Jedro

Dokazi (tako listinski kot s pričami in vsi drugi) so namenjeni zgolj potrditvi ali ovrženju poprej zatrjevanih dejstev, ne morejo pa nadomestiti pomanjkljivih trditev (t.i. preiskovalni dokaz, ki je v pravdnem postopku načeloma prepovedan). Navajanje, da naj bi priča izpovedala o »vseh relevantnih dejstvih,« je v bistvu sklicevanje na preiskovalni dokaz, pri čemer je sodišče prve stopnje podrobno analiziralo toženkine trditve in pojasnilo, zakaj so pavšalne in zato neupoštevne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje postopek ustavilo za 28,68 EUR (I. točka izreka), v nadaljevanju pa toženki naložilo plačilo 2.368,59 EUR s pripadki in pravdnih stroškov (II. in III. točka izreka). Tako je odločilo, ko je ugotovilo, da je toženka s tožnico sklenila večje število pogodb za telekomunikacijske storitve, ki so vključevale tudi nakupe mobilnih telefonov po znižani ceni ob pogodbenem pogoju, da toženka ostane naročnica tožničinih storitev vsaj 24 mesecev. Tožnica je toženki pogodbe odpovedala, ker jih slednja ni izpolnjevala, v tej pravdi pa terja od toženke še plačilo preostalih pogodbenih obveznosti.

2. Zoper zanjo neugodni del odločbe se pritožuje toženka in med drugim navaja, da je bistveno vprašanje, zakaj je prišlo do prekinitev naročniških pogodb oziroma katera stranka je najprej kršila pogodbe. Toženka je predlagala zaslišanje svojega sina, ki je bil dejansko tista oseba, ki je vse urejala v razmerju do tožnice in so mu bila najbolj poznana vsa relevantna dejstva. Sodišče je v točkah 13 do 17 obrazložitve delalo zaključke, ne da bi izvedlo ustrezne dokaze. Toženka je v svoji prvi pripravljalni vlogi dejansko navedla, da je storitve tožnice nemoteno uporabljala do sredine leta 2017, ko se je zgodila blokada, pri čemer pa je imel toženkin sin namen plačati zapadle obveznosti.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in med drugim navaja, da splošni pogoji na nobenem mestu ne omejujejo števila sklenjenih naročniških razmerij, zato so navedbe toženke, da naj bi tožnica kršila svoje splošne pogoje, popolnoma neutemeljene. Popolnoma neverodostojne in neverjetne so navedbe toženke, da bi tožnica kljub rednemu poravnavanju obveznosti blokirala storitve in nato odstopila od naročniških razmerij. Slednje ne drži in do prekinitve razmerij je prišlo zaradi toženkinega neplačevanja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, svojo odločitev pa je skrbno in temeljito ter preverljivo obrazložilo.

6. Povsem pravilno je pri odločitvi uporabilo tudi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku1). Sodišče prve stopnje ni zgolj na načelni ravni zavrnilo toženkinih trditev kot pavšalne in nekonkretizrane, temveč je to odločitev v vsakem posameznem primeru tudi ustrezno obrazložilo, ko je pojasnilo, katere ključne trditve tožnice so ostale neprerekane ali nekonkretizirano prerekane (drugi odstavek 214. člena ZPP) in katere toženkine trditve so pavšalne, nesubstancirane ali nelogične (npr. 9. do 12. in 16. točka obrazložitve).

7. Pritožbeno razpravljanje, da je treba odgovoriti na vprašanje, kdo je kršil naročniške pogodbe in zakaj je prišlo do prekinitve naročniških pogodb, je le sprenevedanje, saj je sodišče prve stopnje na to vprašanje pravilno in popolno odgovorilo (da je pogodbe kršila toženka). Pravilno je tudi pojasnilo, zakaj ni bilo potrebno zaslišanje priče S. A. (15. točka obrazložitve) in teh razlogov pritožba konkretizirano niti ne izpodbija, temveč pavšalno navaja, da naj bi navedena priča »poznala vsa relevantna dejstva.« Dokazi (tako listinski kot s pričami in vsi drugi) so namenjeni zgolj potrditvi ali ovrženju poprej zatrjevanih dejstev, ne morejo pa nadomestiti pomanjkljivih trditev (t.i. preiskovalni dokaz, ki je v pravdnem postopku načeloma prepovedan). Navajanje, da naj bi priča izpovedala o »vseh relevantnih dejstvih,« je v bistvu sklicevanje na preiskovalni dokaz, pri čemer je sodišče prve stopnje, kot že povedano, podrobno analiziralo toženkine trditve in pojasnilo, zakaj so pavšalne in zato neupoštevne (15. in 16. točka obrazložitve). Za pričo – vodjo poslovalnice tožnice v B. pa toženka ni navedla niti njegovega priimka (236. člen ZPP); zato je bil ta dokazni predlog (tudi) nepopoln.

8. Toženka ugotovitev sodišča prve stopnje ne more omajati s ponavljanjem svojih trditev s prve stopnje, da naj bi tožnica bila tista, ki je kršila svoje pogodbene obveznosti s tem, da naj bi prenehala z zagotavljanjem vseh storitev, ker da naj bi bilo sklenjenih preveč naročniških razmerij z eno osebo. Pritožbeno sodišče si ne more zamisliti razumnega razloga, zakaj bi gospodarska družba, ki nastopa na trgu zaradi ustvarjanja dobička, nenadoma izklopila uporabniku storitve, s katerimi (gospodarska družba) služi, če ta uporabnik izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti. In tudi ne razloga, zakaj bi si gospodarska družba, v razmerah tržnega gospodarstva in svobodne gospodarske pobude, (samo)omejevala število pogodb, ki jih lahko sklene z eno stranko.

9. V zvezi s temi toženkinimi navedbami je sodišče prve stopnje pravilno in logično pojasnilo, da: 1.) toženka sploh ni uspela dokazati, da bi splošni pogoji (priloga A68) omejevali število naročniških pogodb, sklenjenih z eno fizično osebo; ker v splošnih pogojih te omejitve ni, je očitno, da so toženkine trditve neresnične; 2.) da ni prav nobene logike, celo če bi takšna (v poslovnem svetu povsem nesmiselna in absurdna) omejitev obstajala, da bi tožnica prenehala nuditi storitve po vseh naročniških pogodbah (15. točka obrazložitve na 18. strani) in 3.) da je tožnica storitve za toženko očitno opravljala, saj je še v avgustu 2017 (ki je v drugi polovici leta, kot je splošno znano) toženki med drugim nudila storitve mednarodnih klicev.2 Vseh teh pravilnih ugotovitev pritožba ne izpodbija s konkretnimi argumenti, torej ne vzpostavi vsebinske polemike s prvostopenjsko sodbo, temveč le ponavlja svoje trditve, ki pa jih pred sodiščem prve stopnje ni uspela utemeljiti. Toženki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je sodišče vse njene ugovore, kolikor jih je pač podala in kakršne je podala, ustrezno obravnavalo. Pritožnica zmotno enači pravico do izjave z (neobstoječo) pravico do izvedbe vseh predlaganih dokazov.

10. Tudi zaključki v 13. do 17. točki obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje so po oceni pritožbenega sodišča pravilni in logični, temeljijo na analizi navedb pravdnih strank, listinskih dokazov, splošno znanih dejstev in pravil logičnega mišljenja, za to silogiziranje pa sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi bili razlogi sodišča prve stopnje o vsebini navedb toženke nesklepčni, saj ne pojasni, v čem naj bi se »nesklepčnost« kazala.3

11. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so nesmiselne toženkine navedbe, da naj bi bil njen sin pripravljen plačati »vse zapadle obveznosti,« ko hkrati toženka trdi, da ji tožnica storitev ni nudila, ni prav nič nelogična, kot neutemeljeno meni pritožba, temveč pravilna in smiselna (primerjaj 15. točko obrazložitve). Toženka je po eni strani trdila, da je vse obveznosti do tožnice redno poravnavala, vendar tega dejstva ni dokazala, čeprav je bilo na njej dokazno breme za dejstvo rednega plačevanja. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (primerjaj 16. točko obrazložitve), da za svoje trditve o plačevanju ni ponudila nobenih listinskih dokazov. Pritožbeno sodišče poudarja, da ponudnikom telekomunikacijskih storitev ni mogoče plačevati na roko (kot pri kupčijah med fizičnimi osebami), temveč vedno na način, ki pusti pisno sled, zato je tudi dokazovanje takih plačil prvenstveno in predvsem pisno. Zasliševanje je neprimeren dokaz za dokazovanje plačil, ki se po naravi stvari morajo in morejo opraviti s pisno sledjo. Če bi torej držalo, da je toženka svoje obveznosti redno poravnavala, je življenjsko nelogičen zaključek, da naj bi njen sin v poslovalnici ponujal, da bo poravnal vse »zapadle obveznosti«. Če bi bile obveznosti redno poravnane, take ponudbe s strani toženkinega sina sploh ne bi bilo treba in ne bi bila smiselna. S temi svojimi navedbami toženka posredno sama priznava, da obveznosti ni poravnavala redno, s tem pa postavlja na laž svoje trditve, da naj bi tožnica brez razloga nenadoma prenehala z opravljanjem storitev.

12. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

13. Ker je toženka s pritožbo propadla, mora tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP), ki obsegajo nagrado za odgovor na tožbo (225 EUR), 2 % materialnih stroškov (4,50 EUR) in 22 % DDV na odvetniške storitve (50,49 EUR).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Npr. iz računa z dne 31. 7. 2017 z datumom zapadlosti 18. 8. 2017 izhaja, da je toženka koristila dodatne storitve, to je 19 minut mednarodnih klicev, ki (neprerekano) niso bili zajeti v osnovnem paketu. 3 Sklepčnost pomeni, da iz navedb stranke izhaja pravna posledica, za katero se zavzema s tožbo, zahtevkom ali ugovorom, nesklepčnost pa obratno, da že iz navedb stranke ne izhaja utemeljenost zahtevka za pravno varstvo. Nesklepčnost je torej predvsem pomanjkljivost strankine trditvene podlage in ne sodne odločbe.