Jedro

Če gre za gradnjo, ki ni skladna z odločbo o priglasitvi del, in je v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da ne gre za enostavni objekt, mora investitor pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje, saj priglasitve del po ZGO-1 ni več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 10.5.2005. Tožena stranka je z navedeno odločbo nadomestila 1. alineo 4. točke izreka odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote K. z dne 3.3.2005, tako da je prepovedala promet z objektom, na katerega se inšpekcijska odločba nanaša, sicer pa je pritožbo tožnika zavrnila. Z inšpekcijsko odločbo je organ prve stopnje med drugim odločil, da mora tožnik takoj ustaviti nadaljnjo gradnjo ograje v dolžini približno 25 m, višine 1 m, na zemljišču parc. št. 29/18 k.o. ..., ki jo izvaja v nasprotju z odločbo Upravne enote K. z dne 1.10.2002, dokler ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja. Tožena stranka je navedla, da je bila z navedeno odločbo upravne enote tožniku dovoljena postavitev ograje na zemljišču s parc. št. 29/18 k.o. ..., na notranji strani posestne meje v skupni dolžini 28 m, sestavljena iz kovinskih stebričkov višine 1 m, med katerimi bo napeta mreža, v odmiku 0,5 m od posestne meje. Ker je bilo ugotovljeno, da je ograja postavljena v nasprotju z odločbo o dovolitvi priglašenih del, saj je odmik od posestne meje manjši, kot je bil dovoljen z navedeno odločbo, je bila pravilno uporabljena določba 153. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izrečeni ukrep pravilen in zakonit, saj tožnik pri postavitvi ograje ni upošteval odmika 0,5 m od meje.

Tožnik v pritožbi navaja, da so vse ugotovitve, na katerih temeljijo odločitve, zavajajoče. Smiselno zatrjuje nezakonitost upravne odločbe in izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno vprašanje izrečenega inšpekcijskega ukrepa z neskladno gradnjo. ZGO-1, ki je bil podlaga za izdano inšpekcijsko odločbo, v 153. členu določa, da v primeru neskladne gradnje, ki se izvaja v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se takšna gradnja ustavi, dokler investitor ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja. Neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se takšna gradnja oziroma dela izvajajo oziroma so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem (12. 2. točka 1. odstavka 2. člena ZGO-1).

Tožnik je postavil ograjo in je za postavitev ograje pridobil odločbo o dovolitvi priglašenih del. Iz te odločbe je razvidno, da je bila tožniku dovoljena postavitev ograje, vendar bi moral pri tem upoštevati pogoj iz soglasja Občine N. z dne 21.8.2002, da mora biti ograja zaradi predvidene gradnje pločnika oddaljena od posestne meje najmanj 0,5 m. Navedena odločba se nahaja med upravnimi spisi in tožnik ne zatrjuje, da naj bi postala pravnomočna oziroma, da bi se zoper njo pritožil, ker se ne bi strinjal z v odločbi določenim odmikom ograje od posestne meje.

V inšpekcijskem postopku je bilo nedvomno ugotovljeno (ogledi 18.1.2005 in 23.6.2004), da tožnik pri postavitvi ograje ni upošteval navedenega odmika. To pa pomeni, da postavljena ograja ni v skladu z odločbo o dovolitvi priglašenih del. Pravilna je zato presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnik ni sledil pogojem gradnje, določenim v odločbi o dovolitvi priglašenih del. Ker ni izvedel gradnje v skladu s to odločbo, gre za neskladno gradnjo, kot sta to pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče prve stopnje. Ker je tožena stranka tudi ugotovila, da ne gre za enostavni objekt, je za tako gradnjo v ZGO-1 podana podlaga za inšpekcijski ukrep po 153. členu ZGO-1. Neskladnost je podana, ker pa so posegi v prostor v ZGO drugače urejeni kot v času izdaje odločbe o dovolitvi priglašenih del, neskladnosti v konkretnem primeru (ko ni bilo izdano gradbeno dovoljenje in ker ne gre za enostavni objekt), ni mogoče odpraviti z naloženo spremembo takšnega dovoljenja, temveč izrečeni ukrep pomeni, da bo moral tožnik pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje.

Glede na navedene ugotovitve in odločitve pavšalne tožnikove navedbe v pritožbi ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.