Jedro

Glede na vsebino razgovora, ko tožnici nadrejena ni izrecno prepovedala iznosa artiklov, je bilo od tožnice neutemeljeno pričakovati, da bo po nekaj dneh za izdelka, za katera je z nadrejeno že opravila razgovor glede iznosa, ponovno zahtevala odobritev. Le v kolikor bi nadrejena tožnici izrecno rekla, da nima dovoljenja za iznos in da mora za iznos istih artiklov ponovno zaprositi, bi bilo mogoče sklepati o tem, da bi tožnica ravnala v nasprotju z odločitvijo nadrejene delavke. Od nadrejene delavke je v tem primeru treba pričakovati jasno opredelitev, ali je iznos odobren ali ne, saj je razgovor potekal prav zaradi predvidenega iznosa. Zato tožnica ni ravnala krivdno, torej ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnica s svojim ravnanjem ni izpolnila znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz prvega odstavka 209. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da: (1) je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 2. 2017 nezakonita ter da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožečo in toženo stranko, ni prenehala veljati dne 6. 3. 2017; (2) se pogodba o zaposlitvi z dne 14. 3. 2014 razveže z dnem 10. 8. 2017; (3) je tožena stranka dolžna za čas od 7. 3. 2017 do 10. 8. 2017 prijaviti tožečo stranko v obvezna zavarovanja ter za navedeno obdobje obračunati bruto mesečne plače, ki bi jih tožeča stranka prejela, če bi delala (zmanjšane za obračunane plače pri A.A. s. p., iz B. – za čas od 7. 3. 2017 do 15. 3. 2017 ter zmanjšano za obračunana nadomestila za čas brezposelnosti s strani Zavoda RS za zaposlovanje – v obdobju od 16. 3. 2017 do 10. 8. 2017), od mesečnih bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter izplačati tožeči stranki neto mesečne plače (ob upoštevanju izplačanih neto zneskov plač s strani A.A. s.p., iz B. – za čas od 7. 3. 2017 do 15. 3. 2017 ter nadomestila za čas brezposelnosti s strani Zavoda RS za zaposlovanje – v obdobju od 16. 3. 2017 do 10. 8. 2017), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. dne v mesecu dalje do plačila; (4) je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno povračilo zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi v višini šestih mesečnih plač delavke (za polovičen delovni čas), v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tj. za čas od novembra 2016 do januarja 2017 (ter za januar 2017, brez upoštevanja znižanja plače). V točki (5) je zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več (iz naslova obračuna in izplačila davkov in prispevkov ter plač kot bi jih prejela pri toženi stranki in brez upoštevanja prejemkov pri drugemu delodajalcu ter s strani ZRSZ; plačila zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov nad dosojenimi ter od vsakega 19. dne v mesecu ter denarno povračilo zaradi razveze pogodbe o zaposlitvi tj. nad dosojenim – v višini štirih mesečnih plač;) ter v točki (6) tožena stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 677,02 EUR, v roku 8 dni ter v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (vse točka I. izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, oziroma podrejeno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnici obvestilo o kršitvi in pisno obvestilo ter vabilo na zagovor vročala 17. 1. 2017 in ne 18. 1. 2017. Navaja, da so vsi navzoči pri vročanju, to je C.C., D.D. in E.E. podpisali zapisnik o zavrnitvi podpisa tožnice, ki ga je sestavil C.C. To je v svoji izpovedi potrdil tudi E.E., prav tako priča C.C. Podatkov v postopku izredne odpovedi tožena stranka ni prirejala, niti jih ni sestavljala za nazaj ali naprej, ampak je postopek vodila zelo odgovorno, natančno in v celoti zakonito in sprotno pripravljala vse dokumente in listine, ki jih je vročala tožnici. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje glede dokazne ocene, da je tožena stranka tožnici podala nekonkretizirano vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prekoračilo načelo dispozitivnosti in trditvene in ugovorne podlage tožnice. Opozarja na protislovje o razlogih sodbe, ko se sodišče v obrazložitvi sodbe opredeljuje do pomanjkljivosti v obrazložitvi pisne obdolžitve in izredne odpovedi, medtem ko v točki 6 obrazloži, da je tožena stranka v postopku izredne odpovedi spoštovala določbo 85. člena ZDR-1, na podlagi katere mora delodajalec v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami ter da je pravilno izvedla zagovor. Meni, da je podana kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj bi F.F. že 9. 1. 2017 "zabeležila v računalnik, da bo tožnica odnesla dva artikla". Takšna ugotovitev ni točna, saj nobena od strank ali prič tega ni trdila. Priča F.F. je izpovedala, da je dne 9. 1. 2017 na računalnik zapisala in izpisala papir z zapisom artiklov, ki jih je želela tožnica iznesti. Nikoli pa ni navajala, da bi vsebino iznosa artikla vnesla v računalnik. Vnos podatkov v računalnik lahko pri toženi stranki pomeni vnos v centralni program (sistem, ki ga uporablja pri delu), česar pa priča F.F. ni niti izpovedala, niti tega ni storila. Dokumente z dne 9. 1. 2017 tožena stranka ni vložila v spis, kar tudi ni relevanten dokument, saj se tožnici ne očita kršitev na podlagi dokumenta z dne 9. 1. 2017, niti se ji ne očita ničesar narobe v zvezi s takšnim dokumentom, ampak se ji očita kršitev, da je 14. 1. 2017 iznesla dva artikla brez predhodnega plačila. V zvezi s tožničino navedbo, da je bila takšna praksa in da je D.D. za to vedela, pa se tožnici očita, da je iznesla artikla brez plačila in brez predhodne odobritve nadrejene osebe. Glede na to, da je tožnica iznos blaga z dne 14. 1. 2017 priznala kot nesporen, je pravzaprav tudi dokument (listina) z datumom 14. 1. 2017 za ta postopek po vsebini nepomembna. Napačna je tudi dokazna ocena sodišča, da tožnici ni mogoče očitati prilastitvenega namena. Ne strinja se z dokazno oceno sodišča, da naj bi veljala drugačna praksa od tiste, ki jo določa Pravilnik. Priče so prepričljivo in celovito opisale postopek iznosa blaga in obveznosti v postopku iznosa blaga in sicer tako E.E. kot tudi D.D. Tudi C.C. je v celoti znal opisati protokol in pravila iznosa blaga iz trgovine, kot to določa vsebina pravilnika. Zato je zaključek sodišča o drugačni praksi nepravilen. Sodišče ugotovi, da je tožnica nedvomno vedela, da za iznos blaga potrebuje odobritev nadrejene, to je D.D. kot njej nadrejene. Ni odločilno, ali je bila tožnica seznanjena z vsebino Pravilnika ali ne, saj so vse zaslišane priče in sicer F.F., E.E., D.D. in C.C. izpovedale, da je bil Pravilnik vseskozi izobešen na oglasni deski pri toženi stranki v PE G. Ne strinja se s stališčem sodišča, da so določbe Pravilnika kratke in nenatančne. Glede denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 meni, da je tudi v tem delu sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, na temelju zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica se je 11. 8. 2017 zaposlila, invalidnost pa ni nikakršna ovira za tožnico pri ponovni zaposlitvi. Domneve sodišča o tem, da ima tožnica trenutno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, medtem ko je imela pri toženi stranki sklenjeno za nedoločen čas, na višino odmere po 118. členu ZDR-1 ne morejo vplivati. Sodišče lahko odloča le po stanju na dan izdaje sodbe in upošteva okoliščine in kriterije, ki so bili znani na dan izdaje sodbe. Lahko upošteva tožničino starost, izobrazbo, trajanje zaposlitve pri toženi stranki, možnost pridobiti drugo zaposlitev na trgu dela, ne more pa odločati na temelju nekega negotovega bodočega dejstva, to je, da je tožnica na temelju pogodbe za določen čas manj ekonomsko in socialno varna, kot je bila po sklenjeni pogodbi za nedoločen čas.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Tožena stranka je tožnici dne 3. 2. 2017 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je kot delavka na delovnem mestu "prodajalka in svetovalka s prilagoditvami" za nedoločen čas huje kršila pogodbene in zakonske obveznosti iz delovnega razmerja po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/20133 - ZDR-1) in 12.1 člena pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 3. 2014. V skladu s prvim odstavkom 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec med drugim delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja prvega odstavka), ali pa če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. druga alineja 1. odstavka).

7. Tožena stranka je tožnici očitala, da je 14. 1. 2017 ob zaključku delovne izmene iz trgovine G., kjer je opravljala delo, odnesla dva artikla (artikel ... in artikel ...), ne da bi artikla plačala; da je vedela, da je takšno ravnanje nedovoljeno; da o tem, da namerava iz trgovine brez plačila iznesti artikle, ki niso plačani, ni seznanila ali obvestila njej nadrejene vodje poslovalnice in da je vedela, da za iznos artiklov brez predhodnega plačila nima dovoljenja vodje poslovalnice D.D. Tožnica naj bi s svojim ravnanjem v smislu določbe 1. alineje prvega dostavka 110. člena ZDR-1 izpolnila vse zakonske znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz 209. člena Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 in nasl.; KZ-1), vse na škodo tožene stranke.

8. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker naj bi prekoračilo trditveno podlago tožnice in s tem kršilo razpravno načelo iz 7. člena ZPP, ki v prvem odstavku določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, sodišče pa sme v skladu z drugim odstavkom tega člena ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena), vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. V skladu z razpravnim načelom iz prvega odstavka 7. člena ZPP so za zbiranje procesnega gradiva oziroma navajanje dejstev odgovorne stranke, zato sodišče ni dolžno upoštevati ničesar, česar vsaj ena stranka ni zatrjevala (prim. sodbo Pdp 557/2009 z dne 18. 2. 2010).

9. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je kršitev, ki jo je tožena stranka očitala tožnici tako v pisni obdolžitvi kot tudi v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dovolj konkretizirana in jasna, zato se sodišču prve stopnje sploh ni bilo treba ukvarjati s tem, kaj naj bi bilo predmet obdolžitve, ter povzemati celoten tekst pogodbenega določila iz 12.1. člena pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 14. 3. 2014, ki navaja vsebino tožničinih nalog po pogodbi o zaposlitvi. Vendar sodba zaradi tega ni nezakonita, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe zaradi ne dovolj jasnega očitka tožnici, temveč zato, ker tožnica kršitve, ki se ji očita, ni storila. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožena stranka v pisni obdolžitvi kaznivega dejanja, ki ga je očitala tožnici, ni konkretizirala, vendar kasnejša navedba kaznivega dejanja v izredni odpovedi ne pomeni širitve vsebine odpovednega razloga. Zaradi tega torej tožničina pravica do zagovora ni bila kršena, navsezadnje pa tudi sodišče prve stopnje ne zaključi, da zaradi tega, ker ni bilo navedeno, katero kaznivo dejanje naj bi tožnica storila, odpoved ne bi bila nezakonita. Nasprotno, kot tudi sicer ugotavlja pritožba, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala določbo 85. člena ZDR-1 ter tožnico pisno seznanila s kršitvami in ji omogočila zagovor. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje hotelo „na vso silo“ in povsem mimo vsebine obrazložitve izredne odpovedi prikazati nekonkretiziranost podane izredne odpovedi in širitev vsebine odpovedi v razmerju do vsebine pisne obdolžitve. Res je sicer, da tožena stranka v pisni obdolžitvi ni konkretizirala znake katerega kaznivega dejanja naj bi tožnica s svojim ravnanjem izpolnila (navedla je le, da njeno ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja), vendar pa to ni bistveno, saj je sodišče pri kvalifikaciji kršitve vezano na dejanske okoliščine kršitve in ne na pravno kvalifikacijo kršitve.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je vročitev pisne obdolžitve in vabila na zagovor tožena stranka izvedla 17. 1. 2017 in ne šele 18. 1. 2017, kot je to navedeno na teh listinah. Glede tega vprašanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila vročitev mogoča le 17. 1. 2017, glede na podatke o prisotnosti na delu za vse, ki so pri tem sodelovali. Ker ta ugotovitev ne vpliva na potek rokov za zagovor niti za uveljavljanje sodnega varstva, je mogoče obširne pritožbene navedbe tožene stranke razumeti le kot očitek, da naj bi sodišče zaradi te ugotovitve (o domnevnem prirejanju listin) upoštevalo pri presoji vseh ostalih elementov izredne odpovedi. Ta očitek pa je neutemeljen, saj je nekonkretiziran in pavšalen, pritožbeno sodišče pa po proučitvi podatkov v spisu ugotavlja, da ta ugotovitev ni v ničemer vplivala na presojo sodišča o očitani kršitvi tožnici. Zaradi vsega navedenega ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da sta se tožnica in F.F. (prej F.H.) o izposoji zaves pogovarjali že pred 14. 1. 2017; - da je F.F. že 9. 1. 2017 kot vodja informacij in spremljevalnega pohištvenega programa (oddelka I.) zabeležila v računalnik, da bo tožnica odnesla dva artikla zaves na preizkus ter o tem natisnila računalniški zapis in ga odnesla na info-pult; - da niti tožnica niti F.F. nista vezano na te zavese ničesar skrivali. Do tega zapisa o „poizkušnji“ (tako prvega na dan 9.1.2017, kakor tudi drugega na dan 14.1.2017, ki je bil narejen, ker prvič zaves ni odnesla domov), je prišlo pri info‑pultu, ki se nahaja ob blagajnah in tik pred izhodom in tudi na mestu, ki je pokrit z video kamerami; - da je vodja poslovalnice D.D. 10. 1. 2017 v večernih urah našla, ravno tako pri blagajni, računalniški izpis, na katerem je pisalo, da si bo tožnica izposodila dva kosa zaves; da so bile navedene šifre teh artiklov in tudi podpisa tožnice in F.F.; - da se je D.D. zaradi zapisa, ki ga je 10. 1. 2017 našla na info-pultu, takoj naslednji dan pogovorila z F.F., ki ji je povedala, da tožnica teh zaves še ni odnesla domov, da pa si jih želi izposoditi; - da se je D.D. nato pogovorila tudi s tožnico ter da ji je tožnica povedala, da je tisti dan, ko sta napisali z F.F. papir o izposoji, ni uspelo dobiti nadrejene, ker je bila preveč zasedena, da pa ji je nameravala to povedati takoj naslednji dan, ko jo je tudi sama poklicala. D.D. pa ji je na tem pogovoru predočila, da ni dovoljeno iznašati blaga brez njene vednosti in brez plačila; da je to strogo prepovedano in da ji je tožnica na to odgovorila: "O.K." in da se je tu njun pogovor zaključil; - da je tožnica dne 14. 1. 2017 zavesi odnesla domov, ne da bi dobila dovoljenje D.D., ter zavese prinesla nazaj 17. 1. 2017. 12. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da je tožnica glede iznosa obeh artiklov (zaves), za katera se ji očita, da ju je iz poslovalnice G. odnesla brez predhodne odobritve vodje poslovalnice, z vodjo poslovalnice o iznosu teh istih zaves govorila že 10. 1. 2017, potem ko je D.D. računalniški izpis o predvidenem iznosu zaves našla na info-pultu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tožničino izpoved, da sta se dejansko z nadrejeno D.D. pogovarjali, da ji je povedala, da je problem v tem, ker nje ni vprašala, nadalje pa tudi, da ji je tožnica pojasnila, zakaj je tisti dan ni prosila za odobritev. Nadrejena ji je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje odgovorila, da ni nobenega problema (za iznos), le da mora ona vedeti za to. Sodišče prve stopnje je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, ko je nadrejena tožnici na njeno vprašanje, ali je možno zavese odnesti, odgovorila, da ni nobenega problema, samo, da mora ona vedeti za to, tožnica pogovor z nadrejeno D.D. dne 10. 1. 2017 vezano na nameravano izposojo zaves in računalniški zapis o izposoji z dne 9. 1. 2017, razumela kot odobritev.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s takšnim stališčem sodišča prve stopnje. Bistveno je, da je bila D.D. na razgovoru s tožnico seznanjena s tožničino željo, da odnese zavese domov na preizkus, da ji ni izrecno prepovedala iznosa artiklov, in da ji je rekla, da ni problema za iznos, le da mora njej to povedati. Tožnica je navedeni razgovor utemeljeno štela za odobritev, saj je prišlo do pogovora potem, ko je D.D. izpis našla na info-pultu, da je bila zaradi tega razburjena (po izpovedi F.F.) in je torej že vedela za tožničino željo po iznosu obeh artiklov. Glede na vsebino razgovora, ko tožnici ni izrecno prepovedala iznosa artiklov, je bilo od tožnice neutemeljeno pričakovati, da bo po nekaj dneh za izdelka, za katera je z nadrejeno že opravila razgovor glede iznosa, ponovno zahtevala odobritev. Le v kolikor bi D.D. tožnici izrecno rekla, da nima dovoljenja za iznos in da mora za iznos istih artiklov ponovno zaprositi, bi bilo mogoče sklepati o tem, da bi tožnica ravnala v nasprotju z odločitvijo nadrejene delavke. Od nadrejene delavke je v tem primeru treba pričakovati jasno opredelitev, ali je iznos odobren ali ne, saj je razgovor potekal prav zaradi predvidenega iznosa. Glede na navedeno se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom, da tožnica ni ravnala krivdno, da torej ni naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pri tem ni bistveno, da pri evidentiranju predvidenega iznosa ni šlo za vnos podatka v informacijski sistem tožene stranke, saj je bistveno, da je bil iznos tako 9. 1. 2017 kot tudi 14. 1. 2017 ustrezno evidentiran na blagajni, podpisan s strani tožnice in F.F. in in puščen na vidnem mestu na info-pultu.

14. Posledično niso utemeljene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so bile določbe Pravilnika povsem jasne, da so jih vsi zaposleni ustrezno razumeli in da tudi ni bil problem glede seznanitve z vsebino Pravilnika, ker je bil javno objavljen in izobešen v prostorih tožene stranke. Zato se sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

15. Tožnica s svojim ravnanjem ni izpolnila znakov kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz prvega odstavka 209. člena KZ-1. Po navedeni določbi se kaznuje z zaporom do treh let, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi. Glede na zgoraj obrazloženo pri tožnici ni šlo za protipravno prilastitev. Kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene rabe se lahko stori le z direktnim naklepom, pri čemer je protipravnost znak kaznivega dejanja poneverbe, oziroma da se pri neupravičeni uporabi storilec zaveda protipravnosti svojega ravnanja. Bistveno pa je tudi, da se glede poneverbe zahteva, da storilec stvar, ki si jo prisvoji, odtegne nadzorstvu oškodovanca1. Glede na zgoraj obrazloženo tožnici ni mogoče očitati, da bi ravnala protipravno in se tega zavedala, prav tako pa zaradi evidentiranja iznosa ni mogoče šteti, da bi tožena stranka izgubila nadzor nad izdelkom.

16. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 določilo v previsokem znesku, ker naj bi nepravilno upoštevalo okoliščino, da je zaradi zaposlitve tožnice za določen čas njen socialni položaj sedaj slabši kot takrat, ko je bila zaposlena pri toženi stranki. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, pri čemer prvi odstavek 118. člena ZDR-1 med drugim določa, da se delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tožnici dosodilo denarno povračilo v višini šestih plač, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 6. 12. 2004 dalje, torej 12 let in pol, da je glede samih možnosti tožnice za novo zaposlitev bistveno, da se je tožnica sicer zelo kmalu po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila za določen čas 1 meseca; da je bila le krajši čas brez zaposlitve, da je bila prijavljena na ZRSZ kot iskalka zaposlitve vse od 16. 3. 2017 do 10. 8. 2017, je relativno mlada, vendar pa je okoliščina invalidnosti III. stopnje tista, ki pri njej zmanjšuje možnosti za zaposlitev, v primerjavi z osebami brez omejitev. Glede na te ugotovitve bi tožnici lahko po stališču pritožbenega sodišča prisodilo kvečjemu višji znesek od šestih plač, ne pa nižjega, kot to zmotno meni pritožba. Zato na višino denarnega nadomestila v ničemer ne morejo vplivati ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožničino socialno stanje zaradi zaposlitve za določen čas sedaj slabše kot takrat, ko je bila zaposlena za nedoločen čas.

17. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.

1 Povzeto po: Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, Založba GV, 2002, str. 524 do 534.