Jedro

Obravnavan je bil primer kombiniranega vračanja podržavljenega premoženja (delno v naravi, delno z odškodnino) z več odločbami istega organa (upravnega) ter v zvezi s tem vprašanje cenitve funkcionalnega zemljišča, ki je vodeno kot kmetijsko, ugotovitve njegovega obsega, ugotovitve neto vrednosti aktive in znižanja odškodnine zaradi v denacionalizacijskem postopku priznane odškodnine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Prva nasprotna udeleženka je dolžna v 15 dneh predlagatelju povrniti 1.795,84 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dejansko ozadje spora**

1. A. A. je bil po zaključku druge svetovne vojne obsojen kot narodni sovražnik. Kot stranska kazen mu je bila v kazenskem postopku izrečena in v zaplembenem postopku izvršena kazen zaplembe premoženja, med drugim polovice podjetja opekarne in mlina v V., v premoženje katerega je spadalo več premičnin in nepremičnin. V postopku obnove kazenskega postopka je Vrhovno sodišče A. A. s sodbo I Ks 268/2010 oprostilo obtožbe, predlagatelj pa je predlagal vrnitev zaplenjenega premoženja.

2. Lastnika podjetja sta bila A. A. in njegov oče B. A., vsak do ½-ice. Delež B. A. je bil nacionaliziran, delež A. A. pa zaplenjen. A. A. je dedič po očetu do polovice zapuščine, drugo polovico je dedovala njegova sestra. O vrnitvi nacionaliziranega deleža podjetja je bilo odločeno v upravnem postopku, vrnitev zaplenjenega deleža pa je predmet tega sodnega postopka. Delež, do vrnitve katerega je A. A. upravičen v obeh postopkih skupaj, znaša ¾-ine podjetja. V upravnem postopku je bila A. A. za ¼-ino podjetja izplačana odškodnina v obveznicah v višini 176.534,50 EUR. Ali mu pripada tudi vrnitev zaplenjenega premoženja oziroma odškodnina zanj pa je bilo sporno, zato je sodišče o tem odločilo z vmesnim sklepom. Odločilo je, da obstoji temelj oziroma podlaga za vrnitev polovice podjetja opekarne in mlina v V. v obliki odškodnine v obveznicah Republike Slovenije.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je s sklepom, navedenim v uvodu, v delu, ki je relevanten za odločitev o reviziji, Republiko Slovenijo zavezalo, da mora razlaščencu plačati 241.695,84 EUR odškodnine v obliki obveznic z obrestmi po Zakonu in Uredbi o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve zaplembe premoženja. Predlog za višjo odškodnino je zavrnilo.

4. Drugostopenjsko sodišče je odškodnino zvišalo na 276.386,70 EUR z obrestmi.

**Revizija prve nasprotne udeleženke in bistven povzetek njene vsebine**

5. Prva nasprotna udeleženka je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila revizijo. Uveljavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in da je zmotno uporabilo materialno pravo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep spremeni in predlagatelju prisojeno odškodnino zmanjša za 51.981,40 EUR (na 224.405,66 EUR), podrejeno pa za 38.341,20 EUR (na 238.045,50 EUR). Podrejeno predlaga razveljavitev sklepov nižjih sodišč in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu sodišču ter zavezo predlagatelju, da mora revidentki povrniti stroške revizijskega postopka.

6. Utemeljitev revizije je razdeljena na več vsebinskih sklopov.

7. Prvi se nanaša na cenitev podržavljenih zemljišč (na 62. do 72. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje oziroma na 13. do 15. točko sklepa pritožbenega sodišča). Pojasnjuje, da je bilo zaplenjenih 11.510 m2 zemljišč. Iz zaplembenega zapisnika Zp 27/47-12 je razvidno, da je bilo zaplenjenih 6.946 m2 čistih kmetijskih zemljišč, to je parcele 632/a, 1228/18/b in 19/a/2 k.o. ..., ostalo, 5.095,05 m2, so bila stavbna zemljišča, konkretno stavbišča (fundusi) že zgrajenih objektov in njihova funkcionalna zemljišča. Po zmotnem stališču nižjih sodišč pa je bilo kmetijskega zemljišča le 4.564 m2; zmotnem zato, ker sta del zemljišča, ki je po zaplembenem zapisniku čisto kmetijsko zemljišče, ovrednotili kot stavbno, ne da bi imeli za to podlago v Zakonu o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ali v podzakonskih aktih, izdanih na njegovi podlagi, in v nasprotju s sodno prakso, ki se je izoblikovala zlasti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-42/93 z dne 15. 12. 1994.1 Po sodni praksi je namreč mogoče kot stavbna vrednotiti le tista zemljišča, ki so bila sicer podržavljena kot kmetijska, ki so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena, ali pa jim je tako namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena. Komunalna opremljenost razlaščenega zemljišča ali njegova lega v neposredni soseščini z stavbnim zemljiščem nista - in tudi v konkretnem primeru ne bi smela biti – merilo za opredelitev zemljišča kot stavbnega. Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodila) res v 12. členu določajo, da če velikosti stavbišča in funkcionalnega zemljišča ni mogoče ugotoviti, oziroma če funkcionalno zemljišče k objektu ni bilo določeno, se šteje za funkcionalno zemljišče k objektu dvakratna površina fundusa pri stanovanjskih objektih (vrednotenje po točkovni metodi) in še ena površina fundusa pri glavnih objektih, ter 50 % fundusa pri pomožnih objektih (vrednotenje po volumenski metodi). Logično pa je, meni revidentka, da to velja le, če površina parcele, na kateri stoji objekt, to dopušča. In to po njenem mnenju ni mogoče, ko te površine preprosto ni, pa tudi, ko leži na sosednji parceli ali ko je glede na vrsto rabe, tako kot v obravnavanem primeru, kmetijsko zemljišče. Rezultat opisanih kršitev je (na drugi stopnji) za 18.186,50 EUR (zvišana) previsoka odškodnina.

8. V naslednjem vsebinskem sklopu revidentka uveljavlja, da je zaradi napak v cenitvi, opisanih v prejšnji točki, zmotno ugotovljena višina neto vrednosti aktive zaplenjenega premoženja; ta ne znaša 552.773,39 EUR, temveč 534.586,39 EUR.

9. Predmet zadnjega revizijskega sklopa je kritika stališča pritožbenega sodišča, da odškodnine za ½-ico nepremičnin, ki so predmet tega postopka, ni dopustno znižati za del odškodnine v višini 38.341,20 EUR, razlaščencu izplačane v denacionalizacijskem postopku, ki ga je upravni organ vodil glede ¼-ine istih nepremičnin, ker naj bi njihovo vrednost ocenil za navedeni znesek previsoko. Poudarja, da je temeljno načelo ZDen, zapisano v prvem odstavku 44. člena, da se pri izračunu vrednosti zaplenjenega premoženja upošteva njegova sedanja vrednost in stanje ob podržavljenju. Opozarja, da je treba po sodni praksi Vrhovnega sodišča2 v primerih, ko je del podržavljenega podjetja upravičencu že vrnjen v naravi ali odškodnini, o preostalem zahtevku višino odškodnine, ki še pripada upravičencu določiti tako, da je treba najprej izračunati vrednost neto aktive podržavljenega podjetja in nato od tega odšteti vrednost že vrnjenega premoženja (odškodnine in vrednosti stvari, vrnjenih v naravi), saj je od razlike med vrednostjo že vrnjenega dela premoženja in vrednostjo neto aktive odvisno, ali oziroma v kolikšnem delu je prejšnji lastnik podjetja še upravičen do denacionalizacije tega podjetja. Vrednost z denacionalizacijo vrnjenega podjetja (v naravi ali v odškodnini) ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja, od njene vrednosti in od vrednosti že vrnjenega premoženja pa je odvisno, do česa je denacionalizacijski upravičenec še upravičen. Ta temeljna načela je drugostopenjsko sodišče prekršilo, ko je (drugače kot pred njim sodišče prve stopnje) za A. A. podržavljen delež podjetja določilo odškodnino od vrednosti, ki presega vrednost neto aktive. Pri tem se drugostopenjsko sodišče zmotno sklicuje na vezanost na vmesni sklep in na načelo prirejenosti postopkov ter revidentki neutemeljeno očita, da je imela možnost – pa je v resnici ni imela – vlagati pravna sredstva v denacionalizacijskem postopku.

**Odgovor predlagatelja na revizijo**

10. Predlagatelj je na revizijo odgovoril. Vrhovnemu sodišču je obrazloženo predlagal, naj jo zavrne.

**Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija ni utemeljena.

**Glede cenitve podržavljenih nepremičnin** _a) O dopustnosti določitve odškodnine za (formalno) kmetijska zemljišča po cenah za stavbna_

12. Prva nasprotna udeleženka trditev, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno za del zaplenjenega zemljišča, ki je bilo kmetijsko, odškodnino odmerili po cenah za stavbno zemljišče, argumentira z razlogi, ki jih povzema po po sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 222/2013: da je ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča,3 da je kot nezazidana stavbna zemljišča mogoče vrednotiti le zemljišča, podržavljena kot kmetijska zemljišča, ki so bila že ob podržavljenju v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje opredeljena kot gradbena zemljišča ali pa jim je to namembnost določil predpis, na podlagi katerega so bila podržavljena; da so lahko podlaga za ugotovitev drugačnega statusa zemljišča od tistega, ki izhaja iz akta o podržavljenju in podatkov zemljiškega katastra akti, iz katerih je razvidno, da je bilo zemljišče že ob podržavljenju namenjeno za gradnjo; da taka sodna praksa, ki se je razvila tudi v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994, izhaja iz materialnopravne podmene, da se status kmetijskega zemljišča v zemljišče, na katerem je dopuščena gradnja (nezazidano stavbno zemljišče), lahko spremeni le na podlagi predpisa (kateri so ti predpisi in kdo jih je lahko izdajal, je v času zaplembe določal Gradbeni zakon nekdanje Kraljevine Jugoslavije iz leta 1931, ki se je po drugi svetovni vojni uporabljal kot pravno pravilo, kasneje Uredba o uporabi zemljišč za gradbene namene in nato Zakon o uporabi zemljišč za gradbene namene); da izraz »plani stanovanjske in komunalne gradnje«, ki ga je v svoji odločbi uporabilo Ustavno sodišče, ni nič drugega kot posplošen izraz za predpise, ki imajo funkcijo spreminjanja statusa kmetijskega zemljišča v zemljišče na območju, na katerem je dovoljena gradnja ter da zato statusa nezazidanega stavbnega zemljišča oziroma zemljišča, na katerem je bilo ob podržavljenju dovoljeno graditi, ni mogoče dokazati ne z neposredno bližino oziroma sosedstvom s stavbnimi zemljišči ne s komunalno opremljenostjo zemljišča. 13. Stališča sodne prakse, navedena v prejšnji točki obrazložitve, razrešujejo dilemo, kako ovrednotiti zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska, dejansko pa so bila nezazidana stavbna zemljišča: kdaj kot (cenejša) kmetijska in kdaj kot (dražja) stavbna. Skladno s tam citirano odločbo Ustavnega sodišča se odškodnina za kmetijska in gozdna zemljišča, ki so bila po planih stanovanjske in komunalne graditve že opredeljena kot gradbena ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis, odmerja v skladu z Navodili kot za nezazidana stavbna zemljišča, čeprav so bila v odločbah in drugih pravnih aktih, s katerimi so bila podržavljena, obravnavana kot kmetijska ali gozdna.

Pravnomočna odločitev v obravnavanem primeru, ko je bila po cenah za stavbno zemljišče odškodnina odmerjena za del zemljišča, ki je bilo ob podržavljenju formalno kmetijsko zemljišče, od te sodne prakse ne odstopa, ker zemljišče ni bilo nezazidano, pač pa zazidano (na njem so že bili zgrajeni objekti, ki so bili ocenjeni posebej in ugotovitev njihove vrednosti ni predmet revizije).

14. Da bi bilo treba vrednost zemljišč, ki so bila ob podržavljenju formalno kmetijska, dejansko pa zazidana, ugotoviti ob upoštevanju cen kmetijskih zemljišč, revizija, ki zamejuje obseg revizijskega preizkusa, ne uveljavlja (kot je bilo že pojasnjeno, je njeno stališče, da je treba nezazidana stavbna zemljišča ovrednotiti po cenah za kmetijska zemljišča4). Pa vendar: če je treba kot stavbna vrednotiti tista formalno kmetijska zemljišča, ki so bila ob podržavljenju šele predvidena za bodočo pozidavo (pod pogojem, da so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje oziroma da jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis), mora to toliko bolj veljati za tista, ki so bila za namen pozidave že uporabljena. Tako izhaja tudi iz določbe 1. točke tretjega odstavka 11. člena Navodil: zazidana stavbna zemljišča so fundusi in funkcionalna zemljišča podržavljenih objektov ne glede na to, ali so se nahajala znotraj gradbenih okolišev, opredeljenih s prostorskim aktom.

_**b) O določitvi obsega stavbnega zemljišča**_

15. Razlog, da je odškodnina odmerjena previsoko, je potrditvah revidentke tudi v tem, da sta nižji sodišči preveliko površino zemljišča obravnavali in ovrednotili kot stavbno namesto kot kmetijsko. Ne nasprotuje stališču, da je treba v primeru, ko velikosti stavbišča in funkcionalnega zemljišča ni mogoče ugotoviti oziroma ko funkcionalno zemljišče ni bilo določeno, uporabiti (v drugem delu 7. točke obrazložitve tega sklepa povzeta) merila iz 12. člena Navodil. Meni pa, da je mogoče funkcionalno zemljišče k objektu po teh merilih določiti le znotraj parcele, na kateri stoji objekt, in še v tem okvirju ne na kmetijskem zemljišču. 16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so podržavljene nepremičnine tvorile kompleks površine 11.510 m2. Po podatkih zemljiške knjige je 6.946 m2 odpadlo na kmetijsko zemljišče, za ostalo površino podatka o kulturi zemljišča ni bilo. Zato je sodišče prve stopnje iz podatkov o velikosti objektov izračunalo vsoto stavbišč (fundusov) in z uporabo meril iz 12. člena Navodil še površino funkcionalnih zemljišč, ki znaša 5.095,05m2. Tak izračun, ki ga je pritožbeno sodišče sprejelo, revidentka pa izpodbija, pomeni, da je bila za 531,05 m2 zmanjšana površina kmetijskega zemljišča v korist stavbnega zemljišča in da je bila zato odškodnina odmerjena za 6.414,95 m2 kmetijskega zemljišča (namesto 6.946 m2 po zemljiškoknjižnih podatkih) in za 5.095,05 m2 stavbnega zemljišča.5 Revizija ne pojasni povsem razumljivo, v čem je napaka tega izračuna. Če ima v mislih, da se površina kmetijskega zemljišča ne bi smela zmanjšati v korist stavbnega, ji revizijsko sodišče odgovarja, da je podlaga za to v določbah 44. člena ZDen in 12. člena Navodila. Njeno stališče, da funkcionalno zemljišče k objektu ne sme segati preko meje parcele, na kateri stoji objekt, pa je vsaj v obravnavanem primeru, ko je več objektov istega lastnika stalo na kompleksu zemljišča z več parcelnimi številkami, pri čemer meje med njimi niso bile določene (razpoznavne), ni življenjsko sprejemljivo, revidentka pa ne pojasni, na kateri pravni podlagi ga gradi.

_**Glede ugotovitve neto vrednosti aktive**_

17. Neto vrednost aktive podržavljenega podjetja je po revizijskih trditvah ugotovljena zmotno zato, ker so bila napačno ocenjena zaplenjena zemljišča. 18. Da to ne drži in razloge, zakaj ne drži, je Vrhovno sodišče obrazložilo zgoraj.

_**Glede znižanja odškodnine (vpliva odškodnine, priznane v denacionalizacijskem postopku)**_

19. Revidentka graja tudi odločitev pritožbenega sodišča, da ni podlage, po kateri bi lahko od odškodnine, odmerjene v tem postopku za zaplenjeno ½-ico podjetja, odštelo (morebiti) preveč plačano odškodnino na podlagi odločb, izdanih v postopku, ki so tekli pred Upravno enoto ... glede denacionalizacije dodatne ¼-ine istega podjetja.6

20. Kot je bilo že pojasnjeno, je bilo isto podjetje podržavljeno po različnih predpisih: do polovice je bilo nacionalizirano, do polovice pa zaplenjeno. Zato se tudi vrača v različnih postopkih in sicer se v upravnem denacionalizacijskem postopku vrača nacionalizirano, v sodnem pa zaplenjeno premoženje, v obeh v obliki odškodnine. ZDen in podzakonski predpisi, ki urejajo vrnitev podjetij v denacionalizacijskem postopku, se uporabljajo tudi v postopku vrnitve zaplenjenega podjetja. V obeh postopkih je odškodnina odvisna od neto vrednosti aktive podjetja. Zato sta morala neto vrednost aktive podjetja ugotavljati tako upravni organ kot sodišče. In ugotovila sta jo različno, upravni organ višje kot sodišče. Posledica tega je, da je A. A., ki je upravičenec v obeh postopkih, v upravnem postopku za svoj delež prejel 38.341,20 EUR več kot bi prejel, če bi upravni organ upošteval v sodnem postopku ugotovljeno vrednost neto aktive podjetja. Sodišče prve stopnje je štelo, da je upravičenec v upravnem postopku prejel preveč in je (domnevno) preplačilo odštelo od vrednosti, ki jo je ugotovilo samo. Pritožbeno sodišče pa je njegovo odločitev spremenilo tako, da prvo nasprotno udeleženko zavezalo, da mora upravičencu plačati tudi ta znesek, torej neokrnjeno polovico vrednosti neto aktive podjetja.

21. Revidentka šteje, da je bila vrednost neto aktive podjetja v upravnem postopku napačno, previsoko ugotovljena. S stališčem, da bi moralo revizijsko sodišče v pričujočem sodnem postopku odškodnino znižati za znesek, naveden v prejšnji točki obrazložitve, se v resnici zavzema za korekcijo upravnih odločb. Ugotovljena vrednost neto aktive podjetja je namreč pravna (in ne dejanska) kategorija, saj jo je treba odmeriti skladno s kriteriji in merili, določenimi s podzakonskimi akti ter hkrati pomeni znesek odškodnine, upravičencu priznan v izreku odločb. Zato ne drži revizijska teza, da z znižanjem odškodnine iz razloga, ker naj bi bila v upravnem postopku določena previsoko, sodišče ne bi poseglo v upravne odločbe. Pravne podlage za poseg vanje pa ni. Preprečuje ga njihova pravnomočnost. Skladno z načelom prirejenosti postopkov se v vsakem postopku odloča o pravicah in o pravnih razmerjih, ki spadajo v njegovo pristojnost.7 To pa ne pomeni le, da v sodnem postopku ni dopustno korigirati pravnomočne upravne odločbe, ampak tudi, da tega ni mogoče storiti s prilagoditvijo odškodnine v sodnem postopku, za kakršno se zavzema revizija.

22. Vrhovno sodišče je, kot pravilno opozarja revidentka, obravnavalo več denacionalizacijskih zadev, v katerih se je nacionalizirano podjetje upravičencu vračalo na kombiniran način – delno v naravi in delno v obliki odškodnine. V primerih, ko je bil del premoženja vrnjen z delnimi odločbami o denacionalizaciji, nato pa se je ugotovilo, da to premoženje spada v podjetje, je zavzelo stališča, (1) da vrednost z denacionalizacijo vrnjenega podjetja (v naravi in odškodnini) ne sme preseči vrednosti neto aktive podjetja, (2) da je organ, ki odloča o vračanju premoženja v kombinaciji različnih oblik, ki vključujejo tudi vračanje v obliki odškodnine, dolžan ugotoviti vrednost neto aktive; (3) da je od njene vrednosti in vrednosti že vrnjenega premoženja odvisno, ali oziroma v kolikšnem obsegu je prejšnji lastnik podjetja še upravičen do denacionalizacije tega podjetja; (4) da s tem ni poseženo v odločbo (ali v odločbo, v katero je povzeta poravnava), s katero je bilo pravnomočno odločeno o delu premoženja podržavljenega podjetja, saj je ta ostala nespremenjena.8 Z vidika načela prirejenosti postopkov bistvena okoliščina, po kateri se te zadeve razlikujejo od tu obravnavane, je, da je o vrnitvi celega podjetja odločal isti, to je upravni organ, najprej izdal delno (ali več delnih) in nato končno odločbo.

23. Odgovor na vprašanje, ali je sodišče pri določitvi višine odškodnine vezano tudi na svoj pravnomočen vmesni sklep, po katerem je upravičenec upravičen do odškodnine za ½-ico podržavljenega podjetja, za odločitev o reviziji glede na prej obrazloženo ni pomemben.

**Odločitev o reviziji**

24. Revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Stroški revizijskega postopka**

25. Prva nasprotna udeleženka z revizijo ni uspela. Zato je skladno z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžna predlagatelju povrniti stroške revizijskega postopka, ki so mu nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo in jih je Vrhovno sodišče odmerilo za nagrado za zastopanje po tarifni številki 3300 v znesku 1.472 EUR, povečano za 22 %-ni davek na dodano vrednost v višini 323,84 EUR po tarifni številki 6007 Odvetniške tarife.

1 Opozarja na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 250/2006, II Ips 584/2008, II Ips 850/2009, X Ips 387/2007, X Ips 518/2008, X Ips 790/2008, X Ips 43/2009, X Ips 243/2009, X Ips 480/2010 in X Ips 222/2013, na odločbe Upravnega sodišča I Up 373/2004, I Up 585/2004, I Up 842/2005, I Up 1018/2005, I Up 541/2005, I Up 749/2006, I Up 1474/2005, I Up 1282/2006, I Up 1521/2005, I U 1049/2014 in I U 292/2015. 2 Sklicuje se na odločbe X Ips 11/2011, X Ips 170/2013 in X Ips 73/2010. 3 Glej na primer sodbe I Up 749/2006, I Up 541/2005, I Up 1474/2005, I Up 1018/2005, I Up 1042/2005, X Ips 387/2007 in X Ips 43/2009 ter sklep II Ips 584/2008. 4 Glej na primer zadnji odstavek na 4. strani revizije. 5 Glej stran 30 sklepa sodišča prve stopnje in naslednje ter stran 6 in 7 sklepa sodišča druge stopnje. 6 Glej 2. točko obrazložitve tega sklepa. 7 Glej V.Rijavec, v: L. Ude in soavtorji Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list in Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2005, stran 129. 8 Tako odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 170/2013, X Ips 11/2010, X Ips 73/2010.