Jedro

Sodišče prve stopnje je po tem, ko je presodilo, da ni podan temelj odškodninskega zahtevka, moralo tožbeni zahtevek zavrniti, to pa ni več vmesna sodba, temveč končna sodba. Pri tem ni ravnalo v nasprotju z določbo (prvega odstavka) 315. člena ZPP, saj je izdalo sodbo o podlagi tožbenega zahtevka.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil za obravnavano vozilo v Interpolovi bazi in Schengenskem informacijskem sistemu razpisan veljaven ukrep zaseg vozila na podlagi 100. člena Konvencije o izvrševanju Schengenskega sporazuma po državi razpisnici Belgiji, z veljavnostjo razpisa od 28. 1. 2011 do 25. 9. 2021 in da je bilo vozilo v SIS beleženo kot ukradeno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je imela policija upoštevaje nacionalno zakonodajo in sicer določbe 220. in 164. člena ZKP pravno podlago za zaseg vozila. Pri tem ni bistveno ali je obstajal tudi sum storitve kaznivega dejanja v zvezi s tem vozilom (tudi) za tožnika, niti da je ta razpolagal z veljavnim prometnim dovoljenjem, računom za nakup avtomobila, tehničnim dovoljenjem, ter da je šlo za stvar velike premoženjske vrednosti temveč, da je bil za vozilo razpisan veljavne ukrep zasega, ker je bilo vozilo predmet kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 9. 3. 2017 se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni tako, da znesek pravdnih stroškov pravilno glasi 1.203,73 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

K pritožbi zoper sodbo

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi plačila odškodnine v višini 16.378,60 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je del tožbenega zahtevka zastaral, nato pa je zaključilo, da je bilo vozilo tožeče stranke zaseženo v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku (ZKP), da zaseg ni trajal nedopustno dolgo in da tožnik ni izkazal nedopustnega ravnanja državnih organov v zvezi s hrambo vozila, da ni izkazal nedopustnega ravnanja državnih organov. Delovanje organov v okviru pristojnosti, opravljeno brez napake, po presoji sodišča prve stopnje, ne more biti podlaga za pravico do povrnitve škode, četudi je bila s takim ravnanjem komu povzročena škoda. Postopanje policije oziroma državnega tožilstva v nobenem oziru ni bilo nezakonito in tudi ni kakorkoli odstopalo od običajne metode dela, službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.

2. Tožeča stranka po pooblaščencu to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Podredno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da obstoji temelj za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

3. Tožena stranka se o pritožbi ni izjavila in nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

6. Po tožeči stranki uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko o odločilnih dejstvih sodba naj ne bi imela razlogov (in sicer o pomenu prekoračitve rokov iz uredbe oziroma o ne dovolj strokovnem in skrbnem ravnanju državnih organov v postopku na prvi stopnji), niso bile storjene. Prav tako pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče samo. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne in skladne razloge o vseh za odločitev relevantnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v točki 28 obrazložitve izpodbijane sodbe podrobno razložilo zakaj ocenjuje, da je bilo ravnanje policije in državnega tožilstva aktivno, pravilno in brez nepotrebnega odlašanja. Prav tako je podrobno obrazložilo zakaj šteje, da je bilo ravnanje državnih organov dovolj strokovno in skrbno ter da ni odstopalo od običajne metode dela, službenih dolžnosti ter potrebne skrbnosti.1

7. Tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe uvodoma pravilno navaja, da se sodišče prve stopnje ni držalo sklepa sprejetega na naroku za glavno obravnavo 30. 11. 2015, da bo po tem, ko se bo tožena stranka izjavila o navedbah tožeče stranke iz zadnje vloge oziroma po poteku danega ji 15-dnevnega roka, odločilo, ali se postavi izvedenec za ugotavljanje premoženjske škode in sicer avtomobilske stroke. Pravilno navaja, da o tem sodišče prve stopnje ni odločilo, temveč je razpisalo nov narok za glavno obravnavo in tam sprejelo sklep, da bo najprej odločilo o temelju odškodninskega zahtevka. Toda s takšnim ravnanjem sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve saj po določbi tretjega odstavka 298. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče ni vezano na svoj sklep, ki se nanaša na vodstvo glavne obravnave.

8. Kolikor tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da to ni upoštevalo določbe 315. člena ZPP s tem, ko je namesto vmesne sodbe izdalo končno sodbo in o zadevi meritorno odločilo in razsodilo, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, je pojasniti, da je sodišče prve stopnje po tem, ko je presodilo, da ni podan temelj odškodninskega zahtevka moralo tožbeni zahtevek zavrniti, to pa ni več vmesna sodba, temveč končna sodba. Pri tem ni ravnalo v nasprotju z določbo (prvega odstavka) 315. člena ZPP, saj je izdalo sodbo o podlagi tožbenega zahtevka.

9. Tožeča stranka utemeljeno pritožbeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede datuma vložitve predmetne tožbe. Utemeljeno navaja, da je bila tožba vložena priporočeno po pošti že dne 15. 3. 2015, kakor je to razvidno iz podatkov o prejemu pisemske pošiljke na pisni ovojnici pripeti k tožbi. To dejstvo je, kot pravilno navaja tožeča stranka, odločilno dejstvo, vendar le za presojo ugovora o zastaranju oziroma nezastaranju vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je res uvodoma odločalo o zastaranju in ugotovilo, da je vtoževana terjatev delno zastarala. To vprašanje pa po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru, ko je sodišče zaključilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke za vtoževano škodo, ni relevantno in zato po sodišču prve stopnje sicer napačno ugotovljeni datum vložitve tožbe, ni vplival na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti. Pritožbeno sodišče se zato tudi ni ukvarjalo z dejanskimi ugotovitvami in razlogi kot jih je v zvezi z zastaranjem odškodninske terjatve navajalo sodišče prve stopnje in pravilnosti teh ni pritožbeno preizkušalo ter tudi ni odgovarjalo na pritožbene navedbe tožeče stranke podane v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zastaranju dela tožbenega zahtevka. V zvezi s tem očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, ne morejo vplivati.

10. Sodišče prve stopnje je presojalo tako trditve tožeče stranke kot trditve tožene stranke in ne drži pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je sledilo zgolj trditvam tožene stranke. Na podlagi trditev obeh pravdnih strank ter predlaganih in izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo za odločitev relevantno dejansko stanje. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da to ni upoštevalo izpovedb v pritožbi navedenih prič in ni angažiralo izvedenca avtomobilske, finančne in psihiatrične stroke, zaradi česar naj bi bilo za odločitev potrebno dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je v točki 9 obrazložitve sodbe obrazložilo, da je kot relevantne dokaze ocenjevalo zgolj listinske dokaze in izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke (prav: tožeče stranke), ker se le-ti nanašajo na sam temelj vtoževane odškodninske odgovornosti, ni pa ocenjevalo drugih izvedenih dokazov, ki so bili predlagani in izvedeni zgolj za dokazovanja višine škode. Ravnanje sodišča je bilo pravilno, saj je sodišče odločalo le o podlagi (temelju) tožbenega zahtevka.

Za odločitev o temelju tožbenega zahtevka pa je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa za razsojo odločilna dejstva in z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi pravilno uporabilo materialno pravo kot ga je podrobno obrazložilo v točki 21 obrazložitve izpodbijane sodbe. Z razlogi, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v zvezi s presojo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, ker ni protipravnosti ravnanja tožene stranke,2 v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. 11. Tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da to ni upoštevalo oziroma pravilno ovrednotilo izpovedbe tožnika, ko je bil ta zaslišan kot stranka, pri čemer ne pojasni v čem naj bi te ne upoštevalo oziroma jo nepravilno upoštevalo. Če meri na to, da sodišče naj ne bi upoštevalo, da tožnik ni bil lastnik vozila, temveč je bila to leasing hiša, to dejstvo za odločitev v tej zadevi ni relevantno, saj je bil v Interpolovi bazi v Schengenskem informacijskem sistemu razpisan zaseg vozila, ki je bilo ukradeno, kar pomeni, da bi vozilo utegnilo služiti v postopku kot dokaz. Prav tako ni relevantno dejstvo, da naj bi bilo vozilo večkrat pregledano s strani pristojnih organizacij v Republiki Sloveniji, da je imel tožnik zanj veljavne dokumente in da prej ni bilo nikoli ugotovljeno, da bi bilo z vozilom kaj spornega. Zakaj to za odločitev ni relevantno je obsežno obrazložitev podalo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.3

12. Pritožbene trditve, da samo dejstvo, da je bilo vozilo zabeleženo v Schengenskem informacijskem sistemu (SIS) še ni opravičevalo zasega vozila kot najstrožjega oziroma najhujšega ukrepa za tožnika, ki je imel stvar v posesti, ter da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ocenilo, da je obstajal realen sum, da je podana nevarnost, da bo vozilo odtujeno oziroma spremenjeno, so neutemeljene. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil za obravnavano vozilo v Interpolovi bazi in Schengenskem informacijskem sistemu razpisan veljaven ukrep zaseg vozila na podlagi 100. člena Konvencije o izvrševanju Schengenskega sporazuma po državi razpisnici Belgiji, z veljavnostjo razpisa od 28. 1. 2011 do 25. 9. 2021 in da je bilo vozilo v SIS beleženo kot ukradeno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je imela policija upoštevaje nacionalno zakonodajo in sicer določbe 220. in 164. člena ZKP pravno podlago za zaseg vozila. Pri tem ni bistveno ali je obstajal tudi sum storitve kaznivega dejanja v zvezi s tem vozilom (tudi) za tožnika, niti da je ta razpolagal z veljavnim prometnim dovoljenjem, računom za nakup avtomobila, tehničnim dovoljenjem, ter da je šlo za stvar velike premoženjske vrednosti temveč, da je bil za vozilo razpisan veljavne ukrep zasega, ker je bilo vozilo predmet kaznivega dejanja. Na tej podlagi pa so policisti utemeljeno presodili, da bi bilo z zasegom nevarno odlašati, kakor je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

13. Pritožbene trditve tožeče stranke, da se državni organi v Republiki Sloveniji niso povezali z razpisnim organom, da bi uskladili potrebne ukrepe, so zgrešene, saj takšnega usklajevanja niso bili dolžni glede na že razpisani in še veljavni in aktualni ukrep, ki ga predvideva tudi nacionalna zakonodaja. Iz listin v spisu pa, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, izhaja tudi, da je policija z razpisnim organom sodelovala, da bi pridobila vse potrebne podatke v zvezi z zaseženim vozilom,4 vse to, da bi o morebitni vrnitvi zaseženega vozila lahko tudi čimprej odločila in policiji niti državnemu tožilstvu glede na izvedene aktivnosti kot te izhajajo iz kronološkega poročila PP in jih je sodišče prve stopnje povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe5, ni moč očitati kakšne kršitve dolžnega ravnanja.

14. Slediti je sodišču prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za razpisan ukrep tujega varnostnega organa in da je bilo potrebno sodelovanje s tujimi varnostnimi organi, kar postopek nedvomno oteži in podaljša, zato je razumljiva prekoračitev rokov iz drugega odstavka 7. člena Uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih organov in inštitucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin (Uredbe) in prekoračitev rokov še ne pomeni nedopustnega ravnanja v smislu protipravnosti, kot želi to prikazati tožeča stranka. Tudi ne drži, da je tožilstvo po prejemu poročila policije 9. 2. 2011 čakalo vse do 1. 3. 2011, ko je policiji naložilo naj zaseženo vozilo vrne, saj je iz kronološkega poročila PP Celje v prilogi B 1, ki ga povzema tudi sodišče prve stopnje, razvidno, da so v tem času potekale aktivnosti tožilstva in policije, da je v zvezi z zaprosilom policije za usmeritve glede vračila vozila državno tožilstvo zahtevalo mnenje Vrhovnega državnega tožilstva in 30. 1. 2012 policijo zaprosilo za dopolnitev poročila, za predložitev dodatne dokumentacije v zvezi z zaseženim vozilom, po prejemu načelnega stališča Vrhovnega državnega tožilstva in dopolnitve poročila pa 1. 3. 2012 policiji poslalo dopis, da kazenski postopek v navedeni zadevi ne bo uveden in da naj vozilo vrne tožniku. Navedene aktivnosti ne kažejo na nerazumno dolgo ravnanje državnih organov. Prav tako pa ne kažejo na njihovo neusklajeno delovanje, kot to neutemeljeno očita pritožba. Iz kronološkega poročila PP Celje in ostalih izvedenih dokazov prav tako ne izhaja po tožeči stranki pritožbeno očitano neusklajeno in neučinkovito ravnanje policije in državnega tožilstva, kar je pravilno in jasno razložilo že sodišče prve stopnje6 in tožeča stranka tega zaključka sodišča prve stopnje s pritožbenimi navedbami ne more izpodbiti.

15. Tožeča stranka nadalje neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim nedopustnim ravnanje državnih organov pri hrambi vozila. Sodišče prve stopnje je glede teh zatrjevanj pravilno zaključilo, da je tožeča stranka zatrjevala le neustrezno hrambo, ne da bi navedla v čem je bila ta neustrezna. Takšnih manjkajočih trditev pa ni mogoče dopolniti z izvedbo predlaganih dokazov, zato je očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo izvesti dokaz z izvedencem avtomobilske stroke in upoštevati tožnikovo izpovedbo v zvezi z neprimernim skladiščenjem vozila, neutemeljen. Pritožbene navedbe tožeče stranke, da bi tožena stranka morala vozilo vzdrževati, ne zgolj hraniti, pa so pritožbena novota, saj teh ni navajala v postopku na prvi stopnji. Sklicevanje na sodno prakso in sicer odločbo VS RS II Ips 324/2007 je zgrešeno, saj v tej obravnavano dejansko stanje ni v nobeni zvezi z dejanskim stanjem kot je obravnavano v tej zadevi.

16. Pritožbene navedbe tožeče stranke tako niso utemeljene in jih je bilo v celoti zavrniti ter potrditi materialno pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

17. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške tega pritožbenega postopka (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP).

K pritožbi zoper sklep z dne 9. 3. 2017. 18. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.357,72 EUR v roku 15 dni. Tožeča stranka ta sklep sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo. Vztraja, da je sodišče izdalo sklep preuranjeno oziroma neutemeljeno, ker da je napačna odločitev o glavni stvari. Nadalje pa izpodbija sklep sodišča prve stopnje tudi po višini, ker da je sodišče prve stopnje priglašene stroške tožene stranke nepravilno obračunalo.

19. Pritožba je delno utemeljena.

20. Kolikor tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je to o stroških odločilo preuranjeno, je pritožba neutemeljena. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela in je sodišče zahtevek zavrnilo, je utemeljeno, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžna povrniti pravdne stroške toženi stranki.

21. Utemeljena pa je pritožba kolikor sodišču prve stopnje očita, da je to nepravilno obračunalo po toženi stranki priglašene stroške. Utemeljeno navaja, da je tožena stranka te nepravilno priglasila in sicer v previsokem znesku, sodišče pa je temu sledilo. Tožena stranka je namreč za odgovor na tožbo z dne 17. 6. 2015, za prvo pripravljalno vlogo z dne 2. 11. 2015 in drugo pripravljalno vlogo z dne 14. 11. 2015, priglasila stroške, ki jih je obračunala upoštevaje šele v vlogi tožeče stranke z datumom 25. 11. 2015 razširjeni tožbeni zahtevek tožeče stranke in sicer od zneska 16.378,60 EUR namesto od prvotno vloženega tožbenega zahtevka 15.911,80 EUR. Tako je namesto 500 točk, kolikor znaša nagrada po Odvetniški tarifi (OT) od vrednosti tožbenega zahtevka 15.911,80 EUR, za tožbo priznalo toženi stranki 600 točk, enako za prvo pripravljalno vlogo in namesto 375 točk za drugo pripravljalno vlogo je sodišče toženi stranki priznalo priglašenih 450 točk. Skupaj je toženi stranki priznalo za 275 točk previsok znesek pravdnih stroškov. Skupaj z DDV je tako toženi stranki sodišče prve stopnje priznalo 153,99 EUR pravdnih stroškov preveč. Utemeljeno pa je sodišče priznalo toženi stranki 50 točk po tar. št. 39 OT in sicer za poročilo stranki, in pritožba nima prav, ko navaja, da je sodba povsem jasno razumljiva in da ni potrebe po posebnem poročilu.

22. Pritožbi je bilo po navedenem delno ugoditi in s sklepom odmerjene stroške zmanjšati tako, da ti pravilno znašajo 1.203,73 EUR (člen 365, točka 3 v zvezi s členom 358 ZPP).

23. Tožeča stranka je dolžna sama nositi stroške tega pritožbenega postopka, saj je uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka pa zaradi tega niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP).

1 Glej točko 28 in 27 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Glej točko 21 in naslednje obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Glej točko 24 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Glej točko 27 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Glej točko 28 obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Glej točko 28 obrazložitve izpodbijane sodbe.