Jedro

Sodišče je za presojo darilne pogodbe za primer smrti pravilno uporabilo določbe pravnih pravil ODZ, saj ZOR te vrste pogodb ni urejal. Tudi za preklic darila za primer smrti veljajo tiste določbe ODZ, ki urejajo preklic darila. Če zagreši obdarjenec veliko nehvaležnost, se sme darilo preklicati. Za razvezo pogodbe ne zadošča zgolj ugotovitev nehvaležnosti ampak je sodišče dolžno ugotavljati, ali gre za veliko nehvaležnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se darilna pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama 12.06.1997 razveže in da je toženka dolžna tožnici vrniti v posest ob podpisu pogodbe prevzetega dela nepremičnine izpraznjenega oseb in stvari v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pretežnem delu pritožbe izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in zaključke ter oceno dokazov. Sodišču očita, da je kršilo toženkine pravice do enakega obravnavanja, saj je bila toženka v postopku neuka stranka, zato iz nevednosti ni uporabila svojih pravic in tudi ni predlagala zaslišanja prič za to, da bi dokazala svoje trditve. Če bi jih znala uporabiti bi bila odločitev sodišča drugačna. Sodišče pa je tudi napačno zaključilo, da je v odnosu do matere ravnala z veliko nehvaležnostjo, ki bi opravičevala preklic darila. Napačno je ocenilo izpovedbe prič o tem, da naj bi med materjo in njo in njenim možem stalno prihajalo do prepirov, pri tem pa je nepravilno ocenilo izpovedbo priče M., ki je povedal, da je bil le enkrat prisoten pri prepiru; povzemanje tega, kar naj bi M. povedal M. pa ni verodostojno. Razlogi v sodbi se opirajo le na dva dogodka, vendar pa v nobenem dogodku ni bila toženka tista, ki naj bi se prepirala s tožnico. Sodišče pa je tudi napačno ugotovilo, kakšen je bil motiv za sklenitev te darilne pogodbe in ni res, da je tožnica podarila stanovanje v zameno za to, da bi ji čistila stanovanje, prinašala drva in poskrbela za zdravnika. Tožnica se je odločila, da bo podarila nepremičnino tisti hčeri, ki bo investirala v stanovanje in ki bo uredila centralno kurjavo. Z možem sta financirala centralno kurjavo in sta vložila precejšnja finančna sredstva v te nepremičnine. Res je, da je kasneje manjkrat obiskovala tožnico, vendar pa to iz razlogov, ker si je morala prevoz sama organizirati, saj je tožnica njenemu možu, ki jo je vozil, prepovedala, da bi prišel v stanovanje. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in da se sodba razveljavi v celoti in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo, ali pa podredno, da sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njeni pritožbi.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnica (mati) in toženka (hči) 12.06.1997 v obliki notarske listine sklenili darilno pogodbo za primer smrti. Istočasno so ostale tri potomke tožnice: C. P., O. P. in M. P., z materjo sklenile sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju. Zato je sodišče za presojo razveze darilne pogodbe za primer smrti pravilno uporabilo določbe pravnih pravil ODZ, saj Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) te vrste pogodb ni urejal, Obligacijski zakonik (OZ), ki pa je uredil te pogodbe pa se po določilu 1060. čl. OZ uporablja le za obligacijska razmerja, ki so nastala po uveljaviti tega zakona, to je za tiste razmere, ki so nastala po 01.01.2002. Darilna pogodba za primer smrti je oblika darilne obljube; predmet pogodbe je darilo, ki se izpolni po darovalčevi smrti. Pogodba je veljavna, če je sklenjena v notarski obliki in če je listina izročena obdarjencu. Za to obliko veljajo ostale določbe darilne pogodbe. Zato veljajo tudi za preklic darila za primer smrti tiste določbe ODZ, ki urejajo preklic darila. Pravno pravilo 948. čl. ODZ določa, kdaj je mogoče darilo preklicati zaradi nehvaležnosti. Če zagreši obdarjenec proti svojemu dobrotniku veliko nehvaležnost, se sme daritev preklicati. Pod veliko nehvaležnostjo je razumeti tako poškodbo na telesu, na časti, na svobodi ali na imovini, da se sme zoper poškodovalca postopati po kazenskem zakonu uradoma ali na poškodovančevo zahtevo. Tako na primer le enkratna žalitev ali le enkratni dogodek še ne more pomeniti velike nehvaležnosti, saj ne gre za takšno ravnanje, ki bi opravičevalo preklic darila. Ker darilo in njegov preklic nista pozitivno pravno urejena, je potrebno uporabiti ali pravna pravila Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ali analogijo predpisov dednega prava, to je Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Za hudo nehvaležnost se je po pravnih pravilih ODZ štelo dejanje, zaradi katerega je bil mogoč kazenski pregon. Tako opredelitev je kasnejša sodna praksa ožila po eni strani, kakor po drugi strani tudi širila. Tako ni nujno, da je vsako storjeno kaznivo dejanje šteti kot hudo nehvaležnost, po drugi strani pa tudi ni mogoče šteti kot hudo nehvaležnost le tisto dejanje, ki je v zakonu določeno kot kaznivo. Kot veliko-hudo nehvaležnost je torej mogoče opredeliti ravnanja obdarjenca, ki so po pomembnosti taka, da razumno opravičujejo preklic darila. Zato je primernejša od napotitve na kazenski pregon napotitev na tiste določbe ZD, ki urejajo vprašanje dedne nevrednosti ali vzroke za razdedinjenje. Tako opredeljuje zakon, da je nevreden zakonito ali oporočno dedovati tisti, kdor je vzel ali je skušal naklepno vzeti življenje zapustniku, ga s silo ali grožnjo prisilil, da je napravil ali napisal oporoko, oziroma jo preklical, jo uničil ali skril z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, ali kadar se je huje pregrešil zoper dolžnost preživljanja zapustnika, ali mu ni hotel dati potrebne pomoči. Med vzroke za razdedinjenje dediča pa uvršča zakon primere, če se je ta s kršitvijo kakšne zakonite ali moralne dolžnosti huje pregrešil nad zapustnikom, če je naklepoma storil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper njega ali njegove sorodnike, ali če se je vdal brezdelju in nepoštenemu življenju (42. čl. ZD). Pojem velike nehvaležnosti iz pravnega pravila 948 člena bivšega ODZ je pravni standard, torej nedoločen pravni pojem. Zato kriterije in merila za napolnitev takega pojma določa sodna praksa, ki v vsakem primeru posebej ugotavlja, ali določeno ravnanje ustreza temu pravnemu standardu. Zato je dolžno sodišče to okoliščino raziskati in jo tudi utemeljiti. Ker zakon uporablja pojem hude nehvaležnosti, to pomeni, da zgolj običajno zanemarjanje oskrbe in zdravja darovalca še ni zadosten razlog za preklic darila, prav tako ni možno preklicati darila zaradi drobne obdarjenčeve žalitve, vrnjene darovalcu v njunih medsebojnih prerekanjih in izzvane z krivdnim ravnanjem darovalca.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je za veljavnost darilne pogodbe za primer smrti pomemben tudi motiv, zakaj je bila sklenjena, oz. pričakovanje darovalca ob sklenitvi darilne pogodbe in okoliščina o odpadli podlagi darila. Ker gre za brezplačni pravni posel, se pričakuje, da obdarjenec izkaže napram darovalcu določeno stopnjo hvaležnosti. Vsak individualni darovalec ima svoj poseben nagib za daritev, ki je lahko navzven viden ali pa ne, lahko je strankam znan, znan pa je lahko tudi ostalim. Nagib je pri neodplačni pogodbi, kakršna je darilna pogodba del podlage pogodbene obveznosti.

Pravdni stranki sta sklenili darilno pogodbo za primer smrti, zato bi moralo sodišče v skladu z določbo pravnega pravila 947, 948 in 950 ODZ ugotavljati, ali obstajajo pogoji za razvezo te pogodbe.

Tožnica je prvotno zahtevala razvezo darilne pogodbe iz razlogov, ki jih določata pravni pravili 948. in 949. Paragrafa ODZ, torej zaradi velike nehvaležnosti. Kasneje pa je zatrjevala razlog, ki ga določa Paragraf 947 - finančno stisko, v kateri je pristala zaradi nujnih vzdrževalnih del na podarjeni nepremičnini. Šele v pripravljalni vlogi z dne 22.01.2004 je navedla nov razlog za razvezo, izjalovljen motiv, saj naj bi bil namen sklenitve darilne pogodbe v njenem pričakovanju, da ji bo hčerka pomagala in zanjo skrbela. S tem, ko toženka tega ni izpolnjevala, se je izjalovil darovalčev motiv in je odpadla podlaga darila. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obravnavalo tudi to okoliščino, vendar pa je s tem, seveda v škodo tožene stranke, kršilo določbo 286. čl. ZPP, po kateri mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Po IV. odst. tega člena se dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z II. in III. odst. tega člena ne upoštevajo. Sodišče prve stopnje torej teh dejstev, ki so bila navedena prepozno, ne bi smelo upoštevati, vendar pa se tožena stranka iz tega razloga ni pritožila in ker ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče moralo upoštevati tudi na podlagi teh dejstev ugotovljeno dejansko stanje.

Glede na zgoraj navedeno in obrazloženo pravno podlago pritožnica utemeljeno očita sodišču, da ni v celoti upoštevalo vseh dokazov, da dokazov ni pravilno ocenilo in da je tudi nepravilno uporabilo določbe 948. in 949 člena ODZ. Sodišče je v razlogih sodbe zaključilo, da je na strani toženke podana nehvaležnost, ki opravičuje preklic, s tem pa je napačno uporabilo ta pravila, ki določajo, da se pogodba lahko razveže le zaradi velike nehvaležnosti. Za razvezo pogodbe namreč ne zadošča zgolj ugotovitev nehvaležnosti, ampak je sodišče dolžno ugotavljati, ali gre za veliko nehvaležnost. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno in še bolj nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj opisuje le ravnanje toženkinega moža, ne pove pa, v čem je toženka napram tožnici izkazala veliko nehvaležnost. Le toženkino aktivno ravnanje napram tožnici bi pomenilo takšno nehvaležnost, zgolj prepiranje in grobost njenega moža do tožnice, pa niso nujno tudi ravnanje toženke. Samo sodelovanje v prepiru še ne pomeni takšnega ravnanja, seveda pa še toliko manj le prisotnost ob prepiru. Pri hujšem prepiranju pa ni nepomembna tudi okoliščina, ali ni morda darovalka povzročila takšne prepire in ali ni morda šlo za prepire med vsemi tremi. Sodišče prve stopnje bo zato moralo glede na trditve tožeče stranke, ki so v tožbi zelo skope, v nadaljevanju pa glede razveznega razloga iz člena 948 in 949 nič bolj obširne, povedati v čem vidi hudo nehvaležnost toženke, ki je takšne stopnje, da je utemeljena razveza pogodbe. Pri tem pritožba pravilno poudarja na nekritično oceno sodišča pri izpovedbi priče M., ki dejansko govori le o enem dogodku. Sodišče bo moralo kritično oceniti tudi tožničino izpovedbo, ki je povedala, da jo je dvakrat napaden hčerin mož, obakrat pa je to bilo ob dogodku, ko so se prepirali. Tožnica je glede toženke le povedala, da je hči ni napadla, vendar pa je govorila takšne besede, da je njen mož imel bolj veselje. Iz te izpovedbe še ne izhaja takšno ravnanje toženke, ki bi lahko pomenilo veliko nehvaležnost. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe tudi v ničemer ni obrazložilo, v čem vidi takšno hudo nehvaležnost toženke. Ko pa je bila tožnica drugič zaslišana je povedala, da je glavni razlog za razvezo darilne pogodbe za primer smrti v tem, ker ji hči noče plačati strehe. Glede tega razloga za razvezo pa je sodišče tako v razlogih sodbe obrazložilo, da sta bili obe stranki v finančni stiski in da toženka objektivno ni bila sposobna finančno pomagati tožnici, kar pa se pritožbeno ne izpodbija.

Sodišče prve stopnje pa je preuranjeno zaključilo tudi, da je tožnica nepremičnino podarila toženki iz razlogov, da bi toženka zanjo skrbela. V zvezi s temi zaključki sodišče ni ocenilo vseh dokazov, same vsebine darilne pogodbe, toženkine izpovedbe in tega, kar je tožnica povedala ob drugem zaslišanju in ker se delno ujema tudi z izpovedbe priče P. C.. Sodišče prve stopnje ni kritično ocenilo izpovedb obeh toženkinih sester in je nekritično štelo, da je bil tožničin glavni motiv za darilo zgolj v tem, da naj bi ji D. pomagala. Stranki sta pri notarju sklenili darilno pogodbo za primer smrti, za katero je bil bistvena neodplačnost, če pa bi bil glavni namen v pomoči, pa bi stranki prav gotovo sklenili drugačno pogodbo. Sodišče bi moralo kritično oceniti vse izpovedbe, pa tudi okoliščino, da je toženka ob sklepanju pogodbe imela veliko družino, za katero je morala skrbeti, da je stanovala v drugem kraju kot tožnica, da je hodila še na delo, zato je tudi vprašanje, kako naj bi materi še pomagala.

Pritožba pa ni utemeljena v delu, ko sodišču očita, da toženka zaradi svoje nevednosti ni mogla uporabljati pravic, ki jih ima kot stranka in da ji sodišče pri tem ni pomagalo. Toženka je vložila odgovor na tožbo in tudi predlagala dokaze, sodišču pa ni predlagala, da se ji nudi brezplačna pravna pomoč, kar bi po zakonu lahko storila. Zato pritožbene trditve v tem delu niso utemeljene.

Ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče prve stopnje pa je tudi zaključilo, da je v toženkinem ravnanju podana nehvaležnost, ni pa obrazložilo velike nehvaležnosti toženke, je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem obravnavanju zadeva bo moralo sodišče ob upoštevanju pravne podlage pravnih pravil ODZ, ki določajo izjemo, kdaj je možno darilno pogodbo preklicati, glede na pravilo, da se daritve praviloma ne smejo preklicati, ugotoviti v čem so podane takšne toženkine kršitve, zaradi katerih je možno darilno pogodbo za primer smrti preklicati. Ob ponovnem odločanju o zahtevku pa bo moralo sodišče prve stopnje tudi kritično odločati o drugem zahtevku, to je za vrnitev v posest nepremičnine, saj je ta zahtevek nedoločen in torej v nasprotju z določbo 180. čl. ZPP. Obrazložitev, ki jo je v zvezi s tem delom zahtevka navedlo sodišče prve stopnje pa je popolnoma nesmiselna.

Ker je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, podana pa je tudi absolutno bistvena kršitev določb ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določbo čl. 354 ZPP razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.