Jedro

V sporih, ko odškodnino uveljavlja tretji na podlagi četrtega odstavka 154. člena OZ je relevanten ugovor, da eden izmed imetnikov motornih vozil ni kriv za škodo. Oba imetnika motornih vozil morata odgovarjati vsaj deloma, da se lahko njuna obveznost določi kot solidarna.

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi, pritožbama toženk pa delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v: - drugem odstavku 1. točke izreka glede zneska 27.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 9. 2010 do plačila - II. in III. točki izreka in prvem odstavku IV. točke izreka - v drugem odstavku IV. točke izreka za 30,60 EUR - v V., VI. in VII. točki izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem delu se pritožbi toženk zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu prvega odstavka I. točke izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je toženkama naloženo, da morata solidarno plač(ev)ati tožnici: - 53.600,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za prvo toženko tečejo od 21. 10. 2010, za drugo toženko pa od 17. 9. 2010 (prvi odstavek I. točke izreka), - neto izgubo na osebnem dohodku za obdobje od 1. 2. 2012 do 30. 6. 2014 v znesku 6.896,86 EUR ter od zneska 8.621,08 EUR obračunati in odvesti 25% akontacijo (II. točka izreka), - neto izgubo na osebnem dohodku za čas od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 v znesku 1.492,79 EUR ter od zneska 1.865,99 EUR obračunati in odvesti 25% akontacijo (III. točka izreka) in - od 1. 1. 2016 mesečno rento v višini 124,40 EUR in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, ostale dospevajoče mesečne rente najkasneje do vsakega 10. v mesecu za tekoči mesec, vse z zakonskimi zamudnimi obresti in hkrati ob vsakokratnem izplačilu neto mesečne rente obračunati in plačati tudi akontacijo dohodnine tako, da se preračuna izplačana neto mesečna renta v bruto zneske z upoštevanjem vsakokratne veljavne stopnje davka za obračun in nakazilo akontacije dohodnine (prvi odstavek IV. točke izreka).

2. V presežku (za 27.400,00 EUR nepremoženjske škode in za 182,25 EUR mesečne rente, oboje z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka in drugi odstavek IV. točke izreka). Toženkama je naložilo povrnitev stroškov tožnice, ki jih morata v pretežnem delu nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Novem mestu (V. in VII. točka izreka). Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prve in druge toženke (VI. točka izreka).

3. Proti navedeni sodbi so se pritožile tožnica in toženki.

4. Tožnica v pritožbi nasprotuje znižanju odškodnine, ker ni prispevala k nastanku škode. Sodišče ji je brez podlage pripisalo neskrbno ravnanje, in sicer, da je kot sopotnica prisedla na motorno kolo, ki ga je vozil A. A., kljub temu, da naj bi vedela za njegovo splošno znane predrzne in hitre vožnje z motorji. V postopku ni bilo nikoli zatrjevano in še manj izkazano, da naj bi tožnica vedela za njegov splošno znan način vožnje z motorji. V postopku se tudi ni nikoli zatrjevalo, da sta se tožnica in pokojni A. A. predhodno poznala. Tožnica je povedala, da se je z njim peljala do takrat le mogoče štirikrat in da je utemeljeno mislila, da ima vozniški izpit. Iz izjav prič, na katere se je oprlo sodišče, ne izhaja, da je bil ravno pokojni A. A. tisti, ki je kritičnega dne že na predhodni vožnji vozil prehitro in agresivno iz smeri S. proti N. Sodišče je na podlagi izjav prič napravilo napačen materialnopravni zaključek na predhodno zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Situacije, ko nekdo prisede k vinjenemu vozniku, kar dokazano zmanjšuje psihofizične sposobnosti in povečuje tveganje za varno vožnjo, ni mogoče enačiti z okoliščino, da naj bi bil nekdo metadonski vzdrževanec, še manj pa z okoliščino, da naj bi bil nekdo hiter in agresiven voznik. Nepravilna je zato ocena sodišča, da znaša tožničin prispevek 20 %, za kar tudi ni primerljive sodne prakse. Tožnica se sklicuje še na določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči in trdi, da bi ji moralo sodišče priznati vse pripadajoče stroške sorazmerno uspehu v pravdi, toženkama pa naložiti nakazilo stroškov v dobro proračuna le v takem znesku, kot je bil tožnici že priznan in izplačan z odločbo o BPP.

5. Prva toženka sodišču očita napačno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabilo materialnega prava, predvsem določbe četrtega odstavka 154. člena OZ. Postopek je pokazal, da je za prometno nesrečo v celoti odgovoren motorist, zato njen zavarovanec niti delno ni odgovoren za nastalo škodo. Nasprotuje tudi stališču sodišča, da v primerih, ko si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, nosi večji delež odgovornosti in se v zvezi s tem sklicuje na razloge odločbe II Ips 72/2013. Nepremoženjska škoda je previsoko prisojena po vseh postavkah razen za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Glede zamude pri izplačilu odškodnine vztraja pri uporabi roka iz 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Nadalje trdi, da vzročna zveza med prometno nesrečo in zatrjevano izgubo na osebnem dohodku od februarja 2012 oziroma bodočo rento od 1. 1. 2015, ni podana. Tožnici je delovno razmerje prenehalo iz poslovnega razloga zaradi objektivnih razmer na trgu, ne pa zaradi posledic prometne nesreče iz leta 2008. Poleg tega je tožnica še vedno pridobitno sposobna in celo invalidnost III. kategorije pri njej ni dokončna. Tožnica ni pravočasno predložila nobenih dokazil, da se je angažirala pri iskanju nove zaposlitve. Napačna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, ker je sodišče tožnici neutemeljeno priznalo tudi nagrado za predpravdni postopek, ki ni potreben za pravdo. Nagrada za sestavo zahtevka je že konzumirana v nagradi za postopek.

6. Za drugo toženko odločitev o solidarni odgovornosti toženk ni sporna, meni pa, da je prispevek tožnice 40 % in ne le 20 %. Ugovora glede vozniškega dovoljenja sodišče ni ustrezno obrazložilo. Sodišče je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke za toksikologijo M. Z. K., da metadon pri pokojnem ni vplival na zmanjšanje psihofizičnih sposobnosti in tvegano vožnjo, ni pa sledilo drugemu izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da je izredno visoka koncentracija metadona vplivala na psihofizične sposobnosti voznika motorja. Z vsemi temi dejavniki tveganja, s katerimi je tožnica očitno morala biti seznanjena, je njen prispevek 40 %. Glede nepremoženjske škode meni, da je nekoliko previsoko odmerjena odškodnina za telesne bolečine in glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnici je bilo delovno razmerje odpovedano iz poslovnih razlogov, poleg tega pa ni dokazano, da ne more dobiti nove službe. Njene delovne sposobnosti so res nekoliko omejene, vendar glede na njene kvalifikacije objektivno obstaja zadostna stopnja verjetnosti, da se bo v bodoče zaposlila. Nasprotuje tudi višini zneska, od katerega je toženkama naloženo plačilo 25 % dohodnine, saj v njih ni upoštevan 20 % prispevek in ju toženki zato nista dolžni plačati.

7. Tožnica je na pritožbi toženk odgovorila. V odgovoru nasprotuje pritožbenim navedbam obeh toženk in predlaga zavrnitev njunih pritožb s stroškovno posledico.

8. Toženki na pritožbo tožnice nista odgovorili.

9. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožbi toženk pa sta delno utemeljeni.

Glede temelja odškodninske odgovornosti oziroma o ugovoru izključne krivdne odgovornosti drugega imetnika premikajočega se vozila(1)

10. Tožnica je bila dne 27. 10. 2008 kot sopotnica na motornem kolesu Y., ki je bilo last njene matere A. B., vozil pa ga je njen fant A. A., udeležena v prometni nesreči, do katere je prišlo v križišču regionalne ceste N. – V. z lokalno cesto za Z. oziroma L. Zavarovanec prve toženke je vozil osebno vozilo T. po lokalni cesti iz smeri Z. proti L. Ko je pripeljal v križišče z regionalno (prednostno) cesto, kjer je znak stop, je prečkal regionalno cesto in zapeljal naravnost proti L., v tistem trenutku pa je iz smeri N. po prednostni cesti pripeljal voznik motornega kolesa s tožnico kot sopotnico. S prednjim delom motornega kolesa je A. A. silovito trčil v zadnji bočni del osebnega vozila. Voznik motorja je v nesreči umrl, tožnica pa je utrpela resne poškodbe.

11. Tožnica utemeljuje solidarno odgovornost obeh toženk na pravni podlagi četrtega odstavka 154. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da v primeru, če za škodo, ki jo utrpijo drugi, v celoti ali deloma odgovarjata dva imetnika motornih vozil, je njuna odgovornost solidarna. Prva toženka je ves čas postopka trdila, da njen zavarovanec (voznik T.) ni v ničemer odgovoren za nastalo nesrečo in da posledično ne more biti solidarno zavezana za plačilo škode. Pri teh trditvah vztraja tudi v pritožbi.

12. Že sodišče prve stopnje je obširno pojasnilo, da v sodni praksi vprašanje, ali je v sporih, ko odškodnino uveljavlja tretji na podlagi četrtega odstavka 154. člena OZ, relevanten ugovor, da eden izmed imetnikov motornih vozil ni kriv za škodo, ni dokončno(2) razčiščeno. Del prakse ugovor dopušča, del pa sledi stališču, da je tak ugovor relevanten le v regresni pravdi(3). Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da morata oba imetnika odgovarjati vsaj deloma, da se lahko njuna obveznost določi kot solidarna in se zato v sodbi vsebinsko opredelilo do ugovora prve toženke, da je zavarovanec druge toženke izključno odgovoren za nastalo prometno nesrečo. 13. Pritožbeno sodišče se s takim izhodiščem strinja in v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da prva toženka ni uspela dokazati, da bi bil voznik pri drugi toženki zavarovanega vozila izključno odgovoren za nesrečo. Prepričljivi zaključki sodišča prve stopnje temeljijo na jasnih in konsistentnih ugotovitvah izvedenca cestno prometne stroke in sicer, da je moral biti motorist (ki je sicer vozil prehitro) v trenutku, ko je voznik osebnega vozila začel prečkati prednostno cesto, zagotovo v vidnem polju voznika osebnega vozila, celo v primeru, če je neposredno pred nesrečo drugo vozilo zavijalo z regionalne ceste v desno, kar naj bi potrditvah prve toženke oviralo preglednost vozniku osebnega vozila. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, ki s sklicevanjem na odločbo II Ips 72/2013(4) skušajo prepričati, da zavarovanec prve toženke niti delno ni odgovoren za prometno nesrečo. Ker je zavarovanec druge toženke vozil prehitro, zavarovanec prve toženke pa ni spoštoval pravila iz prve alineje prvega odstavka 44. člena ZVCP, je zaključek sodišča, da sta za povrnitev nastale škode solidarno zavezani obe toženki, pravilen.

Glede prispevka oškodovanke

14. V skladu z določbo prvega odstavka 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmernega zmanjšanja odškodnine. Toženki tožnici očitata, da je prisedla kot sopotnica na motorno kolo, kljub temu, da je vedela: 1. da A. A. nima opravljenega vozniškega izpita, 2. da je pod vplivom nedovoljenih substanc (THC) in metadona in 3. da slovi kot agresiven in nevaren voznik motorja.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici pripisalo 20% soodgovornost za nastalo škodo, ker je vedela za splošno znane predrzne in hitre vožnje A. A. z motorji, pa kljub temu prisedla kot sopotnica in s tem privolila v tveganje, ki izhaja iz takšne vožnje.

16. Druga toženka (ki se zavzema za 40% soodgovornost tožnice) neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je glede vpliva metadona(5) upoštevalo le eno izmed dveh izvedenskih mnenj(6), ki se sicer razlikujeta v oceni vpliva visoke koncentracije metadona na psihofizične sposobnosti voznika motorja. Ne gre za to, da bi sodišče bolj verjelo mnenju sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo dr. M. Z. K.(7), ne pa mnenju sodne izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo mag. G. K.(8), ampak je zaradi nasprotujočih si zaključkov v mnenjih (pravilno) ocenilo, da ni dokazano, da je uživanje metadona in kanabisa vplivalo na prometno nesrečo. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo, zakaj ni „sprejelo ugovora glede vozniškega dovoljenja“. Nasprotno izhaja iz 16. točke obrazložitve, kjer je je sodišče prve stopnje zapisalo, da vzrok nesreče ni bil v tem, da A. A. ni imel vozniškega izpita, ampak v njegovi prehitri vožnji. Vzročne zveze med neobstojem vozniškega dovoljenja in nastalo škodo pa druga toženka pravočasno(9) ni ne zatrjevala ne izkazala.

17. Glede prispevka tožnice, ki naj bi bil v tem, da je vedela za splošno znano predrzno in hitro vožnjo A. A. z motorji, pa je po presoji pritožbenega sodišča dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva. Tožnica v pritožbi namreč utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v dokazno oceno vključilo tudi del njene izpovedbe, ki je bila dana v kazenskem postopku, vendar tega dokaza v pravdnem postopku ni izvedlo (prebralo) in da tudi sicer ni celovito ocenilo njene izpovedbe, zlasti v delu, ko je povedala, da se je v lokalno okolje (kjer naj bi bil A. A. znan kot objesten voznik) ravno priselila in da se je s A. A. peljala prej le nekajkrat (4 krat). Tudi povzetek izpovedbe policista B. Br., ki naj bi prehitro vožnjo A. A. na dan škodnega dogodka zaznal že nekaj minut pred obravnavano nezgodo pri merjenju hitrosti v B., ni povsem točen, saj je slednji povedal tudi, da se je motorista (z enakim motorjem) odločil ustaviti, čeprav ni storil nobenega prekrška, da bi videl, kdo je. S tako dokazno oceno sodišče prve stopnje ni upoštevalo metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je zato sodbo razveljavilo v delih, kjer je delno zavrnjen tožbeni zahtevek zaradi ugotovljene 20% soodgovornosti tožnice za nastalo škodo. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno odločiti o soodgovornosti tožnice oziroma delni razbremenitvi toženk, saj dosedanja dokazna ocena ne ustreza vsem kriterijem 8. člena ZPP. Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da v nasprotju s tožnico nima nobenih pomislekov glede pristopa sodišča prve stopnje, ki je ravnanje tožnice (ki se je prisedla kot sopotnica k vozniku, ki je bil splošno znan po predrznih in hitrih vožnjah z motorjem) primerjalo z ravnanji oškodovancev, ki so prisedli k vinjenemu vozniku. V obeh primerih gre za to, da (potencialni) oškodovanec prostovoljno vstopi v razmerje s (potencialnim) povzročiteljem škode, ki je vir povečanega tveganja (nevarnosti), čeprav ve ali bi moral vedeti za to povečano tveganje.(10) Glede nepremoženjske škode

19. Tožnica je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju zahtevala 30.000,00 EUR, kar ji je bilo v celoti prisojeno. Prva toženka višini odškodnine v pritožbi ne nasprotuje, druga toženka pa le pavšalno navaja, da je odškodnina „nekoliko previsoka“ in da bi bila lahko kvečjemu 25.000,00 EUR.

20. Tožnica je v prometni nezgodi utrpela številne poškodbe reber, vratnih in prsnih vretenc, poleg tega še zlom leve ključnice in zrak v levi prsni votlini. Takoj po nezgodi je bila najprej pregledana in oskrbljena v S., nato pa premeščena na KO za travmatologijo U., kjer je bila operirana. Nestabilni zlom 6. in 9. prsnega vretenca je bil učvrščen z notranjim fiksatorjem od 4. do 11. prsnega vretenca ob dodani lastni mehki kosti na mesto poškodovanih teles vretenc, ki ji je bila odvzeta iz leve strani črevnice. Leva stran prsne votline je bila drenirana s torakalnim drenom. Po njegovi odstranitvi ni imela več težav z dihanjem. Po 16 dneh je bila odpuščena iz bolnišnice z navodilom, da nosi cervikotorakalno ortozo za fiksacijo vratne in prsne hrbtenice, levo roko pa v miteli zaradi zloma ključnice. V nadaljnjem ambulantnem zdravljenju pri specialistu travmatologu je bila enaindvajsetkrat na pregledu na P. Zaradi odstranitve osteosintetskega materiala iz hrbtenice je bila ponovno 5 dni hospitalizirana na KO za travmatologijo U. Medicinsko rehabilitacijo je opravljala ambulantno v Z. pod kontrolo specialista fiziatra. Pri njem je bila sedemkrat pregledana. Opravila je 60 ambulantnih fizioterapij. Trikrat je bila na pregledu pri specialistu anesteziologu v protibolečinski ambulanti, enkrat pri nevrofiziologu (EMG preiskava zgornjih udov). Obravnavana je bila v Ambulanti za poklicno rehabilitacijo v S. in večkrat pregledana še pri specialistu radiologu(11). Zdravljenje je bilo zaključeno s pregledom 23. 9. 2013. Po ugotovitvah izvedenca so hude telesne bolečine trajale 20 dni, bolečine srednje intenzitete je tožnica skupaj trpela 6 mesecev, lahke telesne bolečine, ki so bile sprva stalne, nato pa občasne, pa v skupnem seštevku dve leti. Možno je, da bo take občasne bolečine trpela tudi v bodoče. Med nevšečnostmi je pri odmeri odškodnine sodišče upoštevalo tudi, da je tožnica po prihodu iz bolnišnice potrebovala delno pomoč druge osebe, ker jo je cervikotorakalna ortoza omejevala pri gibanju, levice, ki je morala počivati v miteli, pa tudi ni mogla uporabljati. Glede na ugotovljeno bolečinsko obdobje ter številne nevšečnosti v dolgotrajnem zdravljenju (skoraj 5 let) je tudi po presoji pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina v višini 30.000,00 EUR primerna.

21. Tožnica je za strah zahtevala odškodnino v višini 5.000,00 EUR, kar ji je bilo v celoti prisojeno. Neutemeljene so pritožbene navedbe prve toženke (druga toženka višini ne nasprotuje), da bi lahko znašala pravična odškodnina le 2.500,00 EUR, ker je tožnica izpovedala, da se spominja le sivega T. in gospoda, ki je sedel v tem vozilu, samega trka pa ne. Pritožbeno sodišče pritrjuje prepričljivemu zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica utrpela primarni strah hude intenzivnosti, saj je šlo za silovito trčenje, ob katerem je tožnica ostala pri zavesti in nato negibno ležala na trebuhu z zemljo v ustih, težko dihala, ob tem pa še slišala govoriti, da je motorist verjetno mrtev. Pravilno sta ovrednotena tudi intenzivnost in trajanje sekundarnega strahu, vse v skladu z ugotovitvami izvedenca, da je tožnica trpela hud sekundarni strah 10 dni, zmernega 16 mesecev, občasen strah v blažji obliki pa je še vedno prisoten. Slednje izhaja iz izvedenskega mnenja, zato je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče ne bi smelo upoštevati, da bo občasni blag sekundarni strah ostal pri tožnici trajno. Čeprav je zdravljenje pri tožnici zaključeno, blagega sekundarnega strahu samo zaradi tega ni mogoče izključiti, zlasti upoštevajo naravo poškodbe in trajne posledice.

22. Tožnica je iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zahtevala odškodnino v višini 40.000,00 EUR, sodišče pa ji je prisodilo 30.000,00 EUR. Prva toženka izpodbija višino odškodnine nad 17.000,00 EUR, druga toženka pa nad 25.000,00 EUR.

23. Z izvedenskim mnenjem objektivizirane trajne posledice(12) (ki pritožbeno niso sporne) se pri tožnici manifestirajo zlasti v omejeni gibljivosti prsnoledvenega dela hrbtenice (težje stopnje v smeri predklona in zaklona, v skupnem učinku vseh gibov pa srednje stopnje), zaradi tožnica ne zdrži v daljših prisiljenih položajih telesa, ne more dvigovati in prenašati bremen nad 5 kg in težje dalj časa sedi ali stoji na mestu. Tožnica se ne more ukvarjati s športnimi aktivnostmi, ki zahtevajo sunkovite obrate telesa, ne more nositi nahrbtnika ipd. Po ugotovitvah izvedenca mora tožnica v vse splošne življenjske in delovne aktivnosti vlagati bistveno več truda, kot bi ga sicer, pa še ne dosega nivoja, ki ga je imela pred predmetno nezgodo. Poleg tega je pri tožnici po škodnem dogodku prišlo do pojavljanja psihičnih težav, ki so jo silile v socialno izoliranost in zmanjševanje aktivnosti. Z upoštevanjem, da je tožnica v času zaključka tega postopka stara 36 let, je tudi po presoji pritožbenega sodišča za vse omejitve, ki jih trpi in bo trpela, odškodnina v višini 30.000,00 EUR primerna. Nerazumljive so pritožbene navedbe prve toženke, da naj bi imela tožnica kot otrok motnje pozornosti, saj ni jasno, kako naj bi to vplivalo na odmero odškodnine. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe druge toženke, ki meni, da (tudi) zaradi tega, ker si je tožnica po nesreči ustvarila družino in relativno uspešno nadaljevala šolanje, odškodnina ne bi smela presegati 25.000,00 EUR. Ta okoliščina ne more vplivati na višino odškodnine iz tega naslova, pravno pomembno je, da tožnica trpi prej opisane omejitve in da mora v vse aktivnosti vlagati bistveno več napora kot pred nesrečo, zaradi česar trpi duševne bolečine.

24. Za skaženost je tožnica zahtevala 6.000,00 EUR, sodišče ji je prisodilo 2.000,00 EUR. Višino prisojene odškodnine izpodbija le prva toženka, ki meni, da bi bila lahko kvečjemu 1.500,00 EUR, to pa zato, ker je brazgotina običajno zakrita in opazna samo pri nošenju kopalk, kar je le nekaj dni letno. Tožnica ima 24 cm dolgo pooperacijsko brazgotino, ki poteka vzdolžno nad prsno hrbtenico in je globoka, na določenih mestih vlečena in adherentna na podlago, poleg tega pa še 6 cm dolgo pooperacijsko brazgotino nad zadnjim delom leve črevnice, ki je ostala po odvzemu kostnega transplantata. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre za vidno spremembo zunanjosti (razvidna tudi iz fotografij v spisu), ki je glede na starost tožnice, ki je po nesreči vzpostavljala tudi novo partnersko razmerje, vplivala na njeno psihično ravnotežje, zato je odmerjena odškodnina za skaženost primerna.

25. Tožnici je brez upoštevanja prispevka prisojenih 67.000,00 EUR, kar je po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina za ugotovljen obseg nepremoženjske škode, pritožbi toženk pa v tem delu neutemeljeni.

26. Tožnica je zahtevala zakonske zamudne obresti od nepremoženjske škode za čas od 17. 9. 2010 dalje. Sodišče prve stopnje je na podlagi datumov prejema predpravdnih odškodninskih zahtevkov in odgovorov toženk z upoštevanjem določb 378. in 299. člena OZ odločilo, da je bila prva toženka v zamudi 21. 10. 2010, druga toženka pa 17. 9. 2010. Prva toženka trdi, da bi bila lahko v zamudi šele od 5. 1. 2011, to je po poteku 3 mesecev od dneva, ko je bil vložen odškodninski zahtevek oziroma se zavzema za uporabo 20.a člen ZOZP(13).

27. ZOZP veže zamudo zavarovalnice na iztek treh mesecev od vloženega odškodninskega zahtevka le za primer, ko odgovornost zavarovalnice (oziroma njenega zavarovanca) ni sporna in je škoda v celoti ocenjena, zavarovalnica pa v treh mesecih ne predloži ponudbe. Za obravnavani primer, ko je odgovornost prve toženke sporna in škoda tožnice ni bila ocenjena, ZOZP izrecno ne določa nastopa zamude zavarovalnice. V praksi sta se zato oblikovali dve stališči, na tisto, ki pritrjuje stališču prve toženke, se le ta v pritožbi tudi sklicuje (VSL II Cp 2866/2013). Izhajajoč iz namena določbe drugega odstavka 20.a člena ZOZP je Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016 med drugim poudarilo, da je se spornega določila ne sme razlagati na način, da se še dodatno poseže v že izoblikovano pravilo o predhodnem nastopu zamude zavarovalnice.(14) Odločitev sodišča prve stopnje, da je zamuda prve toženke nastopila z iztekom 15 dnevnega roka od prejema tožničinega odškodninskega zahtevka, je torej pravilna, razlogi za to pa so podrobno navedeni v omenjeni odločbi Vrhovnega sodišča. Glede izgubljenega zaslužka oziroma rente

28. Podlago za presojo temelja tožničinega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo v obliki mesečne rente predstavljata določbi prvega odstavka 174. člena OZ ter določba drugega odstavka 174. člena OZ, po kateri mora odgovorna oseba poškodovanemu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za škodo. Škoda zaradi izgube zaslužka je bodoča škoda in jo predstavlja izguba zaslužka, ki je nastala zaradi delovne nezmožnosti. Pogoj za prisojo denarne rente je, da oškodovanec škodo (izgubo dohodka) dejansko trpi, o povrnitvi te škode pa se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka(15).

29. Tožnica je bila pred nesrečo zaposlena za nedoločen čas pri družbi S. d. o. o., S., v popoldanskem času pa je opravljala še honorarna dela. Z odločbo z dne 1. 8. 2011 ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, delovno razmerje pa prenehalo s 1. 2. 2012, ko je zaključila z bolniškim staležem. Z odločbo ZPIZ Slovenije št. 28-9667703 z dne 11. 1. 2012 je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela. Priznana ji je bila pravica do dela na drugem delovnem mestu z naslednjimi omejitvami: lahko fizično delo brez dvigovanja in prenašanja težjih bremen nad 5 kg, delno sede, delno stoje, brez prisilnih drž hrbtenice, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno in sicer od 15. 12. 2011 dalje. Delodajalcu je bilo naloženo, da tožnici zagotovi odločbi ustrezno delovno mesto.

30. Toženki ves čas postopka in tudi v pritožbi trdita, da ni podana vzročna zveza med prometno nesrečo in zatrjevano izgubo dohodka, ker je tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi poslovnih razlogov, ne pa zaradi zmanjšane delovne zmožnosti kot posledice prometne nesreče. Vztrajata pri stališču, da bi tožnica tudi ob rednem teku stvari (torej, če ne bi bila poškodovana v prometni nesreči) izgubila službo pri svojem delodajalcu zaradi posledic gospodarskih razmer v tekstilni industriji in očitno utemeljenega poslovnega razloga na strani tožničinega delodajalca. Sodišče prve stopnje je na podlagi neizpodbijanih dejanskih ugotovitev, da ima tožnica (ki je bila v času nesreče stara 29 let) tri poklice (natakarica, prodajalka in prometni tehnik), da je bila pred nesrečo delovno aktivna, se dodatno izobraževala in da ni imela posebnih zdravstvenih težav, zaključilo (37. točka), da bi tožnica tudi v primeru, če bi ji delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi (izključno) iz poslovnih razlogov, po normalnem teku stvari tudi po odpovedi pridobivala zaslužek vsaj v višini minimalne plače. Tega zaključka toženki s pritožbenimi trditvami ne moreta izpodbiti, utemeljeno pa opozarjata, da so tožničine delovne zmožnosti delno ohranjene(16). Pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti tudi po presoji pritožbenega sodišča sama po sebi ne predstavlja tako hude omejitve delovnih zmožnosti, ki bi brez dodatne presoje vodila k zaključku, da tožnica zaradi posledic prometne nesreče ne bo dobila (niti) zaposlitve s skrajšanim delovnim časom(17) oziroma ne bo zmožna pridobivati nobenega dohodka. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi „tožnica našla drugo primerno zaposlitev, če ne bi zaradi posledic prometne nesreče imela omejenih delovnih zmožnosti“ je brez konkretnejše ocene, ali bi tožnica z delom v okviru preostale delovne zmožnosti lahko pridobivala zaslužek in tako zmanjšala škodo(18), najmanj preuranjen.

31. Zaradi povedanega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo v II., III in IV. točki izreka (v delu, kjer je bilo ugodeno zahtevku za povrnitev premoženjske škode). Za pravilno presojo o spornem (ne)obstoju vzročne zveze med posledicami poškodbe in delom(19) izpada zaslužka kot premoženjske škode bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku (v okviru trditvene podlage spora) oceniti tožničine možnosti za pridobivanje zaslužka v okviru njene preostale delovne zmožnosti in o rentnem zahtevku ponovno odločiti

32. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Podrobno o tem: T. Pavčnik, (Ne)dopustnost ugovora, da je za nesrečo izključno odgovoren le en voznik (člen 154/4 OZ), Pravni letopis 2014 (IPP PF).

Op. št. (2): S sklepom II DoR 364/2010 je bila glede tega vprašanja dopuščena revizija, vendar v sodbi II Ips 66/2011 z dne 20. 3. 2014 zaradi okoliščin primera o tem ni bilo treba zavzeti jasnega stališča. Op. št. (3): Prim. npr. II Ips 137/2009 z dne 19. 7. 2012. Op. št. (4): V primeru, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče, vozilo, ki je prehitro vozilo po prednostni cesti, v trenutku speljevanja ni bilo v vidnem polju voznika, ki se je vključeval z neprednostne ceste.

Op. št. (5): A. A. je bil od leta 2003 vključen v substitucijsko zdravljenje z metadonom in s tem vzdrževal abstinenco od heroina, opiatov, THC in kokaina. V času nesreče je imel visoko koncentracijo metadona in tudi prisotnost THC.

Op. št. (6): Gre za mnenji, ki sta bili izdelani za potrebe kazensko preiskovalne zadeve I Kpr 8686/2010 (zoper obdolženega voznika osebnega avtomobila), v pravdi izvedenec glede tega vprašanja ni bil predlagan.

Op. št. (7): Po njenem mnenju dejstvo, da je nekdo metadonski vzdrževanec, ne vpliva na kognitivno motorične sposobnosti (zaznave, spoznave, odločitve za akcijo).

Op. št. (8): Po njenem mnenju je imel A. A. tako visoko (toksično) koncentracijo metadona, ki je vplivala na njegove vozniške sposobnosti kljub temu, da je bil vajen uživanja metadona; posledično je bila npr. prizadeta zaznava, sposobnost ocenjevanja razdalje, verjetno tudi upočasnjeno reagiranje.

Op. št. (9): Druga toženka šele v pritožbi trdi, da naj bi bilo splošno znano, da osebe, ki takšnega dovoljenja nimajo, v prometu predstavljajo bistveno višji faktor tveganja za nastanek prometne nesreče. Tudi če gre za splošno znano dejstvo, mora biti zatrjevano, le dokazovati ga ni treba.

Op. št. (10): N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, str. 742. Op. št. (11): UZ desne rame, MR preiskava torakalne hrbtenice, MR artrografija desne rame, CT preiskava prsne hrbtenice.

Op. št. (12): Številne kostne brazgotine na mestu zaceljenih zlomov kostnih odrastkov hrbtenice in drugih zlomov, znižanje višine telesa nekaterih vretenc za slabo polovico višine vretenca, ohlapnost hrbtnega mišičja nad desno lopatico.

Op. št. (13): 20.a člen ZOZP:

(1) Zavarovalnica mora najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek: - če odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, dati utemeljeno ponudbo za odškodnino, - če je odgovornost sporna ali ni bila natančno ugotovljena oziroma, če škoda ni bila v celoti ocenjena, dati utemeljen odgovor na odškodninski zahtevek.

(2) Če zavarovalnica v primeru iz prve alinee prejšnjega odstavka ne predloži ponudbe najkasneje v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek, pride v zamudo.

Op. št. (14): 18. točka obrazložitve.

Op. št. (15): Glej tudi sodbo in sklep VS RS II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012. Op. št. (16): V zvezi s tem tudi opozarjata, da je bila tožnica v letu 2014 zaposlena v okviru javnih del za skrajšani delovni čas.

Op. št. (17): Obe toženki v zvezi s tem utemeljeno opozarjata, da je bila tožnica zaposlena v okviru javnih del za skrajšani delovni čas 20 ur, 5 ur na teden.

Op. št. (18): Prim. npr. II Ips 100/2011 in II Ips 114/2012. Op. št. (19): Ni dvoma, da je vzročna zveza med izgubo delovne sposobnosti za 4 ure in škodnim dogodkom podana.