Jedro

Sodna presoja izpolnjevanja kriterijev, kdaj je strokovno delo nekoga prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, katere so pomembne domače in tuje nagrade in priznanja ter kaj se šteje za kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise ali vrednotenja v strokovni literaturi, je zadržana, kar pomeni, da je pristojnemu strokovnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje navedenih kriterijev.

Čeprav je sodna presoja v navedenem primeru zadržana, pa je vseeno potrebno upoštevati tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic, ki vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločitve, s katero pristojni organ odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih koristih stranke. V primeru, kot je obravnavani, mora obrazložitev omogočiti njen preizkus s tem, da se navedejo konkretni razlogi in okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka ocenila, v kolikšni meri vloga tožeče stranke izpolnjuje v Uredbi o republiških priznavalninah na področju kulture določene kriterije. Po presoji sodišča obrazložitev odločbe tak preizkus omogoča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku tožniku ni dodelila republiške priznavalnine. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik predlagal, naj se mu za prispevek k slovenski kulturi dodeli republiška priznavalnina, v nadaljevanju obrazložitve pa povzema, kaj je v svojem mnenju navedla strokovna komisija za področje glasbene umetnosti. Le ta je navedla, da iz dokumentacije, ki jo je tožnik predložil, sicer izhaja, da ima za seboj številne koncertne nastope po raznih krajih Slovenije in v zamejstvu, vendar le ti nimajo pomena širše nacionalne prepoznavnosti in odmevnosti, kar je razvidno iz priloženih recenzij, katerih število je bistveno manjše. V času aktivnega delovanja ni prejel nacionalnih oziroma mednarodno priznanih nagrad s tega področja, njegova glasbena dejavnost pa ne obsega referenčnih nastopov v domačem ali mednarodnem prostoru in kljub pozivu k dopolnitvi vloge te ni dopolnil z dokazili, ki bi opravičila njegovo zahtevo, to je umetniško referenco v domačem in mednarodnem glasbenem prostoru. Prav tako ni dokazov pričakovane odmevnosti med glasbeno strokovno javnostjo. Nadalje se komisija podrobno opredeljuje glede nekaterih konkretnih navedb tožnika o njegovi dejavnosti. Tožena stranka je tožnika pisno obvestila o mnenju komisije in ga pozvala, naj se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnik se je odzval na mnenje in med drugim opozoril na njegovo pomanjkljivost, sklicuje se na status samozaposlenega, ki mu je bil priznan, ter zahteva, da o njegovi vlogi odloča nova komisija. Komisija pri ponovnem pregledu tožnikove vloge ni ugotovila, da bi bila izkazana nova dejstva, na podlagi katerih bi spremenila svoje mnenje. V ponovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni prejemnik pomembnejših domačih in tujih priznanj ali nagrad, s katerimi bi bil izkazan posebno pomemben prispevek k slovenski kulturi. Iz mnenja strokovne komisije izhaja, da ne izkazuje posebej pomembnega prispevka k slovenski kulturi ne po prepoznavnosti in odločilnem vplivu na razvoj slovenske kulture niti po izvirnem avtorskem pristopu, ki bi bil izkazan s kakšno strokovno utemeljeno nagrado za delovanje na glasbenem področju, pri čemer se kot relevantno dejstvo ne more upoštevati status samozaposlenega v kulturi, ki ga je tožnik imel. Tožena stranka ni ugotovila izjemnega prispevka k slovenski kulturi oziroma profesionalnosti storitev, ki bi bila izkazana s pomembnimi domačimi in tujimi priznanji oziroma nagradami za dosežke na kulturnem področju in dokumentiranimi kritičnimi odmevi strokovne javnosti oziroma enciklopedičnimi zapisi in vrednotenji v strokovni literaturi.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka nedopustno in mimo določb Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba) širila pogoje in kriterije za dodelitev priznavalnine. Zakon nikjer ne predpisuje števila recenzij. Nadalje je komisija mimo določb Uredbe izbrala in določila prostore, ki dajejo podlago za pričakovano umetniško referenco, brez pravne podlage je tudi določala podelitev določenih nagrad kot pogoj za priznavalnino. Nadalje se tožnik sklicuje na odločbe, s katerimi je tožena stranka odločila, da se tožnik vpiše v razvid samostojnih ustvarjalcev, taka odločba pa je izdana na podlagi mnenja komisije, ki je ugotovila, da njegovo delo pomeni pomemben prispevek k slovenski kulturi. Torej je bilo pravnomočno ugotovljeno, da njegovo delo pomeni pomemben prispevek k slovenski kulturi. Ta status je treba upoštevati kot izpolnitev pogoja, določenega v 3. členu Uredbe. Res je, da je bil priznan za druge potrebe, vendar je bil pravnomočno priznan. Izredno strokovnost in vrhunskost pa potrjujejo dokazi, priloženi k tej tožbi. Nadalje se tožnik sklicuje na izjave dr. A.A. z dne 6. 1. 2014, B.B. z dne 8. 1. 2014 in C.C. z dne 16. 6. 2015, citira izjavo Radia Slovenija z dne 11. 6. 2015. sklicuje se tudi na to, da je Radio Ognjišče leta 2001 predvajal posnetek tožnikovega orgelskega koncerta, Radio Koper pa v potrdilu z dne 19. 6. 2015 potrjuje snemanje in predvajanje dveh tožnikovih koncertov. Izpodbijana odločba ima za cilj potvoriti resnico in razvrednotiti doseženo drugo nagrado na Mednarodnem tekmovanju v Ločniku (Italija) v oktobru 1989. O višini umetniškega nivoja tekmovalcev nazorno priča dejstvo, da se je tekmovanja udeležila tudi D.D., docentka orgelskega oddelka na Akademiji za glasbo v Zagrebu. Tožnik izpodbija trditve, da njegovi nastopi nimajo pomena širše nacionalne prepoznavnosti in odmevnosti. Tožnik je kmalu po začetku umetniškega delovanja že sodeloval z vrhunskimi slovenskimi glasbeniki, na kar v nadaljevanju tožbe to trditev tožnik tudi konkretizira. Predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in s sodbo samo odloči o stvari. Podrejeno pa predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek, pri čemer naj da mnenje spremenjena komisija. V obeh primerih zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je komisija pri ponovni presoji upoštevala vsa dejstva, ki so bistvena za korist tožnika. Na podlagi navedenega tožena stranka vztraja pri pravilnosti vodenja postopka in da je bilo delo strokovne komisije profesionalno opravljeno. Ni podlage za zamenjavo strokovne komisije, saj bi v nasprotnem primeru odločala komisija, ki ni s sklepom ministra imenovana kot stalna komisija za določeno področje kulture, v tem primeru stalna komisija za glasbene umetnosti. V ponovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni prejemnik pomembnejših domačih in tujih priznanj ali nagrad, s katerimi bi bil izkazan posebno pomemben prispevek k slovenski kulturi. Tožnikovo ustvarjanje ne izkazuje posebej pomembnega prispevka k slovenski kulturi ne po prepoznavnosti in odločilnem vplivu na razvoj slovenske kulture niti po izvirnem avtorskem pristopu, ki bi bil izkazan s kakšno strokovno utemeljeno nagrado za delovanje na glasbenem področju. Tožena stranka kot relevantnega ne more upoštevati statusa samozaposlenega v kulturi, ki ga je tožnik imel. Strokovna komisija je pri svojem mnenju podala podrobno obrazložitev, iz katere izhaja, da konkretno predložena dokazila o nagradah in odzivih strokovne javnosti ne izkazujejo posebej pomembnega prispevka k slovenski kulturi. Kriteriji za dodelitev republiške priznavalnine so v primerjavi s kriteriji za dodelitev pravice do plačila prispevkov precej strožji in usmerjeni v presojo pomembnega prispevka k slovenski kulturi v smislu življenjskega prispevka, ki je izraženo s pomenom celotnega ustvarjalnega opusa. Pri pravici do plačila prispevkov gre za presojo izjemnega kulturnega prispevka, pri ocenjevanju katerega je upoštevano ustvarjalčevo delovanje v zadnjem triletnem obdobju v smislu spodbude za nadaljnje ustvarjanje na področju kulture. O obeh pravicah sicer odločajo iste komisije, vendar so le-te v različnih obdobjih v različni sestavi, vsekakor pa v vsaki od navedenih pravic odločajo na podlagi dokazil, ki jih vlagatelj priloži posamezni vlogi ter so pri svojem delu samostojne. Glede dokaznega gradiva, na katerega se tožnik sklicuje, tožena stranka navaja, da mora predlagatelj svoji vlogi predložiti dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožnik v pripravljalni vlogi očita, da tožena stranka ni odgovorila na očitek o tem, na podlagi katerega kriterija se šteje za priznane nastope zgolj tisti v filharmoniji, Cankarjevemu domu in podobno. Vztraja pri tem, da je takšno postopanje komisije nezakonito. Ponovno se sklicuje na odločbe, s katerimi je bil vpisan v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture.

5. K točki I izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo v prvem odstavku 90. člena določa, da lahko upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ne ustreza danemu prispevku, minister dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo s področja kandidatovega dela iz 20. člena tega zakona. Uredba o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju Uredba), ki je bila sprejeta na podlagi tega zakona, v 2. členu določa, da minister, pristojen za kulturo, dodeli republiško priznavalnino upokojeni osebi na področju kulture, ki je posebej pomembno prispevala k slovenski kulturi, njena pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku. Prvi odstavek 3. člena citirane Uredbe določa, da se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebno pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegova ustvarjalnost oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazilo o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednote v strokovni literaturi. Navedena Uredba v 6. členu določa, da o dodelitvi priznavalnine in njeni višini odloči minister z odločbo po posvetovanju s strokovno komisijo, imenovano na podlagi 20. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo.

8. Sodišče najprej pojasnjuje, da je sodna presoja izpolnjevanja kriterijev, kdaj je strokovno delo nekoga prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, katere so pomembne domače in tuje nagrade in priznanja ter kaj se šteje za kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise ali vrednotenja v strokovni literaturi, zadržana, kar pomeni, da je pristojnemu strokovnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje navedenih kriterijev. Če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, sodišče odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna.

9. Čeprav je sodna presoja v navedenem primeru zadržana, pa je vseeno potrebno upoštevati tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic, ki vključuje tudi pravico do obrazloženosti odločitve, s katero pristojni organ odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih koristih stranke. V primeru, kot je obravnavani, mora obrazložitev omogočiti njen preizkus s tem, da se navedejo konkretni razlogi in okoliščine, na podlagi katerih je tožena stranka ocenila, v kolikšni meri vloga tožeče stranke izpolnjuje v uredbi določene kriterije. Po presoji sodišča obrazložitev odločbe tak preizkus omogoča. Sodišče ocenjuje, da je tožena stranka v ponovljenem postopku ustrezno in dovolj argumentirano pojasnila, zakaj tožnik ne izpolnjuje v uredbi zahtevanih kriterijev.

10. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da sta tožena stranka in strokovna komisija nedopustno in mimo določb uredbe širili pogoje in kriterije za dodelitev priznavalnine. Čeprav Uredba ne predpisuje števila recenzij in je komisija ugotovila, da je to število manjše in čeprav je komisija postavila določena merila o tem, kje bi primeroma morale biti določene prireditve izvedene, da bi dalo to določeno težo pomenu tožnikovega dela, pa sodišče ocenjuje, da to spada v področje proste strokovne presoje, glede katere strokovne komisije ni možno posebej omejevati z dodatnimi kriteriji, ker bi se s tem že posegalo v področje glasbene stroke. Uredba ne določa, kaj se šteje za pomembno domače in tuje priznanje oziroma nagrada in kakšni morajo biti kritični odmevi strokovne javnosti niti ne določa, kdaj je ustvarjalno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma profesionalnosti. Po mnenju sodišča tega ne določa ravno zaradi tega, ker spada to v polje proste strokovne presoje in je potrebno prepustiti strokovnjakom, da te kriterije (izjemnost prispevka, pomembnost priznanja ali nagrade...) določijo. Zaradi tega niti toženi stranki niti strokovni komisiji ni mogoče očitati, da sta odločali v nasprotju s predpisi. Komisija je zgolj primeroma navedla nekaj glasbenih inštitucij, po katerih je možno ocenjevati, ali obstaja dovolj velika odmevnost med glasbeno strokovno javnostjo. V odločbi je izrecno navedeno, da je ta krog širok, kar pomeni, da so nekatere inštitucije navedene le primeroma. Toženi stranki in strokovni komisiji nikakor ni mogoče očitati, da sta širili zakonske kriterije. Enako velja tudi za nagrade, ki jih je tožena stranka zgolj primeroma navedla kot tiste nagrade, pri katerih se šteje, da so republiškega nacionalnega pomena.

11. Po mnenju sodišča je tudi neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na to, da bi bilo potrebno upoštevati, da mu je bilo z odločbo tožene stranke o tem, da se vpiše v razvid samostojnih ustvarjalcev, že priznano nekaj, kar bi bilo upoštevno tudi v tem postopku priznanja priznavalnine. Gre za odločanje o različnih pravicah in tudi kriteriji so različni. Za priznanje priznavalnine se zahtevajo zahtevnejši kriteriji. V Uredbi je izrecno navedeno, da mora predlagatelj posebno pomembno prispevati k slovenski kulturi, ustvarjalno delo mora biti prepoznavno po izjemnem prispevku, medtem ko je bilo v Uredbi o pogojih za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in o vodenju tega razvida govora o „pomembnem prispevku“, ter ne o »posebno pomembnem prispevku«. Torej je ta uredba določala nekoliko drugačen pogoj za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev, kot ga določa Uredba.

12. V zvezi z različnimi izjavami, ki jih je tožnik priložil kot priloge k tožbi in ki po tožnikovem mnenju izkazujejo njegove vrhunske dosežke na glasbenem področju, pa sodišče ugotavlja, da so izjave C.C. z dne 16. 6. 2015, izjava odgovornega urednika 3. programa Radia Slovenije z dne 11. 6. 2015 in potrdilo RTV o koncertu v Kopru z dne 19. 6. 2015, datirane po izdaji izpodbijane odločbe, zato jih skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni mogoče upoštevati, ker predstavljajo tožbeno novoto. Ne glede na navedeno pa se tudi sicer sodišče do teh kot tudi do ostalih k tožbi priloženih izjav, ne more opredeliti, ker gre pri tovrstnih dokazilih za vprašanje strokovne presoje, v katero se sodišče ne sme spuščati.

13. Tožnik se v tožbi sklicuje tudi doseženo drugo nagrado na mednarodnem tekmovanju v Ločniku (Italija). Sklicuje se tudi na to, da je leta 1983 koncertiral s slovenskim oktetom, sopranistko E.E. in z baritonistom F.F. Sklicuje se na to, da je z zborom X. koncertiral v Zadru ter da je pri izvedbi Mavrijeve slovenske maše sodeloval s priznanimi slovenskimi vrhunskimi solisti in Komornim zborom RTV Slovenije. Kakšen pomen ima to udejstvovanje pri oceni, ali je tožnikovo delo prepoznavno po izjemnem prispevku, je prav tako stvar strokovne presoje, v katero se sodišče ne sme spuščati. Strokovna komisija se je opredelila do tožnikovih trditev o zahtevnosti orgelskega parta Mavrijeve slovenske maše kot tudi do tega, da se je udeležil mednarodnega tekmovanja v Trstu. Glede dosežene druge nagrade na mednarodnem tekmovanju orglavcev v Italiji (Ločnik) je komisija ocenila, da to ne zadostuje za dodelitev republiške priznavalnine. Ocenila je, da je osnovni namen tovrstnih tekmovalnih nagrad predvsem vzpodbuda in odpiranje možnosti za nastope mladih glasbenikov na pomembnejših evropskih koncertnih odrih. Tovrstne tekmovalne nagrade po mnenju komisije ne sodijo v kategorijo tistih, ki zadoščajo kot izpolnjen pogoj zakonskim določilom (nacionalne in mednarodno priznane nagrade). Kot je bilo že večkrat pojasnjeno, sodišče ne more ocenjevati pravilnosti strokovne presoje komisije, temveč zgolj to, ali ima odločba vse bistvene sestavine, da se jo da preizkusiti in ali je bil postopek voden pravilno. Sodišče pa v zvezi s tem nepravilnosti ni ugotovilo.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

15. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi glede zahtevka za povrnitev stroškov postopka, saj četrti odstavek 25. člena ZUS-1 določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.