Jedro

Četudi bi bil toženec seznanjen s policijskim postopkom v zvezi s tožnikovo ovadbo zoper toženca zaradi kaznivega dejanja goljufije, to dejstvo ne more nadomestiti tožnikove aktivnosti, ki jo mora izkazati za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka iz pravnih napak. Gre za obveznost iz dol. 509. čl. ZOR, torej za obvestitev in določno zahtevo. Takšna aktivnost, razen šele v letu 2005 (po preteku enoletnega roka), vložena tožba, ni izkazana, zato tožnik kljub dejstvu, da je bil toženec s strani organov odkrivanja kaznivih dejanj lahko seznanjen tudi z dejstvom, da je motorno kolo obremenjeno s pravno napako, pri uveljavljanju zahtevka na vrnitev kupnine ne more biti uspešen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska kupnine 265.000,00 SIT z obračunanimi obrestmi od prejema kupnine dne 6.8.2001 dalje do plačila in na povrnitev pravdnih stroškov ter odločilo še, da mora tožeča stranka toženi stranki plačati 67.100,00 SIT pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 19.6.2006 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Proti sodbi se je pravočasno pritožil tožnik. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odvzem motornega kolesa v maju 2002 še ne pomeni, da je tožnik takrat zvedel za pravico tretjega. Motorno kolo je bilo odvzeto zgolj na podlagi domneve o možnosti ukradenega vozila. Takrat so bile odprte še vse možnosti, torej možnost odvzema motornega kolesa ali pa vrnitev motornega kolesa. Ni bilo moč zahtevati od tožnika, da bi toženca obveščal o zasegu, saj so policisti od tožnika zahtevali popoln molk. Tožnik je bil šele z zavrnitvijo kazenskega pregona s strani Okrožnega državnega tožilstva v Celju napoten na postopek zoper prodajalca. Zahteva za povrnitev kupnine - odškodnine ne more biti prekludirana s sprožitvijo postopka iz naslovne pravde. Upoštevajo se okoliščine iz končanega pregona zoper prodajalca in ne od dneva sklenitve pogodbe. Toženec je bil od policije obveščen o zapletih v zvezi z odvzemom motornega kolesa. Toženec je izpovedal, da je bil s strani kriminalistov obravnavan in je torej bil seznanjen s svojo odgovornostjo v primeru pravnih napak. Ob sklepanju pogodbe toženec ni pokazal računa, oziroma potrdila o plačilu. Priznal je, da ni terjal dokaza o predhodnem lastništvu motornega kolesa. S tem je tožnika zavedel, da je torej z lastništvom vse v redu. Toženec je imel motorno kolo v lasti le pol drugi mesec in tudi ta okoliščina da misliti. Tako se pokaže, da je toženec odgovoren za pravno napako iz 3. tč. 490. čl. Obligacijskega zakonika, torej je tožnik upravičen do povračila škode, kar je tožnikov tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje bi tako moralo pripoznati tožbeni zahtevek v celoti, ali pa vsaj delno, pač glede na deljeno odgovornost za škodo. Toženec bi lahko sprožil postopek proti prvemu lastniku odvzete stvari, ki je gotovo pravna oseba in je dobila plačano s strani zavarovalnice, nazaj pa je prejela še ukradeno ji stvar. Obstaja torej odprt regresni zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve in tako bi toženec ob predložitvi potrdila o plačilu tožniku, lahko uveljavljal svojo pravico pri prvem lastniku. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, priglaša pa tudi stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Izhajajoč iz dne 6.6.2001 pritožbeno nesporno sklenjene kupne pogodbe za motorno kolo, znamke P., letnik ..., št. šasije ..., se je sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno oprlo na prepis s področja obligacijskega prava, ki je veljal v času sklenitve pravnega posla, torej na določila Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Glede na substancirano tožnikovo zatrjevanje v tožbi in v pripravljalni vlogi, ko je postregel le z dejstvi, ki so pravno relevantna za jamčevalni zahtevek iz naslova pravnih napak, ne pa tudi z dejstvi, ki bi bila relevantna za na glavni obravnavi dne 19.6.2006 zgolj pavšalno zatrjevano odškodninsko naravo tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje obravnavani spor povsem pravilno pravno opredelilo kot spor iz odgovornosti za pravne napake, da torej tožnik uveljavlja varstvo pred evikcijo iz 3. odseka, 3. oddelka VII. poglavja ZOR. Ob pritožbeno nespornem dejstvu, da je tožnik zoper toženca, v zvezi z vrnitvijo kupnine za tožniku po sklenitvi kupoprodajne pogodbe maja ... odvzeto vozilo, ki je bilo ukradeno, prvič ukrepal šele z vložitvijo tožbe (dne 27.1.2005) je povsem na mestu materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik zamudil enoletni rok iz dol. I. odst. 515. čl. ZOR in da tako tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pravilnosti tega zaključka pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj.

Tožnik je bil v tožbi jasen, ko je zapisal, da mu je bilo ob priliki registracije motornega kolesa (22.4.2002) predočeno, da je motorno kolo ukradeno. To, kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je tožniku dalo vedeti, da je motorno kolo obremenjeno s pravico tretjega. Tožnik torej ni zatrjeval, da mu je bilo motorno kolo odvzeto zgolj na podlagi domneve o možnosti ukradenega vozila in tudi ne, da so bile takrat odprte še vse možnosti, torej tudi možnost vrnitve motornega kolesa. Vse te navedbe so tako nedovoljene pritožbene novote in kot takšne v smislu dol. 337. čl. ZPP neupoštevne. Enako usodo delijo tudi trditve o tem, da je tožnik na zahtevo policistov moral molčati. Četudi bi pa policisti res podali takšno zahtevo, pa to na civilnopravne posledice tožnikove opustitve aktivnosti, ki se za varstvo pred evikcijo zahtevajo, ne bi moglo vplivati. Četudi bi bil tožnik na pot pravde napoten z zavrnitvijo kazenskega pregona zoper toženca s strani Okrožnega državnega tožilstva v Celju (sklep je bil izdan 13.9.2002), je na mestu sklep, da bi tudi v tem primeru enoletni rok, potek katerega ima za posledico ugasnitev kupčeve pravice iz pravnih napak, potekel bistveno pred dnem vložitve tožbe.

Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo, da je sodišče prve stopnje obravnavani spor povsem pravilno pravno opredelilo v skladu s trditveno podlago iz tožbe in pripravljalnih vlog, kjer se substancirano zatrjuje le podlaga jamčevanja za pravne napake. Tudi v samem tožbenem zahtevku se vtoževani znesek v skladu s trditveno podlago opredeljuje kot znesek kupnine. Trditvena podlaga ne zajema dejstev, relevantnih za odločanje o odškodninskem zahtevku in tako zgolj pavšalna tožnikova navedba na glavni obravnavi, da ne gre za jamčevanje iz pravnih napak, ampak za klasičen odškodninski zahtevek, kjer so tudi drugačni zastaralni roki, ne more spremeniti narave tožbenega zahtevka.

Ni sporno, da je bil toženec seznanjen s policijskim postopkom v zvezi s tožnikovo ovadbo zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja goljufije, vendar to dejstvo ne more nadomestiti tožnikove aktivnosti, ki jo mora izkazati za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka iz pravnih napak. Gre za obveznost iz dol. 509. čl. ZOR, torej za obvestitev in določno zahtevo. Takšna aktivnost, razen šele v letu 2005 (po preteku enoletnega roka), vložena tožba, ni izkazana, zato tožnik kljub dejstvu, da je bil toženec s strani organov odkrivanja kaznivih dejanj lahko seznanjen tudi z dejstvom, da je motorno kolo obremenjeno s pravno napako, pri uveljavljanju zahtevka na vrnitev kupnine ne more biti uspešen.

Pritožbene navedbe o tem, da toženec ob sklepanju pogodbe ni pokazal računa, da je bil tožnik zaveden, da je z lastništvom vse v redu in da bi zato sodišče prve stopnje tožniku moralo pripoznati (verjetno prisoditi) odškodnino po 3. tč. 490. čl. Obligacijskega zakonika (pravna podlaga so določila ZOR), gredo v smer zatrjevanja pravno relevantnih dejstev za odškodninski zahtevek, kar pa je v tej pravdi v smislu dol. 337. čl. ZPP neupoštevno. V postopku na prvi stopnji tožnik ni z ničemer utemeljeval nastanka škode in v to smer tudi ni postavil konkretnega tožbenega zahtevka. Pravno relevantna trditvena podlaga se nanaša le na vračilo kupnine, ki je lahko posledica razdrtja pogodbe.

Tudi pritožbene navedbe, ki nakazujejo na možnost toženčevega uveljavljanja pravice pri prvem lastniku, če bi tožnik plačal tožbeni zahtevek, govorijo v prid pravilnosti pravne opredelitve spornega razmerja kot uveljavljanje jamčevalnega zahtevka iz pravnih napak, sicer pa gre za nedopustne pritožbene novote. Pritožbeno ni sporno, da je bil predmet kupne pogodbe vrnjen lastniku. Pritožbeno je sprejemljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik z dejstvom, da je predmet kupne pogodbe obremenjen s pravno napako, seznanjen konec maja 2002. Takrat je pričel teči enoletni rok iz dol. I. odst. 515. čl. ZOR. Ta dejstva vodijo v sklep, da je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je kupčeva pravica iz pravnih napak ugasnila preden je šele dne 27.1.2005 vložil tožbo na vrnitev kupnine.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so vsa pravno relevantna dejstva pravilno in popolno ugotovljena. Na tako dognano dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno apliciralo materialno pravo. Ker pa se sodišču prve stopnje pri odločanju tudi ni pripetila nobena od kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v celoti potrditi odločitev sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča ima pravno podlago v dol. 353. čl. ZPP.

Neuspeh s pritožbo ima za posledico odločitev, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (dol. I. odst. 165. čl., v zv. z dol. 154. čl. ZPP).