Jedro

Odpravnina zapade v plačilo z dnem prenehanja delavčevega delovnega razmerja. V primeru, da delavec umre pred potekom odpovednega roka, je razlog za prenehanje delovnega razmerja njegova smrt, zaradi česar mu odpravnina ne pripada.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje, je s sklepom (ki ni pod pritožbo), zaradi delnega umika tožbe v višini 2.157,84 EUR postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna vsaki od tožečih strank plačati 3.234,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 11. 2007 dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da so tožeče stranke dolžne toženi stranki nerazdelno v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 1.009,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka parcijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

Tožeče stranke so se pritožile zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navajajo, da je tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 11. 2007 navedla, da pripada delavcu A.A. odpravnina za 33 let dela v službi v višini 10 celih povprečnih plač. Sklicujejo se na sprejeto sodno prakso v konkretnih gospodarskih zadevah pri Višjem sodišču v Ljubljani, predvsem pa na obrazložitev zadeve opr. št. I Cp 1237/2004, v kateri je zavzeto stališče glede sporazuma med delavcem in delodajalcem, po katerem bo delodajalec izplačal odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja. Po določbi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe) so predpisani pogoji za izplačilo odpravnine. Gre za zakonsko določbo, ki predstavlja minimum pravic delavca, ki se jim tožena stranka v konkretnem primeru ni mogla izogniti. Sodišče ni upoštevalo dogovora med strankama in dejstvo, da je bila tožena stranka tista, ki je pripravila odpoved pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki, pri čemer dejstvo, da v obrazložitvi odpovedi niso navedeni razlogi, zaradi katerih bi zapadla odpravnina v plačilo ob vročitvi odpovedi, še ne pomeni, da takšen dogovor ni obstajal. Višje sodišče v Ljubljani je v podobni zadevi opr. št. II Cp 2157/1999 zavzelo stališče, ki glede vprašanja odpravnine v celoti podpira trditve tožečih strank. Po navedeni sodbi je delavec upravičen do odpravnine po prenehanju delovnega razmerja, kar je drugače kot v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izdala pokojnemu delavcu, v kateri je navedla, da mu zaradi odpovedi pripada odpravnina. Sodišče glede tega ni zavzelo stališča in pojasnilo razlogov, zakaj ni sledilo predlogom in trditvam tožečih strank. V tej zvezi je zaključek sodišča, da zapadlost odpravnine ne izhaja iz odločbe, tudi protispisen. Zmotni so zaključki sodišča v delu, ki se nanašajo na razlago posameznih določb v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je v celoti pripravila tožena stranka. V takšnih primerih je potrebno nejasnost šteti v korist stranke, ki je šibkejša, to je v korist delavca. Zaradi navedenih razlogov se izpodbijana sodba ne more preizkusiti. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev v izpodbijani sodbi tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Pogodba o zaposlitvi je skladno z določbo 75. člena ZDR prenehala veljati s smrtjo delavca. Sodišče se je določno opredelilo do navedb obeh strank, predvsem pa glede tega, da se stranki glede ugodnejšega obravnavanja odpravnine in njenega izplačila nista v ničemer dogovorili. V kolikor se sodišče ni opredelilo do sodne prakse in sodb, na katere se sklicuje pritožba, to ne pomeni, da je o zahtevkih zmotno odločilo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je jasna in ne omogoča drugačne interpretacije zakonskih določb. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožečih strank še odgovarja.

V tem sporu uveljavljajo tožniki kot dediči po pokojnem delavcu A.A. zoper toženo stranko plačilo odpravnine, do katere bi bil upravičen pokojni delavec na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 11. 2007. Pravica do odpravnine je pravica, ki je značilna za delovno razmerje, in ki pripada delavcu ob prenehanju delovnega razmerja. Pri odpravnini gre za denarni znesek, ki se izplača v enkratnem znesku, do katere ima delavec pravico v primerih, ki jih določa zakon. ZDR deli odpravnine v dve skupini, to je na odpravnino v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi (107., 108. in 109. člen ZDR) ter na odpravnino ob upokojitvi (132. člen ZDR). Poleg tega je lahko odpravnina predmet dogovora med delavcem in delodajalcem, skladno z dispozitivno naravo obligacijskih razmerjih. Na splošno je temeljni namen odpravnine, da se delavcu z njo nadomesti tista škoda, ki mu je nastala zaradi prenehanja delovnega razmerja. Če gre za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov (kot je to v spornem primeru), je skladno z določbo 109. člena ZDR namen odpravnine v tem, da se presežnemu delavcu zagotovi minimalna socialna varnost oziroma dohodek zaradi izgube zaposlitve. V takšnem primeru je delavec upravičen do plačila odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka dne 8. 11. 2007 podala delavcu A.A. redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga A2), v kateri je določila, da preneha delavcu delovno razmerje v družbi po izteku 150 dni, šteto od prejema pisne odpovedi, in da delavcu zaradi takšne odpovedi pripada odpravnina za 33 let dela v družbi v višini 10 povprečnih plač, kar znaša ... EUR. Delavcu bi se skladno s takšno odpovedjo in datumom njene vročitve 8. 11. 2007 iztekel 150 dnevni odpovedni rok dne 6. 4. 2008. To pomeni, da bi delavcu s tem dnem prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ob prenehanju pa bi pridobil pravico do izplačila odpravnine v višini, določeni v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar delavcu ni prenehala pogodba o zaposlitvi na takšen način, saj je v času odpovednega roka oziroma, ko je bil še v delovnem razmerju, dne 8. 3. 2008 umrl, kar pomeni, da je pogodba o zaposlitvi skladno z določbo 2. alinee 75. člena ZDR prenehala veljati s smrtjo delavca, in ne zaradi njene odpovedi.

Pritožbeno sodišče skladno s tako ugotovljenimi dejstvi soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da se pokojni delavec in tožena stranka v času delovnega razmerja nista v ničemer dogovorila, da se delavcu izplača odpravnina ob izdaji odpovedi. To v pisni odpovedi ni določeno, temveč zgolj opredeljeno, da pripada delavcu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpravnina za 33 let dela v družbi v višini 10 povprečnih plač. Takšen zapis je v pisni odpovedi dovolj jasen in ne omogoča drugačne razlage, kot se to zmotno zavzema pritožba. Poleg tega je za presojo tega vprašanja odločilno, da je pokojni delavec s takšno opredelitvijo odpravnine v pisni odpovedi pridobil zgolj pravico do odpravnine, medtem ko je bil upravičen do njenega izplačila samo z iztekom delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe dne 6. 4. 2008. Kot je že ugotovljeno, pa se delavcu ni izteklo delovno razmerje na takšen način, saj je pogodba o zaposlitvi dejansko prenehala veljati z dnem njegove smrti dne 8. 3. 2008, to je še v času delovnega razmerja pri toženi stranki.

Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje, da glede tega razlogi v izpodbijani sodbi pravno niso sprejemljivi, in v tej zvezi sklicevanje pritožbe na sodno prakso v konkretnih sodbah, ne more biti upoštevno. V sodbah, ki jih izpostavlja pritožba kot precendense, je šlo za odločanje v gospodarskih sporih glede pravice do odpravnin delavcem, ki niso primerljive z obravnavano zadevo v tem sporu. Iz vseh primerov izhaja enotno stališče, da odpravnina zapade v plačilo z dnem prenehanja delavčevega delovnega razmerja. V primeru, da delavec umre pred potekom odpovednega roka, je razlog za prenehanje delovnega razmerja njegova smrt, zaradi česar mu odpravnina ne pripada (tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1237/2004).

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožeča stranka v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožena stranka s pritožbo ni uspela, medtem ko na drugi strani odgovor tožene stanke ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).