Jedro

Ni res, kar trdi pritožba, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da so se pogajalci srečali v Sloveniji zgolj zaradi pregleda obeh družb s sedežem v Republiki Sloveniji, temveč tožeča stranka zatrjuje tudi, da je glavnina nepoštenih pogajanj potekala na sedežu odvetniške pisarne odvetnika A. A. v Ljubljani. To po oceni pritožbenega sodišča zadošča za zaključek o storitvi škodnega dejanja na območju Republike Slovenije.

Glede kraja nastanka škodljive posledice so odločilne le primarne škode, torej kraj, kjer je prišlo do neposrednega vplivanja na zavarovano pravno dobrino (predvsem telo ali premoženje). Ni pa bistveno, kje so nastale nadaljnje ali posredne škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke, ki je oporekala pristojnosti sodišča Republike Slovenije in odločilo, da je pristojno za odločanje v tej zadevi.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo zavrže, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče ne utemeljuje, kaj na podlagi trditev tožeče stranke šteje za škodno dejanje niti zakaj šteje, da bi se škodno dejanje (verjetno) zgodilo na ozemlju Republike Slovenije. Tožeča stranka ni ponudila nobene informacije o tem, katera konkretna dejanja v sklopu pogajanj naj bi bila opravljena pri odvetniku A. A. niti zakaj so bila ravno ta dejanja škodna dejanja v konkretnem primeru. Posledično tega ni utemeljilo niti naslovno sodišče. Logično je, da bo imel določen del dokumentacije vir v Sloveniji - to pa ne more biti samo po sebi dovolj za ugotovitev mednarodne pristojnosti slovenskih sodišč. Tožeča stranka glede vseh drugih dejanj med pogajanji govori o „sporočilih“ med strankami in nič več o dejanjih opravljenih v Sloveniji. Tožeča stranka celo tudi sama omenja več, za njen zahtevek bistveno bolj pomembnih dejanj toženih strank, ki naj ne bi potekala v Sloveniji. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da so se pogajalci srečali v Sloveniji zgolj zaradi pregleda obeh družb s sedežem v Sloveniji. Ta tožbena trditev ne zadošča za ugotovitev, da so pogajanja večinoma potekala v Sloveniji, še manj pa, da bi bilo v Sloveniji opravljeno škodno dejanje v smislu 55. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP2). Tožeča stranka ni zapisala, zakaj šteje posamezni sestanek ali skrbni pregled podjetij pri tožeči stranki kot vzrok nastale škode, ne pove niti ne dokazuje, ali sta ji toženi stranki ravno tam podali domnevno lažne informacije glede njunega premoženjskega stanja niti da bi toženi stranki v Sloveniji podali lažne obljube glede ekskluzivnosti pogajanj ali nakupa družbe B. d.o.o. Glede škodne posledice tožeča stranka ne navaja, da bi prodala družbo B. d.o.o. po znižani ceni, niti da je družba B. d.o.o. vredna več, kot potencialni ponudnik ponuja zanjo. Kot kraj nastanka škode so lahko odločilne le zatrjevane primarne škode, ne pa nadaljnje ali posredne škode, kot je npr. izgubljeni dobiček in posredna premoženjska izguba. Ker tožeča stranka ne zatrjuje neposredno nastale škode na ozemlju Republike Slovenije, po kriteriju nastanka škode ni mogoče govoriti o mednarodni pristojnosti sodišč Republike Slovenije. Zgolj dejstvo, da tožnik trpi kakršnokoli škodo na ozemlju Republike Slovenije, ne zadošča za pristojnost slovenskega sodišča (sklep Vrhovnega sodišča RS, št. II Ips 57/2010). Izbirna pristojnost po 55. členu ZMZPP je izjema, pristojnost po sedežu toženca iz 48. člena ZMZPP pa pravilo. Tožeča stranka kot bistvena dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, navaja zgolj pomanjkljivosti v finančni zmožnosti toženih strank, to je okoliščine, ki nimajo čisto nobene povezave s Slovenijo. Nepravilna je odločitev naslovnega sodišča o lastni krajevni pristojnosti, tudi če bi bila podana mednarodna pristojnost slovenskih sodišč. Niti tožeča stranka niti toženi stranki nimata sedeža oziroma prebivališča v Ljubljani.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v predmetni pravdi uveljavlja plačilo škode, ki ji je nastala zaradi nepoštenih pogajanj tožene stranke (20. člen Obligacijskega zakonika - OZ3). V določbi 55. člena ZMZPP je določena posebna izbirna pristojnost za nepogodbene odškodninske spore. Razlog za določitev posebne izbirne pristojnosti je v tem, da oba kraja (tako kraj škodnega dogodka kot kraj nastanka posledice) lahko pomenita pomembno povezavo s stališča sodne pristojnosti, saj je glede na okoliščine za vsakega od njiju mogoče ugotoviti zelo koristne razloge za dokazovanje in organizacijo postopka. Omenjeni kriterij omogoča, da bo o zadevi presojalo sodišče, ki je najprimernejše za odločanje, zlasti zaradi bližine predmeta spora in lažje izvedbe dokazov.4

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo navedeno pravilo iz 55. člena ZMZPP, ko je ugotovilo, da je bilo na območju Republike Slovenije storjeno škodno dejanje in da je na istem območju tudi nastopila škodljiva posledica. Glede kraja škodnega dejanja je pravilno ugotovilo, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da sta pravdni stranki večinoma opravili poganja na ozemlju Republike Slovenije. Tožena stranka v pritožbi dejstva, da so se pogajanja vršila tudi v Republiki Sloveniji, ne zanika, temveč poudarja, da so se določena dejanja izvršila tudi v Bosni in Hercegovini in da zato ne more pritrditi zaključku sodišča prve stopnje o tem, da so pogajanja večinoma potekala v Republiki Sloveniji. Ni res, kar trdi pritožba, da iz navedb tožeče stranke izhaja, da so se pogajalci srečali v Sloveniji zgolj zaradi pregleda obeh družb s sedežem v Republiki Sloveniji, temveč tožeča stranka zatrjuje tudi, da je glavnina nepoštenih pogajanj potekala na sedežu odvetniške pisarne odvetnika A. A. v Ljubljani. To po oceni pritožbenega sodišča zadošča za zaključek o storitvi škodnega dejanja na območju Republike Slovenije. Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ne identificira konkretnega dejanja konkretne osebe, ki naj bi bilo neposredno vzročno povezano z neko škodo na strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče meni, da trditve tožeče stranke zadoščajo za zaključek o pristojnosti, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje.

7. Glede kraja nastanka škodljive posledice so res odločilne le primarne škode, torej kraj, kjer je prišlo do neposrednega vplivanja na zavarovano pravno dobrino (predvsem telo ali premoženje). Ni pa bistveno, kje so nastale nadaljnje ali posredne škode. Primer, ki ga navaja tožena stranka (II Ips 57/2010), z obravnavano zadevo ni primerljiv, saj je tam šlo za telesno poškodbo v prometni nesreči. V obravnavani zadevi tožeča stranka kot škodo zatrjuje znesek 600.000,00 EUR, ki predstavlja razliko med ponudbo, ki jo je družba C. ponudila v obdobju med dogovorjeno ekskluziviteto pogajanj tožeče stranke s toženo stranko in ponudbo, dano po zaključku pogajanj, ko naj bi postalo jasno, da sta se toženi stranki vseskozi pogajali nepošteno. Kot škodo tožeča stranka uveljavlja tudi stroške v znesku 20.600,00 EUR, ki ji jih je zaračunal odvetnik A. A. za sodelovanje v pogajanjih in mu jih je tožeča stranka poravnala. Ker tožeča stranka (ki ima 100% delež v družbi B. d.o.o.) prebiva v Republiki Sloveniji, tu pa ima sedež tudi družba B. d.o.o., katere delež naj bi se prodajal in naj bi nastala razlika v njegovi vrednosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se zatrjuje nastanek škodljive posledice v Republiki Sloveniji. Ne gre za neko posredno škodo, temveč neposredno škodo na premoženju tožeče stranke, ki se zatrjuje.

8. Tožena stranka v pritožbi prvič ugovarja krajevni pristojnosti naslovnega sodišča. Z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje o tem ugovoru ni odločalo, kar bo moralo storiti v nadaljevanju postopka. Zato se pritožbeno sodišče o tem vprašanju ne bo izrekalo.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je zavrnilo ugovor tožene stranke, da sodišče v Republiki Sloveniji ni pristojno za odločanje v tej zadevi (2. točka 365. člena ZPP).

10. Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odst. 155. člena in 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 4 Tako prof. dr. Aleš Galič v: Pristojnost v nepogodbenih odškodninskih sporih, Pravni letopis 2012, št.1, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, str. 11