana k varstvu družine in otrok. Ta zaveza izhaja iz že citiranih določb Ustave in EKČP kot tudi iz Konvencije o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: KOP) ter Listine EU (7. in 24. člen). V tej zvezi je tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) že velikokrat obravnavalo pravico tujcev (torej posameznikov, ki živijo na območju države, katere državljanstva nimajo) do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (prim. odločitve v zadevah Boultif proti Švici, št. 54273/00 z dne 2. 8. 2001, Uner proti Nizozemski, št. 46410/99 z dne 18. 10. 2006, Maslov proti Avstriji, št. 1638/03 z dne 23. 6. 2002, Osman proti Danski, št. 38058/09 z dne 14. 6. 2011, Nunez proti Norveški, št. 55597/09 7 dne 28. 6. 2011, Butt proti Norveški, št. 47017/09 z dne 4. 12 2012). ESČP poudarja, da so države v skladu z mednarodnim pravom in odvisno od svojih pogodbenih obveznosti upravičene nadzorovati vstop tujcev na svoje ozemlje in njihovo prebivanje, vendar pa lahko odločitve držav na tem področju privedejo do nedopustnega posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zlasti takrat, kadar so takšni posamezniki v državi gostiteljici razvili močne osebne ali družinske vezi (prim. tudi odločitev v zadevi Kurić in ostali proti RS z dne 13. 7. 2010). Kot izpostavlja ESČP, natančna definicija pozitivnih in negativnih obveznosti države sicer ni mogoča, v obeh primerih pa mora biti zagotovljeno ravnovesje med interesi posameznika in skupnosti kot celote (tehtati je treba tako pravico posameznika do spoštovanja oziroma varovanja njegovega zasebnega življenja kot pravico oziroma interes skupnosti kot celote, ki je v zagotavljanju državne varnosti, javne varnosti ter zavarovanju pravic in svoboščin drugih ljudi), kar pomeni, da je treba upoštevati načelo sorazmernosti.

28.Pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja zagotavlja tudi 7. člen Listine EU. Omejevanje uresničevanja te pravice mora biti predpisano z zakonom in mora spoštovati bistveno vsebino te pravice, ob hkratnem upoštevanju načela sorazmernosti (prvi odstavek 52. člena Listine EU). Kot je bilo že nakazano, pa na pomen družinskega okolja za poln in skladen razvoj otrokove osebnosti opozarja tudi KOP, in sicer že v preambuli. KOP sicer dopušča, da je v nekaterih primerih ločitev staršev od otrok neizogibna, vendar pa tudi v teh primerih otrokova korist sodi med bistvene okoliščine presoje (prim. 9. člen).

29.Upoštevajoč vse povedano bi upravna organa toženke morala odločitev celovito pretehtati in obrazložiti tudi z vidika opisanih človekovih pravice in svoboščin (oziroma določb pravnih aktov, ki jih zagotavljajo), predvsem v luči načela sorazmernosti. Že prvostopenjski organ bi zato moral podrobneje in bolj konkretno ugotoviti in v izpodbijani odločbi presoditi tožnikove družinske razmere. Do teh vidikov bi se moral ne zgolj s stališči pravnoformalne narave, pač pa ob upoštevanju dejanskih posledic odločitve opredeliti tudi drugostopenjski organ. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, bi z razveljavitvijo dovoljenja za stalno prebivanje tožniku prenehala pravica do prebivanja v RS in bi zato v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe moral RS zapustiti. Kot dalje izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe, bi dejansko to pomenilo, da bi moral tožnikov mladoletni sin bodisi v RS živeti brez očeta bodisi bi se moral preseliti v povsem drugo okolje. Do dejanskih posledic tega (in s tem do tistih posledic odločitve o razveljavitvi tožnikovega dovoljenja za stalno prebivanje, ki so po presoji sodišča ključne) se upravna organa nista konkretno opredelila in jih nista vsebinsko pretehtala. Drugostopenjski organ je navedel, da status tožnikove žene in mladoletnega sina glede prebivanja v RS ni odvisen od tožnikovega dovoljenja za stalno prebivanje in da to, ali imata zagotovljena sredstva za preživljanje, ne vpliva na veljavnost njunega dovoljenja za stalno prebivanje, ter da ima tožnikova žena kot tujka z dovoljenjem za stalno prebivanje možnost dostopa na trg dela v RS. Presojo je torej opravil na podlagi stališč formalne narave in ne dejanskih okoliščin konkretnega primera. Kot drugo možnost je navedel, da bi se lahko celotna družina preselila v Severno Makedonijo, pri čemer se ni opredelil, kaj bi to dejansko pomenilo za tožnikovo družino, predvsem za mladoletnega sina, ki v RS obiskuje osnovno šolo, pa tudi ne do pritožbenih navedb, da v Severni Makedoniji nimajo ničesar oziroma da tam nimajo osnovnih pogojev za bivanje in delo.

30.Glede na tudi v pritožbi podane navedbe, da tožnik v RS prebiva že od maja 2006, dovoljenje za stalno prebivanje pa mu je bilo izdano že 18. 8. 2011, da ima tu družino, da v RS opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik, s katero bi moral prenehati, da je žena zaposlena pri njem in je tudi tako odvisna od tožnikovega dela in prihodkov, da je sin star osem let in v RS obiskuje osnovno šolo ter ima tukaj prijatelje in sošolce, da v Severni Makedoniji nimajo več ničesar, da bi, če bi izpodbijana odločba ostala v veljavi, žena ostala brez zaposlitve, osemletni otrok pa brez sredstev za preživljanje, poleg tega bo sin v tem primeru ločen od očeta, ter upoštevajoč, da je tožnik priložil tudi dokazila, s katerimi je zatrjevane okoliščine izkazoval (npr. izpisek iz matičnega registra o rojstvu sina B. B. in potrdilo o njegovem šolanju), bi se moral drugostopenjski organ konkretno opredeliti do vseh teh navedb in dokazov ter presoditi dejanske okoliščine primera in posledice sporne odločitve, in to predvsem v luči pomena pravice tožnika in njegovih družinskih članov do zasebnega in družinskega življenja in sorazmernosti posega v to pravico. Teža posledic, ki bi za tožnika in njegovo družino nastale zaradi izpodbijane odločbe, bi lahko bila namreč nesorazmerna s koristmi, ki jih zasleduje RS oziroma država razpisnica ukrepa zavrnitve vstopa. Zato bi moral upravni organ opraviti konkretno tehtanje interesov države ter interesov tožnika z vidika njegovega družinskega življenja. Kot pripominja sodišče, pri tem tehtanju ni nepomembno, na kakšno kazen je bil tožnik obsojen, kot tudi ni nepomemben čas storitve kaznivega dejanja in zatrjevanje tožnika, da ni storil nobenega drugega kaznivega dejanja. Sodišče ob tem ponavlja, da so države upravičene nadzorovati vstop tujcev na svoje ozemlje in njihovo prebivanje, in to tudi z namenom zagotavljanja javne varnosti in preprečevanja kaznivih dejanj, vendar s tem povezane odločitve ne smejo privesti do takšnega posega v pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, ki bi bil glede na relevantne pravne akte nedopusten oziroma nesorazmeren. Zato morajo upravni organi celovito ugotoviti in pretehtati vse okoliščine primera, vključno z dejanskimi posledicami odločitve, zlasti takrat, kadar ima tujec v državi gostiteljici močne osebne oziroma družinske vezi.

31.Kot sledi iz povedanega, glede na razloge izpodbijane odločbe ni mogoče zaključiti, da je bilo pri njeni izdaji pravilno uporabljeno materialno pravo in pred tem pravilno ter popolnoma ugotovljeno dejansko stanje, razlogi odločbe so namreč v pomembnih vidikih bistveno pomanjkljivi in presplošni, zato odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Sodišče je zato na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu z nadaljnjimi določbami istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, da odpravi opisane pomanjkljivosti in nato ponovno odloči v zadevi. Pred odločitvijo naj tožnika seznani z vsemi svojimi ugotovitvami in zaključki ter pravnimi stališči in mu da možnost, da se o njih izjavi. Tožnik je sicer predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije (izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da tožnikovo dovoljenje za stalno prebivanje ostane v veljavi), vendar temu sodišče ni sledilo, ker glede na povedano podatki postopka zanesljive podlage za to ne dajejo (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

32.Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov zadeve očitno treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec, ki bi imel nasprotni interes (prva alineja prvega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

33.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Te stroške je sodišče v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika odmerilo v pavšalnem znesku 285,00 EUR, ki se po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV, glede na to, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je zastopala odvetniška družba, ki je zavezanka za DDV. Po Pravilniku določeni pavšalni znesek zajema vse stroške postopka v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne, razen sodne takse, ki jo bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona). Toženka mora tako tožniku povrniti 347,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega izpolnitvenega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

Zveza:

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 8 Listina evropske unije o temeljnih pravicah - člen 7, 24 Konvencija ZN o otrokovih pravicah (1989) - KOP - člen 9 Konvencija o izvajanju schengenskega sporazuma - člen 25, 25/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.