Jedro

Za imenovanje in razrešitev delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi je bil na podlagi 57. člena Zakona o podjetjih in 2. odst. 10. člena ZTPDR pristojen direktor podjetja. Ker je imel direktor podjetja na podlagi navedenih zakonskih določil pravico izbirati svoj vodstveni tim, je bil tožnik z odredbo direktorja dejansko razrešen s funkcije direktorja komericalne službe.

Za primer razrešitve bi prišla v poštev razporeditev tožnika na drugo ustrezno delovno mesto, ob smiselni uporabi določb 13. člena ZTPDR, če bi imela tožena stranka sistemizirano za tožnika ustrezno prosto delovno mesto. Ker tožena stranka za tožnika ni imela sistemiziranega drugega ustreznega delovnega mesta, oz. tožnik na drugo delovno mesto ni bil zakonito razporejen, mu je po razrešitvi z delovnega mesta direktorja komerciale lahko prenehalo delovno razmerje, saj je tako možnost predvidevala pogodba o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v 1. tč. izreka spremeni tako, da se odredba direktorja tožene stranke z dne 10.6.1994, odločba tožene stranke z dne 13.6.1994 in sklep sveta delavcev z dne 8.7.1994, kolikor določajo razporeditev tožnika na delovno mesto izterjave, razveljavijo; - 4. in 5. tč. izreka razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede razveljavitve odredbe direktorja tožene stranke z dne 10.6.1994 o razrešitvi tožnika z delovnega mesta direktorja komerciale se pritožba zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljni stroški postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu zahtevku in spremenilo odločbo tožene stranke z dne 13.6.1994 glede razporeditve tožnika na delovno mesto izterjave tako, da razporeditev učinkuje šele z dokončnostjo te odločbe, to je od 9.7.1994 dalje. Hkrati je tožniku za čas od 10.6. do 8.7.1994 v breme tožene stranke priznalo plačilo razlike plače v znesku 98.873,00 SIT z zakoniti zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih razlik dalje, prav tako pa je tožniku dosodilo plačilo razlike plače med prejeto plačo pri drugem delodajalcu in plačo, kot bi jo prejel pri toženi stranki na delovnem mestu izterjave v času od 18.9.1994 do vključno meseca aprila 1998 v znesku 562.649,70 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih razlik, saj je bilo ugotovljeno, da je tožniku dne 18.9.1994 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito. Druge oziroma višje tožnikove zahtevke, to je zahtevek za razveljavitev odredbe o razrešitvi tožnika z delovnega mesta direktorja komericalne službe za prodajo osebnih, tovornih in rabljenih vozil in razporeditev na drugo delovno mesto z dne 10. oziroma 13.6.1994 ter z dne 18.7.1994 in zahtevek za izplačilo odpravnine v višini 24 oziroma 12 plač pa je sodišče zavrnilo in tožniku naložilo, da povrne toženi stranki 1.247.635,00 SIT stroškov postopka.

Zoper zavrnilni del gornje sodbe se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga v tem delu njeno spremembo v smeri popolne ugoditve tožnikovim zahtevkom, podredno pa predlaga zavrnitev izpodbijanega dela gornje sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi graja ravnanje prvostopnega sodišča, ki se v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo do utemeljenosti oziroma nezakonitosti ali vsiljenosti razlogov za tožnikovo rešitev z delovnega mesta direktorja komerciale, to je delovnega mesta s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, saj so od tega odvisne tožnikove pravice iz pogodbe o zaposlitvi, ki so predmet tega spora. Tožena stranka ni ovrgla tožnikovih trditev in dokazov, da je bil razrešen iz neutemeljenih razlogov, tako da je sodišče zahtevek za izplačilo 24 plač, ki temelji na določilih pogodbe o zaposlitvi tožnika na delih direktorja, neutemeljeno zavrnilo. Prav tako naj bi sodišče zmotno ugotovilo zakonitost razporeditve tožnika po razrešitvi z delovnega mesta direktorja na drugo delovno mesto, saj take razporeditve pogodba o zaposlitvi ni predvidevala, tožnik z njo ni soglašal, konec koncev pa tožena stranka za tožnika sploh ni imela sistemiziranega ustreznega drugega delovnega mesta, razporeditvene odločbe pa so tudi sicer formalno pomanjkljive. Tožnik pri tem graja tudi višino dosojene razlike plače in odločitev o stroških postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravnim naziranjem sodišča prve stopnje, da je bil za imenovanje in razrešitev delavca s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, kakršen status je dejansko imel tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu direktorja komerciale z dne 7.12.1993, na podlagi 57. člena Zakona o podjetjih in 2. odst. 10. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja pristojen direktor tožene stranke, kot poslovodni organ takratnega podjetja v družbeni lasti. Ker je imel direktor podjetja na podlagi navedenih zakonskih določil pravico izbirati svoj vodstveni tim, pritožbeno sodišče soglaša, da je bil tožnik z odredbo direktorja tožene stranke z dne 10.6.1994 dejansko razrešen s funkcije direktorja komericalne službe. Zato tožnikovi pritožbi, kolikor se je (sicer nejasno) nanašala tudi na samo dejstvo razrešitve in prekinitve dela na delovnem mestu direktorja komerciale, ni bilo mogoče ugoditi.

Glede razporeditve tožnika na drugo ustrezno delovno mesto po razrešitvi z delovnega mesta s posebnimi pooblastili pritožbeno sodišče sicer soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi kljub pogodbi o zaposlitvi tožnika na delovnem mestu direktorja komerciale z dne 7.12.1993 za primer razrešitve s tega delovnega mesta še vedno prišla v prvi vrsti v poštev razporeditev tožnika na drugo ustrezno delovno mesto, ob smiselni uporabi določb 13. člena ZTPDR. Takšna rešitev pa bi lahko prišla v poštev le v primeru, če bi imela tožena stranka tudi v formalnem smislu sistemizirano za tožnika ustrezno prosto delovno mesto. Glede tega vprašanja pa je prvostopno sodišče na podlagi navedb same tožene stranke prepričljivo ugotovilo, da tožena stranka v mesecu juniju in juliju 1994 za tožnika v veljavnem aktu o sistemizaciji ni imela sistemiziranega ustreznega prostega delovnega mesta, saj je bilo delovno mesto izterjave v akt o sistemizaciji oziroma razvidu del in nalog, ki se nahaja v spisu (priloga A7), očitno vnešeno oziroma je bil ta razvid očitno sprejet šele kasneje. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju glede sistemizacije delovnega mesta izterjave pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odredbe direktorja tožene stranke z dne 10.6.1994, odločbe z dne 13.6.1994 in drugostopnega sklepa sveta z dne 8.7.1994, o razporeditvi tožnika na delovno mesto izterjave, ob zmotno uporabi materialnega prava, saj je mogoče delavca (v skladu z 11. členom ZDR in 3. odst. 8. člena, v zvezi s 17. členom ZTPDR) razporediti le na v naprej v ustreznem aktu formalno določeno delovno mesto. Ker torej delovno mesto izterjave v času sporne razporeditve tožnika pri toženi stranki še ni bilo formalno opredeljeno in sistemizirano v ustreznem aktu o sistemizaciji, tožnik na to delovno mesto v mesecu juniju in juliju 1994 ni mogel biti zakonito razporejen. Glede na to, je na pritožbo tožnika pritožbeno sodišče v skladu s členom 358. tč. 4 ZPP izpodbijano sodbo glede tožnikove razporeditve na delovno mesto izterjave spremenilo tako, da je odločitve tožene stranke o tej razporeditvi kot nezakonite razveljavilo.

Pritožba ima prav ko opozarja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo izogniti presoji razlogov za izplačilo 24 oziroma 12 plač zaradi razrešitve tožnika v smislu določb 10. člena pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko z dne 7.12.1993. Ob dejstvu, da tožena stranka za tožnika ni imela sistemiziranega drugega ustreznega delovnega mesta, oziroma da tožnik na drugo delovno mesto ni bil zakonito razporejen, je po njegovi razrešitvi z delovnega mesta direktorja komerciale gotovo lahko prišlo v poštev tudi prenehanje delovnega razmerja, saj je tako možnost predvidevala navedena pogodba o zaposlitvi. V bistvu samo dejstvo prenehanja delovnega razmerja tožnika kasneje z 18.9.1994 med strankama niti ni sporno, s tem da zakoniti razlog za to prenehanje doslej formalno ni bil ugotovljen (v zadevi II Pd 5266/94 so bili sklepi tožene stranke o takratnem prenehanju delovnega razmerja tožnika pravnomočno razveljavljeni). Tudi glede na to dejstvo pa po mnenju pritožbenega sodišča v celoti pridejo v poštev navedene določbe 10. člena pogodbe o zaposlitvi, glede uporabe katerih pa je ostalo dejansko stanje v dosedanjem postopku še povsem nerazčiščeno. Zato je bilo potrebno glede tožnikovega zahtevka za plačilo 24 oziroma 12 plač v skladu s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo razveljaviti in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče opredeliti do tega, ali je bila razrešitev tožnika z delovnega mesta direktorja komerciale vsiljena ali nezakonita, saj je od tega odvisno, ali je bil tožnik po razrešitvi v skladu s pogodbo o zaposlitvi upravičen še do 12 oziroma do 24 plač. Pojma vsiljena oziroma nezakonita razrešitev iz pogodbe o zaposlitvi je po mnenju pritožbenega sodišča mogoče razlagati v smislu utemeljenosti razlogov za razrešitev. Pri opredelitvi tožnikove pravice do 12 oziroma 24 plač se bo prvostopno sodišče opredelilo tudi do vprašanja ali gre tožniku ta pravica že od same razrešitve dalje, ali pa še le od dejanskega prenehanja delovnega razmerja. V primeru pravice do 12 oziroma 24 plač od razrešitve dalje bo sodišče v zahtevani znesek štelo tudi tožnikove prejemke iz delovnega razmerja do dejanskega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki, vključno z v tej zadevi že pravnomočno dosojeno razliko plače, prav tako pa bo upoštevalo (matematično vštelo) tudi po v bistvu podrednem zahtevku delno že prisojeno razliko za čas dela pri drugem delodajalcu, saj bi bil tožnik do teh razlik lahko upravičen le, kolikor ne bi bil upravičen do 12 oziroma 24 plač po 10. členu pogodbe o zaposlitvi na delih direktorja komerciale.

Ob dokončnem odločanju o tožnikovih zahtevkih bo sodišče na novo odločilo tudi o stroških postopka, vključno s stroški v zvezi z obravnavano pritožbo.