Jedro

Za presojo (ne)zakonitosti odpovedi je ključen 9. člen PKP, ki med drugim določa: komisija mora pred potekom poskusnega dela izdelati poročilo o poteku in oceno poskusnega dela; oceno mora obrazložiti; poročilo mora vročiti tudi delavcu na poskusnem delu; delavec mora biti z oceno o opravljenem poskusnem delu seznanjen tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, sicer se šteje, da je poskusno delo uspešno opravil. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica z oceno poskusnega dela ni bila seznanjena tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, je utemeljeno zaključilo, da se upoštevaje 9. člen PKP šteje, da je poskusno delo opravila uspešno. Odpoved je nezakonita, ker ni bil podan utemeljen odpovedni razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da tožnici zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na tej podlagi, ampak na podlagi sodne razveze dne 8. 10. 2023. Toženki je naložilo, da jo mora za čas od 1. 4. 2023 do 8. 10. 2023 prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji plačati nadomestila plač, dolguje pa ji tudi bruto denarno povračilo 2.181,96 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek za plačilo denarnega povračila zavrnilo. Tožnici je prisodilo povračilo 990,60 EUR stroškov postopka.

2. Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče napačno razlagalo 9. člen Podjetniške kolektivne pogodbe (v nadaljevanju: PKP). Izdelava poročila z oceno poskusnega dela ni isto kot seznanitev delavca z oceno, sicer pa je obe obveznosti toženka izpolnila. Ne drži, da trije delovni dnevi zajemajo le delovne dneve tožnice. Rok za seznanitev delavca z oceno poskusnega dela ne more imeti večje teže kot zakonski roki v postopku odpovedi iz krivdnega in poslovnega razloga ter v postopku izredne odpovedi. Nepravilna je presoja sodišča, da je domneva iz PKP o uspešno opravljenem poskusnem delu neizpodbojna. Iz poročila o oceni poskusnega dela izhaja, da je bilo to ocenjeno kot neuspešno. To pomeni, da je domneva izpodbojna, saj jo je toženka z nasprotnim dokazom ovrgla. Sodišče ni obrazložilo odločitve o denarnem povračilu iz 118. člena ZDR-1. Okoliščine, ki jih je treba upoštevati pri njegovi odmeri, ne utemeljujejo prisojenega zneska. Toženka je opozorila tudi na to, da je tožnica s kopiranjem njene poslovne dokumentacije huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve, ki jo uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih (na katera se je v svojih razlogih oprlo tudi pritožbeno sodišče) je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

5. Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in s 6-mesečno poskusno dobo. Tožnica izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ji je bila podana zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela (5. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o nezakonitosti podane odpovedi in k pritožbenim navedbam odločilnega pomena podaja naslednjo obazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6. Za presojo (ne)zakonitosti odpovedi je ključen 9. člen PKP, ki med drugim določa: komisija mora pred potekom poskusnega dela izdelati poročilo o poteku in oceno poskusnega dela; oceno mora obrazložiti; poročilo mora vročiti tudi delavcu na poskusnem delu; delavec mora biti z oceno o opravljenem poskusnem delu seznanjen tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, sicer se šteje, da je poskusno delo uspešno opravil. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da tožnica z oceno poskusnega dela ni bila seznanjena tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, je utemeljeno zaključilo, da se upoštevaje 9. člen PKP šteje, da je poskusno delo opravila uspešno. Odpoved je nezakonita, ker ni bil podan utemeljen odpovedni razlog, ki bi onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi 9. člena PKP. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da se besedilo: "tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela" nanaša na organizacijo delovnega procesa za konkretnega delavca, ki je na poskusnem delu. Okoliščina, da je bil delovni proces v proizvodnji organiziran vse dni v tednu, ni pomembna, saj tožnica ni opravljala dela v proizvodnem procesu, temveč v kadrovskem sektorju. V izpodbijani sodbi je zato pravilno upoštevano, da so bili delovni dnevi tožnice le od ponedeljka do petka.

8. Po mnenju pritožbe je napačna presoja, da je izdelava poročila z oceno ista stvar kot seznanitev z oceno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tega ni zapisalo. Pravilno pa je razlagalo, da 9. člen PKP predvideva izdelavo _pisne_ ocene o poskusnem delu, saj zahteva, da se _izdela_ poročilo o poteku in obrazložena ocena poskusnega dela, iz katere mora biti razvidno, ali je delavec sposoben opravljati dela, poročilo pa je treba delavcu tudi _vročiti_. Kot je ugotovilo, se je tožnici poskusno delo izteklo 19. 3. 2023 (nedelja), s pisnim poročilom in oceno poskusnega dela pa je bila seznanjena šele 24. 3. 2023, ko ji je bilo preko detektiva vročeno skupaj z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2023. 9. Toženkino pravilo, da mora biti delavec z oceno poskusnega dela seznanjen tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, pa ne bi bilo spoštovano niti v primeru, če bi se za veljavno štela že ustna seznanitev delavca z oceno, za kar se očitno zavzema pritožba. Kot izhaja iz prvostopenjskih ugotovitev, je toženka 16. 3. 2023 (četrtek) tožnico ustno obvestila, da ni uspešno opravila poskusnega dela in da bo oceno prejela po pošti; pri tem ji je nadrejena na vprašanje, kakšni razlogi so botrovali takšni odločitvi, odvrnila, da bo dobila vse po pošti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da 16. 3. 2023 predstavlja zgolj dva delovna dneva pred iztekom poskusnega dela in ne tri delovne dni, kot je to predpisala toženka (niti ni 16. 3. 2023 zgolj za en delovni dan pred iztekom poskusnega dela, kot je napačno štelo sodišče prve stopnje). Poleg tega mora biti ocena obrazložena, saj mora biti iz nje razvidno, ali je delavec sposoben opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tudi temu standardu opisani razgovor z dne 16. 3. 2023 ne ustreza, saj tožnici ni bilo obrazloženo, zakaj poskusnega dela ni opravila.

10. Toženka je pisno poročilo z oceno izdelala 15. 3. 2023. Tožnica je bila tega dne, ki predstavlja tretji delovni dan pred iztekom poskusne dobe (in ne dva delovna dneva, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje), odsotna z dela. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da se na to okoliščino toženka ne more uspešno sklicevati. Kot je namreč ugotovilo, je šlo za odsotost, ki jo je tožnica napovedala vsaj en teden vnaprej. Toženka bi to morala upoštevati in poskrbeti za pravočasno izdelavo in seznanitev tožnice z oceno.

11. Določilo 9. člena PKP o tem, da mora biti delavec z oceno o opravljenem poskusnem delu seznanjen tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, sicer se šteje, da je poskusno delo uspešno opravil, je sodišče prve stopnje opredelilo kot pravno fikcijo oziroma neizpodbojno pravno domnevo. Pritožba temu zmotno nasprotuje s sklicevanjem, da gre za izpodbojno pravno domnevo, ki jo je toženka ovrgla s poročilom in oceno o neuspešno opravljenem poskusnem delu. Obravnavano pravilo iz 9. člena PKP jasno predpisuje, kdaj se šteje poskusno delo za uspešno opravljeno. Učinkovanju predpisane posledice bi lahko toženka uspešno nasprotovala le, če bi tožnico z oceno o opravljenem poskusnem delu seznanila tri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, vendar tega ni dokazala. Neuspešno je pritožbeno sklicevanje tudi na druge okoliščine (npr. da zagovor v primeru izpodbijane odpovedi ni predviden in je zato seznanitev z oceno le informativne narave, da je bila izdelana ocena o neuspešno opravljenem poskusnem delu, zaradi česar slepo sledenje predpisanemu roku ni smiselno, zlasti ne z vidika 6-mesečne poskusne dobe itd.), ki nastopa predpisane posledice ne morejo preprečiti. Če temu ne bi bilo tako, bi bilo namreč obravnavano pravilo 9. člena PKP brez smisla, kar je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje.

12. Za drugačno presojo 9. člena PKP se pritožba neutemeljeno zavzema s sklicevanjem na odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki so bolj "konfliktne narave" in za katere zatrjuje, da je prekoračitvi roka pripisana manjša teža. Ne le, da so te pritožbene navedbe usmerjene v obid pravila, ki sta ga kot ugodnejšega za delavca in s tem zavezujočega (drugi odstavek 9. člena ZDR-1) določila sindikalna partnerja v PKP. Pravila in sodna praksa, ki jih izpostavlja pritožba, so za obravnavani spor tudi pravno neustrezni in neuporabljivi. Tako za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki ima znake kaznivega dejanja, res velja daljši objektivni rok za njeno podajo, kot velja za ostale primere, v katerih je mogoče podati izredno odpoved, vendar pa je to izrecno predpisano z zakonom (drugi odstavek 109. člena ZDR-1). V zvezi s 85. členom ZDR-1, ki določa, da rok za zagovor ne sme biti krajši od treh delovnih dni, je sodna praksa res izoblikovala stališče, da je odvisno od okoliščin primera, ali je kršitev tega pravila vplivala na pravico do zagovora. Vendar pa ta sodna praksa (vključno z judikatoma Pdp 62/2020 in VIII Ips 201/2013, ki ju izpostavlja pritožba) ni takšna, da bi na škodo delavca povsem zaobšla postavljeno pravilo, do česar bi prišlo v obravnavanem sporu, če bi se upoštevalo toženkino tolmačenje 9. člena PKP. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje, da odpoved ni nezakonita, če delodajalec krši prvi odstavek 86. člena ZDR-1 in sindikata ne obvesti o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšna sodna praksa je izpeljana iz zakonskega pravila, da delodajalec na mnenje sindikata ni vezan, medtem ko je v 9. členu PKP določno predpisana posledica, ki nastopi (v škodo delodajalca), če toženka ne izpolni predpisane seznanitvene obveznosti.

13. O pravicah tožnice je sodišče prve stopnje odločilo skladno s pravili o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (118. člen ZDR-1). Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi odločitve o priznanju denarnega povračila v višini ene plače ne obrazložilo. Utemeljilo jo je z ustreznimi razlogi dejanske in pravne narave.

14. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da okoliščine, ki so pomembne za odmero denarnega povračila, ne utemeljujejo prisojenega zneska. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da je tožnica magistra ekonomije. S toženko je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pri njej pa je bila zaposlena od 19. 9. 2022 do 31. 3. 2023. Pri drugem delodajalcu se je zaposlila 9. 10. 2023. V vmesnem času je bila brez zaposlitve in ni bila prejemnica denarnega nadomestila za brezposelnost. Odpoved je nezakonita iz formalnih razlogov, tj. kršitve 9. člena PKP. Pritožbeno sodišče soglaša, da je ob upoštevanju navedenih okoliščin in tudi sodne prakse, v kateri so obravnavane primerljive okoliščine glede odmere denarnega povračila,1 tožnici prisojeni znesek v višini ene plače ustrezen.

15. Pritožba poudarja, da je tožnica dobila novo zaposlitev še pred zaključkom sodnega postopka, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to okoliščino oziroma datum zaposlitve pri drugem delodajalcu sodišče prve stopnje pri odmeri denarnega povračila upoštevalo. Za nižje povračilo se pritožba zmotno zavzema tudi s sklicevanjem, da bi bilo treba upoštevati tožničino izpoved, da se je v vmesnem času posvečala doktorskemu študiju. Kot je namreč pojasnila, je iskanje nove zaposlitve potekalo sočasno z opravljanjem doktorskega študija, pri čemer se je s študijem najbolj aktivno ukvarjala avgusta in septembra (2023), ko zaradi dopustov tudi ni bilo razgovorov. Na drugačno odmero denarnega povračila ne more vplivati niti pritožbena navedba, da je tožnica s kopiranjem poslovne dokumentacije delodajalca v času delovnega razmerja huje kršila obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, kar bi narekovalo izredno odpoved. V drugem odstavku 118. člena ZDR-1, ki našteva kriterije za odmero denarnega povračila, ni podlage za upoštevanje te okoliščine. Poleg tega gre za očitek, na katerega se je toženka začela sklicevati šele v sodnem postopku. Ker ni bil predmet izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tudi ni bil predmet sodne presoje.

16. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

1 Npr. Pdp 533/2019 - denarno povračilo v višini ene plače. Delavec je bil zaposlen pri delodajalcu sedem mesecev. Pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti ni uveljavljal. Pri drugem delodajalcu se je zaposlil v manj kot mesecu dni, odpovedni razlog ni obstajal.