Jedro

Smrt (nerojenega) otroka zaradi zdravniške napake je nezadostnega pomena za priznanje pravice do mednarodne zaščite (2. alineja 55. člena ZMZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 3.3.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene, pri svoji odločitvi pa se je oprla na 2., 3., 4. in 6. alineo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07). Hkrati je v skladu z 2. odstavkom 52. člena ZMZ odločila, da morata tožnika nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Slovenijo (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

Po presoji prvostopenjskega sodišča je tožena stranka pravilno oprla svojo odločitev na 2. in 3. alineo 55. člena ZMZ. Tožnika nista navedla nobenih subjektivnih okoliščin, ki bi kazale na strah pred preganjanjem, prav tako pa ne objektivnih okoliščin, ki bi kazale na njuno preganjanje. Smrt nerojenega otroka in posledično nezaupanje v zdravstveni sistem oziroma zdravnico, ter neobrazloženo in neopredeljeno zatrjevanje (brez natančne navedbe dogodkov oziroma okoliščin), da se na Kosovo ne moreta vrniti, ker bi bilo njuno življenje ogroženo zaradi njune (bošnjaške) narodnosti, so dejstva, ki so nezadostna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ, oziroma navedeni razlogi ne izpolnjujejo pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbene očitke glede kršitev določb 7., 22., 23., 24., 26., 27., 28., 52. in 55. člena ZMZ. Sodišče je odločilo na seji senata kljub temu, da sta tožnika v tožbi predlagala, da se opravi glavna obravnava in da se ju zasliši. Po oceni sodišča tožnika svojega predloga nista obrazložila, saj ne navajata, v čem bi se njuno zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njune izjave v prošnji za azil, saj nista navedla nobenih okoliščin in dejstev, prav tako pa nista predlagala izvedbe nobenih drugih dokazov, da bi sodišče iz navedb lahko sklepalo, da bi bilo njuno zaslišanje potrebno, ker bi pomembno vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem se sodišče sklicuje tudi na stališča Ustavnega sodišča RS glede razpisovanja glavnih obravnav v upravnih sporih.

Tožnika vlagata pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nasprotujeta zaključku sodišča prve stopnje, da sta pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navajala le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ. Jasno je, da gre za kršenje osnovnih človekovih pravic, predvsem pravice do človeškega dostojanstva, pravice do življenja brez strahu, pravice do zdravega življenjskega okolja, pravice do življenja in pravice do zdravstvene oskrbe. Kršitve osnovnih človekovih pravic so bile dovolj ponavljajoče, dovolj resne in dovolj hude, da jih je mogoče šteti za preganjanje. Zato je sodišče pavšalno zaključilo, da tožnikoma v njuni državi ne grozi preganjanje v smislu 26. člena ZMZ. Tožnika je bilo utemeljeno strah, njun strah pa je bil oprt na objektivne okoliščine - na preganjanje, ki sta ga doživljala vsakodnevno zaradi svoje bosanske narodnosti in jezika, tako da sta se počutila ogroženo v lastni državi in sta jo bila primorana zapustiti. Iskala sta namreč zaščito pri državnih in drugih organih, vendar jima jo le-ti niso hoteli ali pa niso bili sposobni nuditi. Obstajajo vsi pogoji za priznanje azila po 2. členu ZMZ. Zato je nepravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po ZMZ se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca da osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, pa se zaradi takšnih dogodkov in zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (2. odstavek 2. člena ZMZ). Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot to določa 28. člen ZMZ. Ta določa, da resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Ker gre za pravno dobroto, ki jo tujcu da država, je prosilec dolžan izčrpno in po resnici povedati okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito (21. člen ZMZ). Če prosilec teh zakonskih obveznosti, na katere mora biti pred sprejemom prošnje na predpisan obrazec (119. člen ZMZ) posebej opozorjen (9. člen ZMZ), ne izpolni in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične in drugačne neverodostojne izjave, sam zakrivi, da se mu mednarodna zaščita ne prizna. O mednarodni zaščiti odloča pristojni organ v pospešenem (54. člen ZMZ) ali v rednem azilnem postopku (53. člen ZMZ). V pospešenem postopku odloča organ, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alinee 23. člena ZMZ, če so ti podani, pri čemer lahko prošnjo za mednarodno zaščito v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrne le, če je podan kateri od razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ. V tem primeru pa po presoji vrhovnega sodišča ne ugotavlja, ali bi bili sicer izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito po 2. členu ZMZ.

V obravnavanem primeru tožnika smiselno zatrjujeta, da sta v izvorni državi preganjana (oziroma da jima grozi nevarnost resne škode) zaradi narodne pripadnosti.

Tožena stranka je po presoji pritožbenega sodišča o tožnikovi prošnji pravilno in zakonito odločala v pospešenem postopku in jo tudi utemeljeno zavrnila na podlagi 2. in 3. alinee 55. člena ZMZ.

V 55. členu je (med drugim) določeno, da pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri podaji prošnje navajal le dejstva, ki so nezadostna, nepomembna oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po tem zakonu (2. alinea); je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. alinea).

Smrt še nerojenega otroka (kljub tragičnosti dogodka), do katere je prišlo, po zatrjevanju tožnikov, zaradi malomarnosti (ali nestrokovnosti) zdravnice, pri kateri se je tožnica zdravila v privatni ambulanti, je dejstvo, ki je nezadostno za obravnavanje upravičenosti za mednarodno zaščito po ZMZ. Navedeno dejstvo ter pavšalno zatrjevanje tožnika E.R., da se zaradi svoje narodnosti na Kosovu ne počuti varnega, in ob upoštevanju navedb obeh tožnikov, da jima ni nihče grozil ali ju konkretno fizično ali psihično maltretiral, kažejo na to, da je očitno, da tožnika ne izpolnjujeta pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Tudi fizični spopad med tožnikom E.R. in direktorjem srednje šole, ki mu ni hotel izdati prepisa diplome, ne predstavlja dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije. Po prepričanju pritožbenega sodišča so zato neutemeljeni pritožbeni očitki o ponavljajočih, resnih in hudih kršitvah osnovnih človekovih pravic, ki bi jih po mnenju tožnikov bilo mogoče šteti za preganjanje. Tega ne spremenijo niti navedbe tožnika E.R., da je po porodu mrtvega otroka napisal več pritožb na Splošno bolnico v P., Ministrstvo za zdravstvo, policijo in tožilstvo ter da je prejel odgovor samo od Splošne bolnice v P. Neaktivnost (ali prepočasno delovanje) nekaterih državnih organov (pri čemer je tožnik E.R. v prošnji za azil sam izjavil, da je tožilstvo pričelo z določenimi aktivnostmi v zvezi s potekom zdravljenja njegove žene), ter ob upoštevanju, da iz izjav tožnikov in podatkov upravnih spisov ni razvidno, da bi bili storjeni na diskriminatoren način (ali ki bi bili sami po sebi diskriminatorni), po oceni vrhovnega sodišča ne predstavljajo preganjanje v smislu 2. alinee 2. odstavka 26. člena ZAzil. Iz navedb tožnikov pa tudi ne izhaja, da sta soočena z utemeljenim tveganjem, da ob vrnitvi v matično državo utrpita resno škodo v smislu določb 28. člena ZMZ.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da za tožnika obstaja pogoji za priznanje beguncev po 2. členu ZMZ. V primeru ugotovljenih pogojev po 55. členu ZMZ namreč ni potrebno ugotavljati, ali bi bili sicer izpolnjeni pogoji za mednarodno zaščito po 2. členu ZMZ. Takšno je bilo tudi stališče vrhovnega sodišča že po ZAzil, ki je imel glede teh vprašanj bistveno enake določbe.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).