Jedro

Kljub temu, da se davčni organ v izpodbijani odločbi izrecno sklicuje na Pravilnik, iz obrazložitve ne izhaja, ali je bila vrednost stavb ugotovljena na podlagi navedenih meril oziroma ali je način ugotovitve vrednosti stavb skladen z merili Pravilnika. Iz obrazložitve ne izhaja, katera merila je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ - kljub temu da (sam) navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, davčni organ navedenih meril ne aplicira na tožnikove stavbe.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4221-20/2020-00105-04-130-12 z dne 12. 10. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka in odločitev tožene stranke

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila davek od premoženja na območju občine Tabor za leto 2020, in sicer za stanovanjski objekt na naslovu A. in poslovni objekt na naslovu B. v skupni višini 1918,86 EUR. Tožnik lahko davek plača v štirih mesečnih obrokih, pri čemer mora biti zadnji obrok poravnan najkasneje v 120. dneh od vročitve odmerne odločbe, po poteku roka za plačilo pa mu bodo obračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Odločila je tudi o stroških postopka in nesuspenzivnosti pritožbe.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe je davčni organ povzemal besedila določb 156. do 163. člena Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO) in navajal, da je osnova za odmerjen davek vrednost stavbe oziroma prostora za počitek in rekreacijo, ugotovljena na podlagi Pravilnika o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja (Uradni list RS, št. 25/81 in naslednji, v nadaljevanju tudi Pravilnik). Osnove in stopnje so navedene v izreku odločbe: vrednost stavbe je določena na osnovi kvadratnih metrov stanovanjskih površin, katere višina je odvisna od uporabne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov. Odmere temelji na povprečni gradbeni ceni kvadratnega metra uporabne stanovanjske površine za leto 2004 kot je bila objavljena v Sklepu o povprečni gradbeni ceni v Občini Tabor (Uradni list RS, št. 17/04, v nadaljevanju tudi Sklep Občine Tabor) in tudi za leto 2020 ostaja nespremenjena, to je 766,84 EUR za kvadratni meter površine.

3.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritrdilo odločitvi davčnega organa in razlogom zanjo ter pritožbo zavrnilo. Toženka je poudarila, da odmera davka tožniku temelji na podlagi podatkov iz tožnikove napovedi o površinah predmetnih objektov z dne 14. 3. 2017, znesek olajšave po drugem odstavku 158. člena ZDO in, ob dejstvu, da je stavba starejša, tudi amortizacija po Pravilniku o enotni metodologiji za izračun prometne vrednosti stanovanjskih hiš in stanovanj ter drugih nepremičnin (Uradni list SRS, št. 8/87, v nadaljevanju Pravilnik o amortizaciji). Na enak način je bila davčna osnova določena tudi v zvezi z odmero davka za poslovne prostore, ob tem, da je bila dodatno upoštevana okoliščina, da je tožnik solastnik teh stavb v deležu ene polovice.

4.Osnova za davek se po stališču toženke ugotavlja po Pravilniku, ki predpisuje sistem točkovanja, razen če občinska skupščina (občinski svet) posamezne občine določi drugačen način vrednotenja površine stavbe oziroma prostora za počitek ali rekreacijo. Tako je tudi v konkretnem primeru, ko je davčna osnova določena z upoštevanjem meril Odloka o davkih občanov Občine Žalec iz leta 1992 (ki ga na podlagi nasledstva uporablja tudi Občina Tabor, v nadaljevanju Odlok Občine Žalec) in ovrednotena na podlagi Sklepa Občine Tabor, ki je določil, da se ugotovljena površina stavb ovrednoti po vrednosti 766,84 EUR na kvadratni meter površine.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

5.Tožnik zoper odločbo davčnega organa vlaga tožbo in predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi oziroma zadevo vrne davčnemu organu v ponoven postopek. Zahteva tudi vrnitev stroškov postopka. Primarno opozarja, da izpodbijana odločba ni obrazložena in se je ne da preizkusiti; iz izpodbijane odločbe tako ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ. Slednji sicer navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, vendar organ svojih pavšalnih navedb ne aplicira na konkretne nepremičnine niti ne navede, kako naj bi se ti kriteriji upoštevali. Za odmero relevantna dejstva, ki bi jih moral davčni organ navesti in pojasniti že v izpodbijani odločbi, so bila tožniku posredovana šele po tem, ko je ta zoper odločbo že vložil pritožbo, in sicer v dopisu davčnega organa z naslovom "Seznanitev z dejstvi v pritožbenem postopku odmere davka od premoženja za leto 2020." To je po tožnikovem mnenju nedopustno in ne spreminja dejstva, da je izpodbijana odločba neobrazložena. Dodaja, da davčni organ v tem dopisu celo povzema predpise, ki jih v odločbi ni upošteval. Da mora biti že iz odločbe jasno razvidno, kateri kriteriji so bili upoštevani pri odmeri davka na premoženje, je Upravno sodišče pojasnilo že v sodbah I U 621/2019 in I U 2000/2018.

6.Tožnik dodaja, da se očitno, kolikor je mogoče razbrati iz izpodbijane odločbe, davčna osnova v danem primeru ni ugotavljala po merilih, ki bi jih določil republiški organ, pristojen za stanovanjske zadeve, kot to določa prvi odstavek 158. člena ZDO, torej Pravilnik, pač pa so se upoštevala merila določena z občinskim predpisom (vrednost na kvadratni meter uporabne površine). V skladu z navedeno zakonsko podlago bi lahko občinski predpis določil le način uporabe meril Pravilnika in ugotavljanja osnove za davek, ne pa tudi merila samega. Dodaja, da je davčni organ kot je razbrati iz dopisa, ki ga je tožniku posredoval po vložitvi pritožbe razbrati, da je svojo odločitev o tem, da se pri opredelitvi davčne osnove upošteva tudi faktor amortizacije, oprl na določbe neveljavnega Pravilnika o amortizaciji; z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona v letu 2003 je ta predpis namreč prenehal veljati. Pri tem vztraja tudi v kasnejši vlogi.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Vztraja, da je glede na zakonske in podzakonske predpise v obravnavanem primeru pravilno, da se je vrednost premoženja določila z upoštevanjem s strani Občine Tabor določene vrednosti stavbe na kvadratni meter površine in ne s sistemom točkovanja, kot ga predvideva Pravilnik. Odmera davka na območju občine Tabor se glede na Odlok Občine Žalec namreč izvaja po izračunu gradbene cene za m2 in ne po točkovnem načinu, ki je uporabljen pri drugih občinah. Odlok Občine Žalec v 5. členu natančno določa, po katerih merilih se vrednoti površina in vrednost stavb ter, da se od ugotovljene vrednosti odšteje obraba stavbe (amortizacija), ki se obračuna po formuli, ki jo upošteva tudi Pravilnik o amortizaciji. Zaključuje, da je davčni organ pravilno uporabil vsa merila, ki jih navaja Odlok Občine Žalec in vrednost stavb pravilno določil glede na v Sklepu Občine Tabor določeno vrednost kvadratnega metra stavbe (766,84 EUR).

K I. točki izreka

8.Tožba je utemeljena.

9.Tožnik se ne strinja z načinom določitve davčne osnove - vrednosti premoženja, (nepremičnin) v zvezi s katerim mu je bil s strani davčnega organa odmerjen davek od premoženja za leto 2020.

10.Podlaga za odmero predmetnega davka na premoženje je ZDO (od 156. do 159. člena, od 161. do 164. člena, 193.a člen, 269. in 270. člen), ki v prvem odstavku 158. člena določa, da je osnova za davek, ki ga fizične osebe plačujejo za stavbe in prostore za počitek oziroma rekreacijo (kar je opredeljeno v 156. členu ZDO) vrednost stavbe, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve (oziroma v smislu zdajšnje državne ureditve, pristojnega ministrstva) in na način, ki ga določi občina.

11.Sodišče ugotavlja, da med strankama upravnega spora ni spora o tem, da podatke, potrebne za odmero navede davčni zavezanec v napovedi za odmero davka od premoženja (385. člen Zakona o davčnem postopku).

12.Na podlagi prvega odstavka 159. člena ZDO davčni organ vrednost stavbe ovrednoti na podlagi dejavnikov, opredeljenih v 2. členu Pravilnika, ki se po 11. členu Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb (Uradni list RS št. 127/04) še vedno uporablja med drugim tudi za ugotavljanje osnove za odmero davka od premoženja.

13.Glede na 2. člen Pravilnika se tako vrednost stavbe (del davčne osnove za odmero davka) najprej določi glede na (1) kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, (2) vrsto in kakovost stavbnega pohištva, (3) vrsto in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, (4) vrsto in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, (5) vrsto in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, (6) kakovost toplotne in zvočne zaščite ter glede na vpliv (7) negativnih vplivov na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora. Seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni ti dejavniki, pa se nato pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stavbe. Po tem pa se upošteva tudi različne korekcijske faktorje, ki jih predvideva Pravilnik.

14.Bistvo obravnavanega upravnega spora je, ali je davčni organ pri obdavčitvi tožnika upošteval merila Pravilnika.

15.Kljub temu, da se davčni organ v izpodbijani odločbi izrecno sklicuje na Pravilnik, pa tudi po presoji sodišča iz obrazložitve ne izhaja, ali je bila vrednost stavb ugotovljena na podlagi navedenih meril oziroma, ali je način ugotovitve vrednosti stavb (ki bi naj po navedbah toženke temeljil na Odloku Občine Žalec) skladen z merili Pravilnika. Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe izrecno sklicuje na njen izrek, iz katerega pa je mogoče jasno razbrati le, da je davčni organ ugotovil, da je površina stanovanja na naslovu A. 314,50 m2 in njegova vrednost (ob upoštevanju povprečne gradbene cene za m2 koristne površine 766,84 EUR/m2), 156.170,02 EUR; za poslovna prostora na naslovu B., pa je davčni organ ugotovil površini 383,10 m2 in 312,20 m2, kar po navedeni formuli pomeni, da sta njuni vrednosti 338.739,02 EUR in 138.025,88 EUR. Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve ne izhaja, katera merila je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ - kljub temu da (sam) navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, davčni organ navedenih meril ne aplicira na tožnikove stavbe.

16.Po presoji sodišča je tožba utemeljena, zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek. Davčni organ bo moral pri odmeri davka od premoženja upoštevati stališča te sodbe in pojasniti, katera merila je upošteval pri vrednotenju površine in vrednosti obdavčenih stavb.

17.Glede na tožbene navedbe, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe davčnega organa ne izhaja, kako je davčni organ izračunal dejavnik amortizacije (je pa davčni organ to očitno upošteval, saj je tako navedeno v dopisu, ki ga je tožnik naknadno prejel s strani davčnega organa in v odločbi tožene stranke) pa Upravno sodišče glede na svojo siceršnjo odločitev na tem mestu dodaja, da bo moral davčni organ pri ponovni odmeri davka pojasniti tudi ta element vrednotenja vrednosti stavbe. Za svojo odločitev bo moral navesti veljavno pravno podlago - kot pravilno navaja tožnik, Pravilnik o amortizaciji, ki ga v svoji odločbi izpostavlja toženka, namreč to od uveljavitve (novega) Stanovanjskega zakona v letu 2003 več ni (prva alineja drugega odstavka 197. člena Stanovanjskega zakona - SZ-1).

18.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

K II. točki izreka

19.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS‑1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Za višjo stroškovno zahtevo ni podlage v veljavnih predpisih. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (299. člen Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1Z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine - ZDavNepr, objavljenega v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013, z veljavnostjo 1. 1. 2014, so sicer prenehale veljati pravne podlage, objavljene v 33. členu prehodnih določb, med drugim tudi navedene določbe ZDO, na katerih izpodbijana odločba temelji. Z odločbo U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 je nato Ustavno sodišče RS razveljavilo ZDavNepr, pri čemer se je ponovno vzpostavilo prejšnje stanje obdavčitve nepremičnin, med katerimi so tudi navedene določbe ZDO.

2Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). O tem v obravnavani zadevi ni spora.

Zveza:

Pravilnik o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja (1981) - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.