Jedro

Merilo za presojo, ali je bil določen vzrok pričakovan oziroma ali je bilo določen dogodek mogoče preprečiti ali odvrniti, je ustrezna skrbnost prevoznika, glede na vse okoliščine primera. Gre za pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Prevoznik je lahko oproščen odgovornosti za dogodek, ki ga s skrajno, glede na okoliščine konkretnega primera, potrebno in pokazano skrbnostjo ter z vsemi razumnimi in stroki primernimi ukrepi ni mogel odvrniti, niti ni mogel preprečiti njegovih posledic. Kakšna skrbnost je potrebna za izognitev tatvinam, je v pri vrsti odvisno od verjetnosti, da bo do tatvine prišlo.

Standardu skrajne skrbnosti ne ustreza niti, da prevoznik o oviri ni obvestil pošiljatelja in ga zaprosila za ustrezna navodila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva toženka sama krije stroške revizije.

Prva toženka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti prvi in drugi tožnici stroške revizijskega odgovora v znesku 3.815,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prva in druga toženka dolžni prvi tožnici nerazdelno plačati 96.950,00 EUR (I. točka izreka sodbe), drugi tožnici pa 3.050,00 EUR (II. točka izreka sodbe), oboje s 5 % letnimi obrestmi od 23. 11. 2009. Razsodilo je še, da je prva toženka dolžna prvi tožnici plačati 158.096,00 EUR s 5 % letnimi obrestmi od 23. 11. 2009 (III. točka izreka sodbe). Posledično je sklenilo, da sta prva in druga toženka dolžni prvi in drugi tožnici nerazdelno povrniti 9.381,18 EUR pravdnih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi prve in druge toženke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). Odločilo je še, da sta prva in druga toženka dolžni prvi in drugi tožnici nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

3. Prva toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) (ki jo je dvakrat dopolnila).

4. Revizija je bila vročena prvi in drugi tožnici, ki sta nanjo odgovorili. Vrhovnemu sodišču sta predlagali, da revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - Druga tožnica (pošiljateljica) je prvi toženki (prevoznici) zaupala prevoz 14.000 steklenic šampanjca, vrednih 258.096,00 EUR, na relaciji od Dravograda do Rivolija v Italiji, kjer se nahaja skladišče družbe S.(prejemnice).

- 25. 9. 2008 je bilo blago naloženo na tovornjak prve toženke, 26. 9. 2008 pa je prevozničin voznik prispel v namembni kraj.

- Prevoznica se je zavedala, da prevaža blago večje vrednosti.

- Voznik tovornjaka zaradi gradbenih del (betoniranja) na vhodu v dvorišče prejemnice ni mogel zapeljati na dvorišče, zato je (zaklenjen) tovornjak pustil parkiran ob samem robu cestišča, približno dva metra od uvoza na območje razkladališča, neposredno ob ograji, ki je območje razkladališča razmejevala od javne ceste, ter se (z dokumenti o blagu) namenil v 200 do 300 metrov oddaljeno poslovno stavbo prejemnice, da bi pridobil informacije o tem, kje lahko razloži pripeljani tovor.

- Tovornjak je pustil parkiran v vidnem polju varnostnih kamer prejemnice, ki pa tisti dan niso delale.

- Ko se je voznik tovornjaka, skupaj z uslužbenko prejemnice (ki mu je nameravala pokazati, kje lahko razloži tovor), po približno 10 do 15 minutah vrnil proti tovornjaku, je ugotovil, da je bil tovornjak skupaj s tovorom ukraden.

- Pošiljateljica niti naročnik prevoza nista vedela, da je v namembnem kraju ovira na glavnem vhodu na dvorišče raztovora blaga.

- O oviri (betoniranju), ki je vozniku onemogočala vstop na območje razkladališča, prevoznica ni telefonsko komunicirala s pošiljateljico, niti s prejemnico.

- V namembnem kraju je obstajal tudi alternativni (drugi) vhod na območje razkladališča blaga, vendar ga prevoznica ni poiskala.

- Prodajalec je zaradi izgube blaga od druge tožnice zahteval odškodnino v višini vrednosti blaga, ki jo je druga tožnica plačala.

- Druga tožnica je imela pri prvi tožnici sklenjeno zavarovanje prevozniške odgovornosti. Prva tožnica je drugi tožnici izplačala zavarovalnino v višini vrednosti blaga z odbitkom 3.050,00 EUR (dejansko 255.046,00 (96.950,00 + 158.096,00) EUR).

Presoja utemeljenosti revizije

6. Revizija (prve toženke) ni utemeljena.

Pravna podlaga

7. Pravno podlago za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke predstavlja Konvencija o pogodbi za mednarodni cestni prevoz tovora (v nadaljevanju CMR). Ta v 17. členu določa, da je prevoznik odgovoren za popolno ali delno izgubo tovora, ki nastane v času od prevzema tovora do njegove izročitve.(1) Odgovornost prevoznika je objektivna (prvi odstavek 17. člena CMR); prevoznik pa je prost odgovornosti, če je izgubo, škodo ali zamudo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem ali iz malomarnosti, ali pa z navodili, ki niso bila dana kot posledica prevoznikove napake ali malomarnosti, ali če je izguba, škoda oziroma zamuda posledica naravne napake blaga ali okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti ali pa njihovih posledic ni mogel preprečiti (drugi odstavek 17. člena CMR).

8. Trajanje (stroge, objektivne) odgovornosti prevoznika za izgubo ali poškodbo tovora je omejeno na ves čas od časa prevzema blaga do njegove izročitve. Strožja odgovornost prevoznika je namreč določena zato, ker posledice prevoznikovih kršitev obveznosti prizadenejo le pošiljatelja; obenem pa pošiljatelj rizikov prevoza po naravi stvari ne more obvladovati.(2) Breme dokazovanja, da je izguba, škoda ali zamuda nastala kot posledica katerega od vzrokov, navedenih v drugem odstavku 17. člena, pade na prevoznika (18. člen CMR); tega bremena pa prevoznica (prva toženka) v obravnavanem sporu ni zmogla.

Glede zmotne uporabe materialnega prava

9. Sodišči nižjih stopenj sta v obravnavanem primeru pravilno presodili, da ni podan nobeden od razlogov po drugem odstavku 17. člena CMR. Zaključili sta, da v konkretnem primeru ni šlo za neizogiben dogodek, ki ga glede na okoliščine primera s skrajno skrbnostjo (utmost care)(3) ter vsemi razumnimi in strokovnimi ukrepi ne bi bilo mogoče odvrniti ali preprečiti njegovih škodljivih posledic. Prevoznici pa sta očitali, da je njen voznik vozilo zapustil (čeprav za kratek čas) brez nadzora ob javni cesti pred vhodom na območje razkladališča, pri čemer ni niti skušal kontaktirati s pošiljateljico.(4)

10. Merilo za presojo, ali je bil določen vzrok pričakovan oziroma ali je bilo določen dogodek mogoče preprečiti ali odvrniti, je ustrezna skrbnost prevoznika, glede na vse okoliščine primera. Gre za pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Prevoznik je lahko oproščen odgovornosti za dogodek, ki ga s skrajno, glede na okoliščine konkretnega primera, potrebno in pokazano skrbnostjo ter z vsemi razumnimi in stroki primernimi ukrepi ni mogel odvrniti, niti ni mogel preprečiti njegovih posledic. Kakšna skrbnost je potrebna za izognitev tatvinam, je v pri vrsti odvisno od (1) verjetnosti, da bo do tatvine prišlo.(5) Italija velja za državo, kjer je verjetnost tatvin velika (gre za splošno znano dejstvo, na katerega publikacije opozarjajo vse od leta 1978 in ki je ugotovljeno v številnih sodbah evropskih sodišč), kar od prevoznika terja še dodatno, večjo skrbnost. Stopnja skrbnosti pa se presoja tudi glede na (2) praktičnost ukrepov, ki bi jih prevoznik moral izvesti, da bi se izgubi lahko izognil, (3) zakonitost ukrepov ter (4) stanje znanja v industriji (glede na sledilne naprave, informacije o varnih postajališčih, ...).

11. Prevoznica v konkretnem primeru ni uspela dokazati, da je bila izguba tovora posledica okoliščin, katerim se njen voznik ni mogel izogniti. Pri tem ekskulpacijskem razlogu glede na dikcijo CMR res ne gre za višjo silo, vendar pa je odločilno merilo za presojo okoliščina, ali je bil določen vzrok pričakovan ali ne. Ker se je voznik zavedal tako dejstva, da je v Italiji verjetnost tatvin velika, kot tudi dejstva, da ima natovorjeno blago velike vrednosti, mu je mogoče očitati, da je s tem, ko je vozilo pustil parkirano brez nadzora in ob javni cesti ter se napotil v 200 do 300 metrov oddaljen poslovni objekt prejemnice, ravnal v nasprotju z zahtevano skrajno skrbnostjo (utmost care). Dejstvo, da je vozilo ob svoji odsotnosti zaklenil, namreč ne zadošča na krajih, kjer je verjetnost tatvin velika; poleg tega pa je (v tuji sodni praksi)(6) problematično tudi puščanje tovora ob javni cesti (četudi zaradi izrednih okoliščin).(7) V takih situacijah standardu skrajne skrbnosti ustreza, da voznik tovor ob svoji odsotnosti pusti zavarovan oziroma da dodatno poskrbi za njegovo varnost (z morebitnimi plačanimi pomočniki, ...). Ne ustreza pa mu, da prevoznica o oviri ni obvestila pošiljateljice in jo zaprosila za ustrezna navodila. Če bi voznik ravnal na način, kot mu je nalagala notifikacijska dolžnost, in bi o oviri (po telefonu) obvestil pošiljateljico ter v vozilu počakal na njena navodila, do tatvine verjetno ne bi prišlo.

12. Prevoznica v konkretnem primeru tudi ni uspela dokazati, da bi bila izguba tovora posledica dejanja upravičenke, ki je ni obvestila o oviri na območju razkladališča, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da pošiljateljica zaradi nevednosti za oviro na uvozu na razkladališče prejemnice prevoznici ni mogla dati ustreznih navodil. Glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka

13. Revidentka je v zvezi s kršitvami določb pravdnega postopka sodiščema nižjih stopenj najprej očitala kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V okviru te kršitve je zatrjevala, da se je v postopku pred sodiščem prve stopnje zelo določno sklicevala na opustitev notifikacije tako s strani prejemnice kot tudi s strani pošiljateljice blaga (pripravljalna vloga z dne 16. 11. 2010 in zaslišanje L. J.), vendar revizijsko sodišče temu ne more slediti. V pripravljalni vlogi, ki jo citira revidentka, se je namreč na opustitev notifikacijske dolžnosti sklicevala le v razmerju do pošiljateljice blaga (druge tožnice), pri kateri pa, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, o opustitvi notifikacijske dolžnosti ni mogoče govoriti, saj iz dejanskih ugotovitev izhaja, da pošiljateljica za oviro na vhodu sploh ni vedela.

14. Revidentka je neuspešna tudi z zatrjevanjem kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko sodiščema nižjih stopenj očita, da sta obrazložitvi njunih sodb nelogični in nerazumljivi v delu, ko zaključita, da o opustitvi notifikacijske dolžnosti na strani pošiljateljice oziroma naročnice ni mogoče govoriti, saj za oviro na vhodu prejemnice nista vedeli, zaradi česar tudi nista mogli dati napačnih navodil. Povsem logično in razumljivo je namreč, da, če pošiljateljica ni bila seznanjena z oviro, nanjo tudi ni mogla opozoriti. Pri tem velja opozoriti na določbo prvega odstavka 15. člena CMR, ki jasno določa, da mora prevoznik v primeru, ko okoliščine preprečijo izročitev tovora po prispetju v kraj, ki je za to določen, zahtevati navodila od pošiljatelja. Te zahteve prevoznica v konkretnem primeru ni spoštovala, saj je njen voznik tovornjak s tovorom (na podlagi lastne odločitve) pustil brez nadzora parkiran ob javni cesti in se odpravil po navodila direktno k prejemnici, četudi je bil v tej fazi prevozne pogodbe še vedno vezan na navodila pošiljateljice. Svoje objektivne odgovornosti, ki jo predvideva 17. člen CMR, bi se prevoznica (po oceni revizijskega sodišča) lahko razbremenila le, če bi njenemu vozniku takšno navodilo (da naj parkira ob javni cesti in se po informacije napoti k prejemnici) dala prejemnica blaga. Tako pa riziko za lastne odločitve pri postopanju ob ovirah med prevozom nosi prevoznica sama (zaradi predpisane objektivne odgovornosti). Na dejstvo, da je notifikacijsko dolžnost opustila (tudi) prejemnica blaga, pa se je prva toženka sklicevala šele v pritožbi (ter nadalje v reviziji), kar je prepozno. Ker pomanjkljive trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z izpovedbo prič(8) , pa revidentka v tem delu ne more uspeti niti s sklicevanjem na izpovedbo voznika L. J. 15. Sodna praksa in pravna doktrina večinsko zavzemata stališče, da neprerekanih dejstev ni treba dokazovati.(9) Dejstva, da je v namembnem kraju prejemnice obstajal tudi alternativni (drugi) vhod na dvorišče prejemnice, prva toženka ni ustrezno (konkretizirano in substancirano) prerekala, zaradi česar sta sodišči nižjih stopenj dejstvo (pravilno) šteli za priznano. Sicer pa revidentka glede obstoja in značilnosti drugega vhoda pod krinko uveljavljanja procesne kršitve (iz 14. točke drugega ostavka 339. člena ZPP) meri na izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni dovoljeno, zato se revizijskemu sodišču s temi očitki ni bilo treba ukvarjati.

16. Prva toženka je že v pritožbi navajala, da naj bi se prevoznica tatvini ne mogla izogniti, saj naj bi bila tatvina posledica organizirane kriminalne združbe. Navajala je, da je za to dejstvo izvedela šele tekom pritožbenega roka ter da se pred Okrožnim sodiščem v Kopru vodi gospodarski spor glede podobne tatvine (prav tako iz leta 2008). V zvezi s kriminalno združbo je navedla le, da pred italijanskimi pravosodnimi organi teče preiskava kaznivih dejanj tatvine in goljufije ter da nima podatkov o tem, kdo so bili organizatorji; da pa je zasledila novico (na MMC), da so slovenski policisti (v letu 2012) prijeli tihotapce penečega vina iz Italije. Višje sodišče je v izpodbijani sodbi te navedbe ocenilo za presplošne in posledično za pravno neupoštevne; poleg tega pa je zaključilo, da prva toženka ni izkazala (oziroma opravičila), da je za ta dejstva izvedela šele tekom pritožbenega roka. Ob takšnem procesnem dejanskem stanju prva toženka z uveljavljanjem kršitve 337. člena ZPP ne more uspeti. Drži, da prva toženka do podatkov iz kazenskega spisa v Italiji ne more priti, saj sama ni stranka postopka; vendar pa bi morala s svojimi navedbami v pritožbi pritožbeno sodišče seznaniti vsaj s svojimi stališči, kdo od upravičencev iz tovornega lista naj bi bil vpleten v kriminalno združbo, ter tako morebitno (organizirano) tatvino povezati z odgovornostjo subjektov, udeleženih v tem gospodarskem sporu, da bi sodišče na podlagi njenih konkretnih navedb lahko postopalo v skladu z določbo 337. člena ZPP. Glede novice, objavljene na MMC, pa gre za dejanje, ki se je zgodilo štiri leta po obravnavanem škodnem dogodku, zaradi česar ga je brez konkretnejših navedb in dokazov težko povezati s konkretnim škodnim dogodkom. Zato ni utemeljen očitek pritožbenemu sodišču, da jih je (ob odsotnosti konkretnih navedb) kot nerelevantne prezrlo. Pritožbene navedbe prve toženke o tatvini kot posledici organiziranega kriminala so bile torej dejansko presplošne, pavšalne in preskope.

17. V dopolnitvi revizije je prva toženka (še) zatrjevala, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne zadostuje pravnim standardom pričakovanosti, [ne]prepričljivosti in [ne]obvladljivosti, saj naj bi sodišče druge stopnje odločilo na podlagi meril, ki pri odločanju ne bi smela priti v poštev. Katera naj bi bila ta merila, revidentka ni pojasnila; zato se revizijskemu sodišču o teh (nekonkretiziranih) kršitvah ni bilo treba izjaviti.

Odločitev o reviziji

18. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, zaradi česar jo je kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) – I. točka izreka.

Odločitev o stroških postopka

19. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Prva toženka z revizijo ni uspela, zato sama krije stroške revizije (II. točka izreka). Istočasno pa mora prvi in drugi tožnici povrniti stroške revizijskega odgovora. Gre za stroške njegove sestave in materialne stroške (oboje z vključenim DDV), kar skupaj znaša 3.815,31 EUR (III. točka izreka).

20. Od priznanih stroškov gredo prvi in drugi tožnici za primer morebitne zamude zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Ker je za izročitev tovora nujno potrebno tudi sodelovanje prejemnika (saj mora ta izraziti voljo, da blago sprejema – podpisati izvode tovornega lista), vse do trenutka prejema te izjave prevoznik še vedno objektivno odgovarja za izgubo tovora.

Op. št. (2): Kranjc, V.; v: Obligacijski zakonik (posebni del) s komentarjem; 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 1178. Op. št. (3): Gre za stopnjo skrbnosti, ki se od prevoznice zahteva na podlagi določb CMR. Glej: Clarke, International carriage of goods by road: CMR, third edition, London Sweet & Maxwell 1997, str. 276-277. Op. št. (4): Tako sodba sodišča druge stopnje v 8. točki obrazložitve.

Op. št. (5): Clarke, International carriage of goods by road: CMR, third edition, London Sweet & Maxwell 1997, str. 277. Op. št. (6): Chambery 27.6.84, B.T. 1985.195. Op. št. (7): Clarke, International carriage of goods by road: CMR, third edition, London Sweet & Maxwell 1997, str. 282. Op. št. (8): Glej sodbo VS RS II Ips 815/2009 z dne 21. 3. 2013. Op. št. (9): Glej na primer odločbe VS RS II Ips 498/2003 z dne 9. 9. 2004, II Ips 30/2006 z dne 13. 3. 2008 in II Ips 599/2009 z dne 30. 5. 2013.