Jedro

Določilo 4. odstavka 159. člena ZASP sodi med tako imenovane zapovedujoče norme: od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev. Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem. Zato zapovedi iz 4. odstavka 159. člena ZSP ni mogoče iztožiti v civilni pravdi.

V avtorskem pravu je bila napravljena daljnosežna izjema od pravila, da lahko kolektivna organizacija izterjuje le nadomestilo za uporabo varovanih del. Če pride do kršitve varovanih del, sme zahtevati upravičenec tudi plačilo civilne kazni, ki lahko po višini doseže do 200% nadomestila. Civilna kazen je torej izjema od pravila, uzakonjenega v 164. členu OZ.

Izrek

I. Pritožba proti II., IV., V., VI. in VII. točki izreka se zavrne in se prvostopenjska sodba v teh delih potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke na povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača nadomestilo v znesku 362,13 EUR s pripadki (I. točka izreka) in civilno kazen v znesku 333,76 EUR s pripadki (III. točka izreka). V plačilo ji je naložilo tudi pravdne stroške v znesku 115,60 EUR s pripadki (VII. točka izreka).

Višji tožbeni zahtevek, in sicer na plačilo nadomestila v znesku 273,57 EUR s pripadki (II. točka izreka), na plačilo civilne kazni v znesku 838,04 EUR s pripadki (IV. točka izreka), na povrnitev stroškov, nastalih zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke v znesku 67,20 EUR (VI. točka izreka) in tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka do sklenitve ustrezne pogodbe mesečno poročati tožeči stranki o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov (V. točka izreka), pa je zavrnilo.

Obrazložitev izpodbijane sodbe

2. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila. V tistih delih, v katerih je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku (I. in III. točka izreka) je presodilo, da so podani vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Presodilo je tudi, da v posameznih delih tožba ni sklepčna. Zato je v teh delih tožbeni zahtevek zavrnilo (II., IV., V. in VI. točka izreka). Povzelo je navedbe tožeče stranke, da je kolektivna organizacija, ki kot taka skladno z določilom 147. člena ZASP uveljavlja male avtorske pravice v primerih javne priobčitve komercialnih fonogramov, tožena stranka pa v svojem lokalu na površini 50 m2 pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčuje fonograme. Avtorsko delo torej uporablja. Zato je zanjo nastala obveznost plačila za uporabo fonogramov (130. člen ZASP). Svojo odločitev o višini nadomestila, ki ga mora plačati tožena stranka, je sodišče prve stopnje oprlo na Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda za IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (Ur. l. RS, št. 107/06, v nadaljevanju SS 2006). Menilo je, da Tarifa zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/05, v nadaljevanju T 2005) ni ustrezen akt za določitev višine nadomestila, saj je ta 17. 10. 2006 z objavo SS 2006 nehala veljati. Tožeči stranki je priznalo tudi civilno kazen, in sicer vseh zahtevanih 200% nadomestila, izračunanega po parametrih iz SS 2006. Tožbeni zahtevek tožeče stranke na mesečno poročanje o obsegu javnega priobčevanja do sklenitve pogodbe tožeče stranke je prepoznalo kot nesklepčen, češ da lahko sodišče toženi stranki naloži, naj opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost do glavne obravnave že zapadla (311. člen ZPP). Sicer pa je opustitev poročanja v ZASP sankcionirana kot prekršek. Zahtevek na plačilo stroškov za terensko preverjanje tožene stranke je zavrnilo na podlagi presoje, da so ti stroški tožeči stranki nastali v zvezi z opravljanjem nalog, ki so zanjo predpisane v 146. členu ZASP ter na določilo 153. člena ZASP. Pravdne stroške je tožeči stranki priznalo glede na uspeh v pravdi.

Pritožba tožeče stranke, odgovor tožene in o utemeljenosti pritožbe

3. Proti II., IV., V., VI. in VII. točki izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila "iz vseh pritožbenih razlogov". Primarno je predlagala spremembo izpodbijanih delov sodbe tako, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in priznanje višjih pravdnih stroškov, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

K odločitvi o pritožbi proti V. točki izreka (na poročanje) Neporočanje ni prekršek

6. Pritožnik sicer pravilno opozarja, da kršitev določila četrtega odstavka 159. člena ZASP ni sankcionirana kot prekršek. Določilo 2. točke prvega odstavka 185. člena, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, sankcionira le tiste uporabnike, ki kolektivnim organizacijam ne pošiljajo sporedov, to pa so lahko le prireditelji iz prvega odstavka 159. člena ali RTV organizacije iz tretjega odstavka 159. člena. Zato za toženo stranko, ki fonograme predvaja le v svojem lokalu, to določilo ne more veljati. Njena obveznost iz četrtega odstavka 159. člena ZASP torej ni sankcionirana. Vendar ta nesankcioniranost kolektivnim organizacijam ne daje civilno pravnih zahtevkom proti kršiteljem.

Določilo 159. člena ZASP je zapovedujoča norma

7. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da določilo četrtega odstavka 159. člena ZASP od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa ustrezne avtorske pravice, zahteva, da enkrat mesečno predložitvijo pristojni kolektivni organizaciji podatke o njihovi uporabi. To določilo ZASP sodi med tako imenovane zapovedujoče norme: od uporabnikov varovanih del, ki ta dela uporabljajo brez neizključnega prenosa, terja poročanje o uporabi teh del. Ravnanje v nasprotju s tistim, ki ga terja pravna norma, pomeni pravno kršitev (dr. Gorazd Kušej, Uvod v pravoznanstvo, PF LJ, 1970, stran 199). Ta kršitev lahko pomeni kaznivo dejanje ali prekršek, lahko pa hkrati tudi civilni delikt, seveda če izpolnjuje tudi znake civilnega delikta (na primer če s kaznivim dejanjem nastane škoda). Kršitve tistih zapovedi, ki hkrati ne pomenijo tudi civilnih deliktov, sankcionira državni aparat s svojim monopolnim prisiljevanjem (ibid., stran 139). Zato zapovedi iz četrtega odstavka 159. člena ZSP ni mogoče iztožiti v civilni pravdi.

Zahtevek na poročanje pa je nesklepčen

8. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da lahko sodišče na podlagi določila prvega odstavka 311. člena ZPP toženi stranki naloži, da opravi določeno dejanje le takrat, ko je ta obveznost zapadla do konca glavne obravnave oziroma do izdaje zamudne sodbe. V določenih primerih, navedenih v drugem in tretjem odstavku tega člena, lahko sodišče prisodi tožeči stranki tudi dajatve, ki ki še niso zapadle, vendar zahtevek tožeče stranke ne sodi med take primere. Tudi zato je zahtevek tožeče stranke v zvezi z vtoževano obveznostjo poročanja v bodoče je torej nesklepčen. Ker je zahtevek iz nesklepčne tožbe neutemeljen, se pritožbeno sodišče z obširnimi pritožbenimi navedbami ni ukvarjalo, saj z nobeno od njih pritožnik ne more doseči drugačne odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP). En primer drugačen prakse, na katero se sklicuje pritožnik (I Cp 3199/2011) ne pomeni pravilnosti pritožbenega stališča. 9. S pritožbenim zatrjevanjem, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti dolžnost poročanja o uporabi fonogramov za obdobje od oktobra 2009 do izteka roka za odgovor na tožbo, pa tožeča stranka ne more uspeti že zato, ker je za to obdobje sama sodišču posredovala podatke, potrebne za izračun nadomestila.

K odločitvi o pritožbi proti II. in IV. točki (plačilo nadomestila in plačilo civilne kazni) izreka

10. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu zavrnilo zahtevek tožeče stranke na povrnitev neupravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov in na plačilo civilne kazni.

11. Kot navaja pritožnik, je delna zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova nadomestila in civilne kazni posledica zmotne uporabe materialnega prava, saj je sodišče prve stopnje kot podlago za izračun nadomestila vzelo SS 2006, ne pa T 2005. Po njegovem ne drži, da je SS 2006 derogiral T 2005. Podlaga za odločitev o višini denarnega zahtevka je SS 2006

12. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi pravilno pojasnilo, da je treba in zakaj je treba v obravnavani situaciji uporabiti tarifo iz SS 2006, ne pa T 2005. Določilo drugega odstavka 158. člena ZASP tiste uporabnike del, ki prostovoljno položijo dolgovani znesek, izenačuje s tistimi, ki pogodbo o neizključnem prenosu sklenejo. Prav to določilo pojasni, da je ustrezna pravica prenesena, če uporabnik položi znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija. Če pa se šteje, da je bila pravica prenesena, potem pač ni mogoče govoriti o kršitvi pravice. Zato je na podlagi drugega odstavka 4. člena SS 2006 različno obravnavanje tistih, ki sklenejo individualno pogodbo s tožečo stranko in tistih, ki položijo znesek, nezakonito. Že zato tožeča stranka ne more doseči uporabe T 2005. 13. Kot izhaja iz četrtega odstavka 157. člena ZASP, mora skupni sporazum obsegati tudi tarifo (1. točka) in med drugim okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti (3. točka). Pri oblikovanju tarife so pogodbene stranke skupnega sporazuma v veliki meri proste. Pri tem pa se morajo držati zakonskega okvira. Ta je, da lahko določijo različno nadomestilo glede na „okoliščine uporabe“ (3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP). Upoštevajoč zgoraj citirano določilo drugega odstavka 158. člena ZASP pa plačevanje ali neplačevanje nadomestila ni tista okoliščina, ki jo ima v mislih 3. točka četrtega odstavka 157. člena ZASP. Iz tega sledi, da neplačevanje nadomestila ne more biti podlaga za uporabo T 2005 namesto SS 2006. 14. Sodišče je na skupni sporazum vezano (sedmi odstavek 157. člena ZASP). Vendar pa T 2005 sama odkazuje na skupni sporazum, če je sklenjen. Ker je bil ta sprejet (SS 2006) in velja od leta 2006, velja tarifa iz tega sporazuma. Upoštevajoč zgoraj navedene razloge pritožnik z drugačnim pravnim stališčem ne more uspeti.

Posebej k odločitvi o pritožbi na zavrnitev dela zahtevka na plačilo civilne kazni

15. Določilo drugega odstavka 168. člena ZASP veže morebitno odškodnino na nadomestilo za zakonito uporabo. S tem, ko stranke skupnega sporazuma skladno s četrtim odstavkom 157. člena ZASP določijo tarifo za določeno vrsto uporabnikov, posredno določijo tudi, kolikšen je lahko zahtevek kolektivne organizacije zoper kršitelja varovanih del. Skupni sporazum torej posredno določi tudi odmero z uporabo fonogramov za vse tiste kršitelje, ki spadajo na stvarno in osebno področje kolektivnega sporazuma. Drugačno pritožbeno stališče je torej pravno zmotno.

16. Iz določila tretjega odstavka 168. člena ZASP izhaja, da lahko sodišče takrat, kadar je bila avtorska pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti, upravičencu prisodi tudi civilno kazen, ki znaša do 200% osnovnega nadomestila. Prav tolikšno civilno kazen je sodišče prve stopnje prisodilo tožeči stranki. Z vprašanjem, ali tožbene navedbe opravičujejo izrek maksimalne zagrožene civilne kazni, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, saj tožena stranka pritožbe ni vložila.

K zavrnitvi pritožbe proti VI. točki izreka (plačilo stroškov, „nastalih zaradi neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke“)

17. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da zahtevek tožeče stranke na povrnitev škode zaradi odkrivanja kršilcev ne more biti utemeljen zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP. Ta določa, da mora prihodek od svoje dejavnosti kolektivna organizacija nameniti tudi za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršiteljev avtorske pravice. To je tudi ena od obveznosti kolektivne organizacije (primerjaj prvi odstavek 146. člena ZASP).

18. Pritožbeno sodišče k temu še pripominja, da je bila v avtorskem pravu napravljena daljnosežna izjema od pravila, da lahko kolektivna organizacija izterjuje le nadomestilo za uporabo varovanih del. Če pride do kršitve varovanih del, sme zahtevati upravičenec tudi plačilo civilne kazni, ki lahko po višini doseže do 200% nadomestila (tretji odstavek 168. člena ZASP). Civilna kazen je torej izjema od pravila, uzakonjenega v 164. členu OZ. Ker je bila tožeči stranki v tem sporu prisojena civilna kazen v znesku 333,96 EUR, bo zatrjevane stroške v višini 67,20 EUR lahko pokrila iz tega zneska.

19. Povsem enaka je tudi nemška sodna praksa. Nemški zakon, ki ureja avtorske pravice, sicer določil o civilni kazni, kakršno vsebuje naš ZASP v 186. členu, ne pozna. Ne glede na to pa nemška sodna praksa dopušča dvojno zaračunavanje nadomestil prav zato, da si kolektivne organizacije pokrijejo stroške, ki jim nastajajo v zvezi z iskanjem kršiteljev. Tako je nemško Vrhovno sodišče v odločbi (1), izdani v zvezi s tožbenim zahtevkom kolektivne organizacije G. proti kršitelju sorodnih pravic, izrecno zapisalo: "Tožnica mora vzdrževati drag in obsežen nadzorstveni aparat, da preganja kršitelje avtorske pravice. Zato je sodna praksa tožnici ob pretežnem soglasju pravne literature že zgodaj dopustila, da svoje stroške, ki ji nastajajo v zvezi z ugotavljanjem kršitev, upošteva v obliki pavšalne podvojitve pristojbin pri odmeri škode (kot škoda je tu mišljeno nadomestilo za uporabo sorodnih pravic) (2) in jih na ta način zavrača na posamezne kršitelje pravic."

20. Drugačno pravno naziranje tožeče stranke je torej pravno zmotno.

K odločitvi o pritožbi proti VII. točki (na pravdne stroške)

21. Pritožba proti odločitvi na pravdne stroške je vložena le pogojno: če bi pritožbeno sodišče ugodilo preostalim delom pritožbe, naj bi spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker pa s pritožbo tožeča stranka v nobenem delu ni uspela, je pritožba tudi proti odločitvi o pravdnih stroških neutemeljena.

Zaključek

22. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

23. Ker je tožeča stranka s pritožbo propadla, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) BGH I ZR 160/70 z dne 10. 3. 1972. (2) Opomba VSL.