Jedro

Obveznost plačila sodne takse še ni zastarala, saj pravica zahtevati plačilo sodne takse v skladu z ZST-1 zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je davčni organ dovolil davčno izvršbo na denarne prejemke tožnice, ki jih prejema pri izplačevalcu ZPIZ zaradi plačila sodne takse v znesku 120,00 EUR, stroškov sklepa z dne 17. 8. 2012 v višini 25,00 EUR ter stroškov izvršbe v znesku 25,00 EUR. Izvršilni naslov v obravnavanem primeru predstavlja plačilni nalog Okrožnega sodišča v Mariboru, št. I K 80350/2010 z dne 24. 11. 2011, ki je postal izvršljiv dne 24. 1. 2012. Navedeno izvršbo davčni organ opravlja na podlagi 156. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določa, da davčni organ izvaja postopek davčne izvršbe tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila izterjuje druge denarne obveznosti. Iz rubeža so na podlagi drugega odstavka 162. člena ZDavP-2 izvzeta denarna sredstva iz naslova prejemkov, ki so izvzeti iz davčne izvršbe po 159. členu istega zakona. Prav tako pri rubežu veljajo omejitve iz 160. člena ZDavP-2. Tožena stranka je v pritožbenem postopku zavrnila tožničino pritožbo kot neutemeljeno. Davčni organ je tožnici po prejemu plačilnega naloga poslal opomin, s katerim jo je pozval, da poravna dolgovani znesek, sicer bo zoper njo začeta izvršba. Zoper tožnico je bil že začet postopek izvršbe s sklepom z dne 17. 8. 2012 in sicer na denarna sredstva na računu tožnice pri banki X. Ker je slednja dne 19. 6. 2014 davčni organ obvestila, da je tožnica račun zaprla, je prvostopni organ nadaljeval postopek z izdajo izpodbijanega sklepa, tokrat na denarne prejemke izplačevalca ZPIZ. V konkretnem primeru so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, tako veljaven izvršilni naslov opremljen s potrdilom o izvršljivosti, prav tako tožnica ni izkazala, da bi svojo obveznost poravnala. S pritožbo zoper sklep o dovolitvi izvršbe pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Prav tako ni utemeljen očitek o zastaranju, saj pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v 5 letih od zapadlosti takse v plačilo.

Tožnica v laični tožbi ugovarja plačilu obveznosti na podlagi izpodbijanega sklepa, saj po dveh letih od dneva izvršljivosti nima noben organ pravice terjati oziroma opravljati izvršbo. Sporna terjatev je tako zastarala dne 17. 8. 2014, zato je zadeva brez pravnega temelja, nezakonita, nepravična in diskriminatorna. Prav tako je že leta 2006 s strani Vrhovnega sodišča imela sklep za odobritev BPP in delnega plačila taks, zato je ta postopek v nasprotju z zakonom. Zaradi postopkov, ki se vodijo zoper njo, je vedno bolj revna, saj se ji nezakonito jemlje. Sodišče je štelo, da tožnica smiselno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, prav tako izpodbijani akt vsebuje vsa pravno relevantna dejstva in jih tudi veže na ustrezno pravno podlago. Sodišče zato na podlagi določbe drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sledi utemeljitvi tožene stranke, saj tožnica v tožbi ne navaja nič takega, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev oziroma navaja ugovore, ki v tem postopku niso dopustni.

V obravnavanem primeru gre za izvršbo na podlagi izvršljivega plačilnega naloga Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I K 80350/2010, s katerim je bilo tožnici naloženo plačilo sodne takse v znesku 120,00 EUR. Po določbi 146. člena ZDavP-2 je v primerih, kadar se na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti, izvršilni naslov odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga je izdal organ, pristojen za odmero te obveznosti. V skladu s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 pa s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Po podatkih spisa je bil v obravnavanem primeru zoper tožnico že izdan sklep o izvršbi na podlagi 146. člena ZDavP-2. S sklepom, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu, je pristojni organ le nadaljeval že začet izvršilni postopek in sicer z rubežem denarnih prejemkov, ki jih tožnica prejema pri izplačevalcu ZPIZ, saj tožnica nima več odprtega računa pri banki X., na katero se je glasil prvotni sklep o izvršbi. Po določbi 144. člena ZDavP-2 je lahko predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje, ki ni z zakonom izrecno izvzeto iz izvršbe, zato je lahko pristojni organ nadaljeval izvršbo na drugo dolžničino premoženje oziroma denarne prejemke.

Tožnica v tožbi, enako pa prej tudi v pritožbi, navaja ugovore, ki se po svoji vsebini nanašajo na izvršilni naslov. Tovrstni ugovori pa v postopku izvršbe po izrecni določbi 157. člena ZDavP-2 niso dopustni, zato jih sodišče ob obravnavanju tožbe ni upoštevalo. V postopku davčne izvršbe namreč organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov, pa bi morala tožnica uveljavljati v postopku odmere sodne takse. Glede sporne obveznosti pa je tudi po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da navedena obveznost ni zastarala, saj pravica zahtevati plačilo sodne takse v skladu z Zakonom o sodnih taksah zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo. Ugovor, da navedeni rok znaša dve leti, je torej neutemeljen. V izpodbijanem sklepu so bile tudi upoštevane določbe 159. člena ZDavP-2, ki določa denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, ter določbe 162. člena istega zakona, ki določa omejitve pri davčni izvršbi na denarne prejemke dolžnika.

Ker tožnica drugih ugovorov, ki bi se nanašali na samo prisilno izterjavo, v tožbi ne navaja, je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.