Jedro

Drugi dolžnik ni zgolj hipotekarni dolžnik, pač pa tudi soplačnik in sozavezanec. Če pa ima takšen status, pa pravilno opozarja na to, da tudi zanj veljajo določbe ZPotK, ki v 15. členu določajo razdor kreditne pogodbe in pogoje za razdor.

Izrek

Pritožbi drugega dolžnika D. I. se ugodi in se odločitev o zavrnitvi ugovora in o stroških ugovora drugega dolžnika (III. izreka) in odločitev o stroških, ki jih mora drugi dolžnik povrniti upniku (v II. izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških drugega dolžnika se pridrži za končno odločbo.

Pritožba tretjega dolžnika R. d.o.o. se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tretji dolžnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Upnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor D. I. in R. d.o.o. in naložilo dolžnikoma, da morata povrniti upniku 824,48 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov v roku 8 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8-dnevnega roka za izpolnitev obveznosti. Pod III. izreka je odločilo, da dolžnika sama trpita stroške ugovornega postopka. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče zoper vse tri dolžnike dovolilo izvršbo na podlagi notarskega zapisa opr. št. SV 686/09 z dne 12. 8. 2009, v katerem sta dolžnik H. K. kot kreditojemalec in zastavitelj in dolžnik D. I. kot soplačnik – zastavitelj zastavila nepremičnine za zavarovanje vseh terjatev upnika iz naslova kreditne pogodbe. Na podlagi tega notarskega zapisa je bila v zemljiški knjigi vpisana hipoteka v korist upnika. Ker predstavlja notarski zapis izvršilni naslov, je sodišče na podlagi le-tega dovolilo izvršbo. Sodišče je še zaključilo, da sta upnik in dolžnika pri notarju sklenila sporazum o zavarovanju denarne terjatve, s katerim sta soglašala, da se dovoli vknjižba hipoteke in da je takšen sporazum neposredno izvršljiv na podlagi 20.a člena ZIZ. Sodišče je ugotovilo, da je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa zapadla, pri tem pa je izhajalo iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ in navedlo, da je upnik dolžniku posredoval dopis z dne 12. 12. 2012 z naslovom odpoved kreditne pogodbe v katerem dolžniku, kreditojemalcu H. K. sporoča, da je njegova obveznost po kreditni pogodbi zapadla in da mu jo odpoveduje. Štelo je, da so izpolnjeni pogoji za dovolitev izvršbe in je zato ugovor zavrnilo. V sklepu je še navedlo, da je R. d.o.o. 19. 3. 2012 postal novi solastnik s hipoteko obremenjenih nepremičnin, zato zaznamba neposredno izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje tudi proti njemu. Prav tako je štelo, da ugovor dolžnikov o tem, da dolg ni dovolj jasno naveden ni konkretiziran in so te trditve pavšalne in navržene kot ugibanje, zato jih ni moglo upoštevati.

Zoper sklep sta se pritožila drugo in tretji dolžnik, ki z obširnimi pritožbenimi navedbami, v katerih večkrat ponavljata razloge, izpodbijata zaključke sodišča prve stopnje. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP, navajata pa predvsem dejstva, ki se nanašajo na drugega dolžnika I., v tem delu pa sodišču očitata, da ni upoštevalo določb Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPoT) in Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK). Upnik je dopis o odstopu posredoval le prvemu dolžniku ne pa tudi drugemu, zato takšen odstop od pogodbe ne učinkuje proti njemu. Pritožnik nastopa kot soplačnik, kar pomeni, da je v razmerju do upnika solidarni dolžnik in tudi zanj veljajo potrošniška pravila, zato bi upnik tudi njemu moral posredovati dopis o odstopu od pogodbe. Sodišče je napačno uporabilo določbo 13. člena ZPotK in 52. člena ZVPot. Upnik bi lahko od njega terjal znesek le v primeru, če bi ga banka pozvala da plača neplačane zapadle mesečne obroke, pa tega v roku 15 dni ne bi storil. Banka tega ni storila in tudi ni pravilno odstopila od pogodbe. Tako terjatev zoper njega še ni zapadla in sodišču v tem delu očita napačne zaključke. Ta dejstva ponavlja na več straneh pritožbe, v kateri predvsem izpodbija tisti del, ki se nanaša na drugega dolžnika, ne obrazloži pa v čem bi sodišče napačno ravnalo v delu, ko je zavrnilo ugovor tretjega dolžnika. Navaja le, da tretje dolžnik ne more biti dolžnik, pač pa je le zastavitelj in jamči le z nepremičnino ne pa s svojim drugim premoženjem. V tem delu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je sklep nerazumljiv. Izpodbijata tudi zavrnitev ugovornih razlogov, ko je sodišče kot pavšalno zavrnilo navedbe o višini terjatve in v tem delu sodišču očitata napačne zaključke ter navajata, da rokopisni obračun upnika ne more služiti kot verodostojni izkaz višine terjatve. Napačni so tudi zaključki sodišča o tem, da je njun ugovor neobrazložen in zato neutemeljen, saj sta podala obširen ugovor, ki je zadostno in jasno obrazložen. Zato predlagata, da se pritožbi ugodi in odloči, da je ugovor utemeljen, zato je potrebno sklep o izvršbi v celoti razveljaviti in izvršbo ustaviti ter spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba drugega dolžnika D. I. je utemeljena, pritožba tretjega dolžnika R. d.o.o. pa ni utemeljena.

Sklep o zavrnitvi ugovora drugega dolžnika je bilo potrebno razveljaviti, ker sklep nima razlogov o tem, kar je v ugovoru izpostavil drugi dolžnik. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z njegovim statusom, ki izhaja iz kreditne pogodbe in ki ga je v ugovoru izpostavil. Drugi dolžnik ni zgolj hipotekarni dolžnik, pač pa tudi soplačnik in sozavezanec. Če pa ima takšen status, pa pravilno opozarja na to, da tudi zanj veljajo določbe ZPotK, ki v 15. členu določajo razdor kreditne pogodbe in pogoje za razdor. Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je zavrnilo ugovor, pravilno navedlo vsebino tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, vendar pa te določbe ni uporabilo za drugega dolžnika in v tem delu ni ugotavljalo dejanskega stanja. Ukvarjalo se je le z vročitvijo odpovedi in posledicami prvemu dolžniku, zoper katerega je sklep o izvršbi postal pravnomočen, ne pa tudi s tem, ali je terjatev do drugega dolžnika v skladu s tretjim odstavkom 20.a člena zapadla. Zato so zaključki sodišča prve stopnje v točki 11 sklepa, kjer sodišče navaja, da dejstvo, da iz splošnih pogojev kreditne pogodbe izhaja, da kreditojemalec in morebitni porok s podpisom kreditne pogodbe izjavljajo, da so bili pred podpisom kreditne pogodbe seznanjeni z določili sklepa o obrestni meri banke in tarife banke, ki se nanašajo na kreditno pogodbo in s tem splošnimi pogoji pomeni, da je soplačnik in zastavitelj D. I. bil seznanjen tudi z določili, ki se nanašajo na odstop od pogodbe s strani upnika oziroma banke. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ali je upnik odpovedal kreditno pogodbo tudi drugemu dolžniku. Zaradi navedenega je bilo potrebno sklep o zavrnitvi ugovora v delu, ki se nanaša na drugega dolžnika, pod III v delu, kjer je sodišče odločilo, da dolžnika sama trpita stroške priglašene v ugovoru in v delu (II.), ko je sodišče naložilo dolžnikoma povrnitev stroškov upnika, v razmerju do drugega dolžnika razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek ( ZPP člen 365/1 točka 3 v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo moralo obravnavati tudi ugovorne navedbe drugega dolžnika, v zvezi z zapadlostjo terjatve (po tretjem odstavku 20 a člena ZIZ ).

Razlogi v tem sklepu pa ne veljajo za tretjega dolžnika, ki je hipotekarni dolžnik, saj mu je prvi dolžnik potem, ko je bil sklenjen sporazum v obliki notarske listine z neposredno izvršljivostjo prenesel nepremičnino, obremenjeno s hipoteko. Sodišče prve stopnje je v tem delu pravilno odločilo, da njegov ugovor ni utemeljen, pri tem pa je še za pripomniti, da se navedbe v ugovoru nanašajo predvsem na drugega dolžnika, ne pa tudi na tretjega dolžnika, ki je hipotekarni dolžnik, ki je pridobil s hipoteko obremenjeno nepremičnino od prvega dolžnika. Za njega ni potrebno, da upnik odpoveduje kreditno pogodbo, česar pritožnik v pritožbi niti ne zatrjuje. Posledica neposredno izvršljivega notarskega zapisa, ki je zaznamovan v zemljiški knjigi je tudi v tem, da učinkuje proti vsakemu poznejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini (SPZ člen 142/2). Tretje dolžnik je pridobil lastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini od prvega dolžnika, za katerega je sklep o izvršbi postal pravnomočen.

Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je sodišče zoper tretjega dolžnika nepravilno dovolilo izvršbo in da tretji dolžnik ne more biti dolžnik, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, to pa tudi jasno navedlo, da ima tretji dolžnik status hipotekarnega dolžnika. Sodišče ni navedlo, da bi bil R. d.o.o. stranka kreditne pogodbe, zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v točki 16 sklepa obrazložilo zakaj niso utemeljene navedbe tretjega dolžnika glede višine dolga in pravilno navedlo, da je bil ugovor pavšalen, nekonkretiziran, medtem, ko je upnik z listinami dokazal višino dolga. Ne držijo pritožbene navedbe, da rokopisni obračun upnika ne more služiti kot verodostojen izkaz višine terjatve, saj tako v pravdnem postopku kot tudi v izvršilnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (ZPP člen 8, 213 v zvezi s 15. členom ZIZ) kar pomeni, da ni potrebno, da je dokaz sestavljen ravno v določeni obliki. Dolžnik bi moral v ugovoru, da bi uspel, s konkretnimi navedbami prerekati upnikov izračun.

Pritožba tretjega dolžnika ni utemeljena, zato jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 365/1 točka 2). Tretji dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo ni bil potreben in zato upnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.