Jedro

Vzročna zveza v primeru opustitev načeloma ni očitna. Vzročnost tu ni naravna, pač pa pravna, med posledice opustitve zahtevane skrbnosti pa je treba šteti tisto škodo, ki jo namerava preprečiti pravilo, ki se vzpostavi v okoliščinah, v katerih potreba po skrbnosti nastane.

Ratio legis dolžne skrbnosti policistov je pri preiskavi prometnih nezgod in prekrškov varnost cestnega prometa in sankcioniranje kršilcev prometnih predpisov, ne pa uveljavljanje odškodnine za oškodovance.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek proti prvi toženi stranki (1. tč. sodbe), proti drugi toženi pa je postopek zaradi umika tožbe ustavilo. Naložilo mu je v plačilo 678,86 EUR stroškov prve tožene tožene stranke (2. tč. sodbe) in 31,71 EUR stroškov druge tožene stranke, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

(2) Proti sodbi (v 1. in 2. tč.) se je iz vseh razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP) pravočasno pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje ali pa da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Meni, da je sodišče kršilo pravila postopka, ker ni upoštevalo njegovih navedb iz vloge 17. 1. 2008, saj je s to vlogo le dodatno pojasnil svoja že izražena stališča do opustitve skrbnega ravnanja delavcev tožene stranke in je odgovoril na njene dokazne predloge, sodišče pa mu je na prvem naroku za to tudi podelilo rok. Glede na trajanje postopka ne bi smelo biti pomembno, da ga je tožnik prekoračil. Sicer pa se ne strinja s pravnim zaključkom prvostopenjskega sodišča, da vzročna zveza med ugotovljeno opustitvijo policistov in njegovo škodo ni podana. Meni, da po takšnem razumevanju v primeru, ko je protipravno ravnanje opustitev, odškodninske odgovornosti nikoli ne more biti. Če bi sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem poslovodkinje, ki bi povedala, koliko tovornih vozil je v kritičnem času peljalo po privozu, kjer je bilo ustavljeno tožnikovo vozilo, in katera vozila so to bila, bi policisti z ustrezno skrbnostjo zlahka odkrili storilca. Drugačno pojmovanje, češ da ga po rednem teku stvari ne bi nujno odkrili, so špekulacije sodišča. Meni, da je podana tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj je izrek sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo, sodba nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, o odločilnih dejstvih pa obstaja tudi nasprotje med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov in listin. Tudi odmeri stroškov tožnik nasprotuje, meni, da tožena stranka nikomur nič ne poroča, zato ji postavka za končno poročilo ne pripada, poštni stroški pa so zajeti v splošni postavki materialnih stroškov.

(3) Toženka na pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z odločilnimi zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, da v obravnavanem primeru ni podanih vseh elementov odškodninskega delikta, in sicer ustrezne vzročne zveze med tožnikovo škodo (ki jo je na njegovem osebnem vozilu povzročil neznani storilec) in ravnanjem organov tožene stranke (pasivnostjo policistov pri odkrivanju povzročitelja škode na tožnikovem vozilu).

(6) Temeljno načelo je, da se je vsak dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89; ZOR, ki ga je treba uporabiti na podlagi določbe 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01). Kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Iz tega izhaja, da morajo biti za obstoj odškodninske zaveze hkrati podani: škodno ravnanje, škoda, vzročna zveza med ravnanjem in škodo ter odgovornost poškodovalca, pri čemer mora oškodovanec dokazati škodno ravnanje (storitev ali opustitev), škodo in vzročno zvezo med njima. Če katerikoli od elementov ni podan, odškodninske obveznosti ni.

(7) Kot že navedeno, je v konkretnem primeru protipravno ravnanje odgovorne osebe opustitveno ravnanje. Vzročna zveza v primeru opustitev načeloma ni očitna. Vzročnost tu ni naravna, pač pa pravna, med posledice opustitve zahtevane skrbnosti pa je treba šteti tisto škodo, ki jo namerava preprečiti pravilo, ki se vzpostavi v okoliščinah, v katerih potreba po skrbnosti nastane.

(8) Zato je vendarle treba posebej poudariti, da škoda, ki jo tožnik uveljavlja, pojmovno ni v nastanku poškodb na njegovem vozilu, pač v domnevni preprečitvi njene reparacije. Tu pa, kot pravilno pojasnjuje že prvostopenjsko sodišče, ni relevantne adekvatne vzročne zveze. Opustitev potrebne skrbnosti policistov, ki jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je povezana kvečjemu z (ne)odkritjem storilca prometnega prekrška. Dolžnost policistov namreč ni skrbeti za to, ali, kdaj in na kakšen način bodo udeleženci prometnih nesreč dobili povrnjeno svojo (premoženjsko ali nepremoženjsko) škodo. Ratio legis dolžne skrbnosti policistov je pri preiskavi prometnih nezgod in prekrškov varnost cestnega prometa in sankcioniranje kršilcev prometnih predpisov, ne pa uveljavljanje odškodnine za oškodovance. Tožniku bi bili podatki o storilcu prekrška lahko v pomoč pri uveljavljanju svojih premoženjskopravnih zahtevkov, vendar so (mu bile) za to na voljo tudi druge (pravne in dejanske) možnosti.

(9) Očitanih kršitev postopka prvostopenjsko sodišče ni storilo. Pravilno je ravnalo, ko ni upoštevalo navedb tožnika iz njegove vloge z dne 16. 1. 2008, saj so bile brez utemeljenega razloga podane prepozno, namreč po prvem naroku (286. čl. ZPP), na kar je bil tožnik v redu opozorjen najmanj z vabilom na prvi narok 14. 9. 2007 (glej obrazec na listu št. 23). V tej vlogi ni nič takega, česar tožnik ne bi mogel navesti pravočasno, ne oziraje se na (ne)aktivnost tožene stranke v tem postopku (večinoma obravnava policijsko delo in dolžnosti policistov). Glede na povedano pa tudi te tožnikove prepozne navedbe ne bi privedle do drugačnih zaključkov, enako pa velja za neizvedene dokaze (zaslišanje poslovodkinje bližnje trgovine).

(10) Tudi očitana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP po presoji pritožbenega sodišča ni podana. Sodba sodišča prve stopnje ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in se med seboj niso v nasprotju, niti niso v nasprotju z izrekom sodbe. V čem naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja o vsebini listin ali zapisnikov, in med listinami in zapisniki pa pritožnik ne pove, zato na ta očitek pritožbeno sodišče ne more odgovoriti.

(11) Končno pritožbeno sodišče nima pomislekov tudi proti odmeri stroškov, saj je ta pravilna in skrbna, skladna z veljavno Odvetniško tarifo.

(12) Izkaže se, da pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu sodbe sodišča prve stopnje tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo prvostopenjskega sodišča potrditi (353. čl. ZPP).